Sledila je ponovna mamografija in biopsija desne dojke. »V prostoru za odvzem vzorcev, kjer mi je dr. Maksimiljan s pomočjo ultrazvoka napravil odvzem tkiva, je bil velik ekran, iz katerega je kar grozeče »zijala« slika moje dojke in tumorja, ki je dala vedeti, da nekaj ni v redu.« Ali je ta slika moja?« sem vprašala zdravnika. »Da« je odvrnil. Dva vzorca vam moram vzeti, ker sta dva tumorja.« Do izvidov je bilo potrebno počakati nekaj dni, spet nekaj dolgih, mučnih dni. Prišel je tisti dan, čakalnica polna, polna tišine in strahu, kakšen bo izvid. Izvid je pozitiven. »Možgani so mi zablokirali, nastal je mrk, neka čudna tišina, nato sem z odprtimi usti poslušala zdravnika. »Kaj ste pa vi pričakovali?« me je ošinil doktor, ki mi je delal biopsijo. Povedal in razložil mi je kaj so ugotovili in kaj me čaka. Dobila sem datum za razgovor z kirurgom. Noge so se mi šibile in v glavi so mi odzvanjale zdravnikove besede. Nisem jokala. Cmok, ki mi je nastal v grlu, sem s težavo pogoltnila. Kaj sem naredila narobe? S čim sem si to prislužila?«
Novica je na dan priklicala spomine
Spomini so prišli na dan, imela je lepo otroštvo, živeli so skromno, vendar lepo. »Razgibana pokrajina Kozjanskega je bil zame raj na Zemlji. Še danes jo občudujem in z veseljem svojim prijateljem pripovedujem o njej ali jih popeljem po hribih in dolinah te neokrnjene narave. Dom in družino sva si z možem ustvarila v Domžalah in se po upokojitvi preselila v Ljubljano. V službi nisem imela težav in problemov. Živela sem za službo, za dom ter vzgajala otroka, ki sta zrasla v odlični osebi. Po upokojitvi delam stvari, ki me veselijo,« pripoveduje Danica in dodaja: »V Ljubljani obiskujem univerzo za tretje življenjsko obdobje, DCA (dnevni center aktivnosti Ljubljana), kjer delam kot prostovoljka in kjer si s telovadbo nabiram fizične moči. Aktivna sem v Društvu upokojencev NLB. Spoznala sem veliko čudovitih ljudi. Študiram, telovadim, pojem, hodim na izlete in tudi sama vodim ljudi po naši lepi Sloveniji. Doma gospodinjim, z možem vrtnariva, paziva vnuke. Živim lepo upokojensko življenje.«
Potem pa ŠOK. Prelepo je bilo, da bi trajalo.
Danica je bila operirana že v začetku decembra, kirurg ji je pred tem natančno razložil celoten postopek. Štirinajst dni po operaciji je sledil ponoven šok. Izvidi niso bili v redu, in potreben bi bil dodaten poseg, a se Daničin kirurg ni odločil zanj, temveč za kemoterapijo. Malo pred novim letom, je Danica dobila prvo kemoterapijo. »Začelo se je moje telesno trpljenje. Po desetih dneh so mi začeli izpadati lasje in dlake. Moj videz se je spremenil. Dobila sem lasuljo, ki mi je zelo pristajala, vendar to ni isto, kot so bili moji lasje. Vonj in okus sta se spremenila, hrana mi je smrdela. S težavo sem spravila po grlo vsak grižljaj. Štirinajst dni po vsaki terapiji je bilo hudo. Tretji teden se je začelo umirjati, nato pa je sledila naslednja terapija.« Danica pravi, da je bila najhujša četrta kemoterapija, za katero meni, da je bila premočnega odmerka, saj sta bili naslednji dve zmanjšani za 25 % in te je lažje prenašala.
Kemoterapije imajo posledice, za Danico so bile hude: nohti na rokah in nogah so postali temni, in nato odpadli. Roke in noge so postale rdeče, pojavili so se mehurji, kot bi jo nekdo polil s kislino. »Zelo me je peklo in bolelo. Roke so se mi olupile, kot bi se levila kača. Po telesu sem imela rane, v ustih polno izpuščajev in težko sem požirala hrano. 13 aprila sem imela zadnjo kemoterapijo. Čakalo me je še 30 obsevanj.«
Pomlad, pomladno prebujanje … praznovanje drugega rojstnega dne
Danica ima rada pomlad, naravo. »Spomladi vse brsti in se prebuja v novo življenje. Temačne, sive zimske dni zamenja sonce in daljši, svetel dan. Prav to je bil vzrok, da sem si ta čas izbrala za praznovanje novega rojstnega dne. V februarju bom tako praznovala moj prvotni rojstni dan, ko me je v bolečinah rodila moja mama in nato še drugi rojstni dan, ki me bo opominjal na bolezen in bolečine, povezane z njo.« V maju je začela hoditi na obsevanja. 30 obsevanj, vsak dan. Obsevanja je dobro prenašala, razen zadnjih pet terapij. »Dobila sem opekline, ki pa so se dobro in hitro zacelile. Konec junija sem z terapijami zaključila.« Sedaj hodi na redne kontrole na pol leta in nadaljuje hormonsko terapijo. Tudi hormonska terapija ima svoje posledice – redčenje kostne mase in osteoporoza je pri Danici že prisotna.
Novica o bolezni se je širila zelo hitro
Bolezni Danica ni skrivala, o njej je odkrito govorila. Bila je presenečena, kako hitro se je širila novica o bolezni in kako dobro so njeno bolezen sprejeli. »Vedela sem, da mi bo lažje, če poleg mojih najdražjih za bolezen izvejo sorodniki, prijatelji in znanci. Zelo hitro sem ugotovila, da nisem sama, ampak so z mano vsi, ki me poznajo.« Danica se spomni mrzlega večera, ko sta z možem bila pri sveti maši: »Duhovnik je napovedal, da se današnja maša daruje za zdravje neke gospe in s pridigo mi je vlival pogum in upanje v ozdravitev. Solze so kar vrele iz mojih oči. Koliko toplih in prepričljivih besed iz ust nekoga, ki me ne pozna! Nadvse sem bila hvaležna prijateljici in duhovniku za čustveno nepozaben večer. »Močna bom, ustaviti moram ta besen orkan, ki se je spravil nad moje telo!« V pridigi sem spoznala, da so vera, upanje, moč, ljubezen in volja poglavitni za premagovanje ovir. To sem spoznala tudi na srečanju bolnih in invalidnih na Brezju. Ne smeš se predati. V življenju se je treba boriti za vse.«
Z mamo sva imeli istočasno vsaka svojo trnjevo pot
Daničina mama ima 87 let, vedela je, da mora tudi njen povedati za bolezen, a kako? »Živiva 100 km narazen. Sestri, ki živi z njo, sem rekla, da jo morava počasi pripraviti in ji povedati resnico. Zgodilo pa se je nekaj povsem drugega. Medtem ko sem se jaz zdravila s kemoterapijo, si je ona otipala bulo na dojki. Izkazalo, da ima tudi ona raka na dojki. Isto diagnozo kot jaz. Jaz pa sem izvedela za njeno diagnozo po mojem končanem zdravljenju s kemoterapijo. Tako sva istočasno imeli vsaka svojo trnjevo pot. Mame smo res neverjetne. Moja mi je v času najhujšega zdravljenja prihranila bolečino, ki bi me še dodatno prizadela. Občudujem sestro, ki je hkrati doživljala dve kalvariji, mojo in mamino.«
Ves čas so jo spremljali mož in otroci
Danici je vsak po svojih zmožnostih pomagal in ji vlival upanje v ozdravitev. Mož jo je vozil na terapije, na preglede. »Sin in hči s svojimi so bili pri meni, če so le utegnili. Mojih pet vnukov ve za mojo bolezen, a si jo verjetno razlagajo po svoje.«
Življenje : smrt
Danica sklene svoje pripovedovanje: »Ko razmišljam o življenju in smrti, ugotavljam, da si podajata roki, vmes pa smo ljudje s svojimi angeli varuhi in s svojimi zgodbami. Od izbruha moje bolezni ves čas hodim po nekem robu in se oprijemam bilk, ki me čudežno varujejo. Rada imam življenje. Vsako jutro vprašam osebo, ki me gleda iz ogledala: ‘Kako si, moja draga?’ Nasmejeva se druga drugi in rečem ji: ‘Ne tarnaj, dobro si, le pogumno naprej! Dve leti je že minilo od tvoje težke terapije. V glavo si še vedno čudna, lasje, obrvi, trepalnice … to so pač sledi zdravljenja. Nadeni si lasuljo in odkorakaj dogodivščinam dneva naproti. Drži se besed svoje tetke: Delaj in ne razmišljaj o bolezni’. Ne, niso se še zaprla vsa vrata za mano, odrivam jih z vso močjo, da bodo čim dlje ostala odprta, saj me čaka še toliko stvari, ki jih moram postoriti!«
piše: Mojca Buh in Danica Krempel