Bulica pa ni hotela izginiti, kar rasla je. Tako je aprila 2005 znova odšla h ginekologu in naredil ji je punkcijo. Čez tri dni so ji prek telefonskega odzivnika naročili, naj se oglasi v čim krajšem času. Ko se je, so ji povedali, da ima citološko verificiran rak desne dojke. Presenečena je bila, da je ta vest sploh ni pretresla. Le vprašala je, kako naprej. kakšen je postopek »Moj ginekolog iz jeseniške bolnišnice mi je uredil vse potrebno in se dogovoril za pregled pri kirurgu na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.« Že naslednji teden se je oglasila pri prim. Matjažu Kaučiču. »Nič ni ovinkaril. Povedal mi je, da pride zaradi dvojedrnega karcinoma v poštev edinole modificirana radikalna mastektomija, torej odstranitev celotne dojke. Pojasnil mi je tudi, da se lahko amputirano dojko takoj ali pa kasneje nadomesti z rekonstruirano, ki je videti kot prava.«
Operirana je bila 27. maja 2005, v stavbi A. »Čudovito osebje, a slabe razmere, vendar slednjih nisem niti preveč opazila, saj so me že naslednji dan po operaciji poslali domov.« Šele tedaj je dojela, da gre pri njej za resno bolezen. Bila je brez dojke in brez petnajstih bezgavk, z drenažo in dvema plastenkama za sukcijo. »Če se nič ne zaplete, in pri meni se ni, je – vsaj jaz tako menim – najbolje da greš čim prej domov.« Tudi pri nadaljnjem zdravljenju, ji je bilo vedno najbolj mučno ležati v bolnišnici. »Kasneje so mi predpisali šest kemoterapij (zdravljenje z antraciklini), ki sem jih odlično prenašala. To, da bom dobro prenašala kemoterapije, mi je rekla že sestra, ko sem prišla na prvo terapijo, ker sem se vedno šalila. Ko mi je na primer povedala, da mi bodo izpadli lasje in dlake, sem se nasmejala in rekla: “No, super, bom pa privarčevala, ker ne bo treba k frizerju in h kozmetičarki na depilacije.”
Ker je imela hormonsko močno odvisen rak dojk, HER 2 status 3+, so se zdravniki odločili, da mora nadaljevati zdravljenje z biološkim zdravilom herceptin. Poleg tega je morala jemati še zdravili zoladex in nolvadex za zniževanje ravni hormonov. »Herceptin sem prejemala eno leto, do septembra 2006.« Kasneje se je, da bi imelo njeno telo čim manj hormonov, na predlog zdravnikov odločila še za operativno odstranitev jajčnikov. Do zaključka zdravljenja s herceptinom ni hodila v službo. »Leto dni, preden sem zbolela za rakom dojk, sem se izredno vpisala na študij na Pedagoški fakulteti, smer predšolska vzgoja, ki sem ga skupaj s potekom bolezni uspešno opravljala.«
Prav študij in takrat šele štiri letna hčerka sta ji najbolj pomagala pri premagovanju bolezni. »Bila sem prezaposlena z drugimi stvarmi, zato nisem imela časa glodati v sebi o tem, da sem resno zbolela. V tem času sem se tudi veliko ukvarjala s športom. Kolesarila sem, se vozila z rolerji, hodila v naravo.« Bolezen bi težje prenašala, če bi ji ne bi ves čas ob strani stali ljubeči starši, vsi v službi, še posebej pa prijateljice Gordana, Leona in Daniela. Njen oče je bil tisti, ki jo je, čeprav takrat še ni bil upokojen, zmeraj vozil v Ljubljano na vse terapije in preglede. »Zelo sem bila vesela, ko sem šla spet v vrtec med ‘svoje’ otroke. Najprej sem delala po štiri ure, kasneje pa ponovno polni delovni čas. Super sem se počutila.« Vmes se je poglabljala vase, se spoznavala, spreminjala, na novo postavljala meje in prioritete.
Potem jo je bolezen še enkrat udarila. Začela jo je boleti desna rama. Pojedla je kup zdravil proti bolečinam … Aprila leta 2010 so zdravniki ugotovili, da ima metastaze v desni lopatici in desni črevnici (ena od kosti medeničnega obroča). »Pa smo spet tam. Torej nekaj še vedno ne delam prav,« je bil njen prvi odziv. Verjame, da se vse v življenju zgodi z določenim namenom, in da je vsakemu naloženo toliko, kolikor lahko nese. »Zdaj bijem nov boj – za novo zmago!« je odločena. »Nikdar se nisem bala bolezni, saj vem, da vsaka preizkušnja spreminja kamne v diamante.«
Vsake tri tedne je hodila na terapijo s herceptinom. »Imela sem podporno terapijo z bisfosfonati (zometa) in seveda hormonsko terapijo. Zaradi velikih težav s sklepi v rokah mi je onkolog večkrat zamenjal hormonska zdravila.« Med zadnjim zdravljenjem je zamenjala onkologinjo, ker je, ko gre zanjo, za njeno telo, zelo radovedna. »Želim si, da bi se vsak zdravnik zavedal, da imamo pacienti pravico vedeti vse o nas in našem zdravljenju. Imamo pa tudi pravico do izbire zdravnika. Jaz sem jo izkoristila.«
Osem mesecev je normalno delala, potem je postala preutrujena in izčrpana. Zato je prešla na polovični delovni čas, vendar je trdno verjela, da si bo nabrala novih moči in bo spet lahko z naj iskrenejšimi in najčistejšimi bitji na svetu – z otroki – preživljala poln delovni čas.« Zaupa nam še, da jo je njen delodajalec med prvim zdravljenjem, ko je bila v bolniškem staležu, zaposlil za nedoločen čas! »Mislim, da je to redkost, če ne celo izjema. Resnično sem hvaležna!«
Njena zgodba pa se s tem še ni zaključila. Leta 2014 so ji odstranili metastazo v glavi – sprednji desni reženj CŽS. Po operaciji je bila več kot leto dni na bolniški. Proti koncu leta 2015 pa se je ponovno vrnila v vrtec, kjer dela po šest ur dnevno. “To mi veliko pomeni, saj je delo z otroki res navdihujoče. Veliko stvari o sebi lahko spoznamo prav z njihovo pomočjo, če si le znamo prisluhniti. Podnajemnika (tako imenujem rak) sem sprejela kot del mene. Trenutno se dobro razumeva, saj se je po operaciji glave potuhnil in mi da mir,” pove Petra, ki redno na tri tedne hodi na Onkološki inštitut, kjer prejema biološko zdravilo Herceptin in tako bo vse do konca njenih dni. “Zavedam se minljivosti, sprejela sem jo kot del življenja. Vem tudi, da za svoje zdravje največ lahko naredimo sami. Zato skrbim zase z zdravo, uravnoteženo prehrano, se veliko gibam v naravi, hodim v hribe in se družim s prijatelji. Med njimi jih je veliko, ki sem jih spoznala ravno preko Europe Donne. Družimo se ob raznih priložnostih, hodimo na pohode, izlete in se vsako leto izobražujemo na seminarju, ki ga organizirajo v Portorožu.”
Svojo pripoved je sklenila z mislijo: “Besede rak ni potrebno enačiti z besedo smrt. Razsejani rak res ni ozdravljiv, ampak je zelo dobro obvladljiv (it is not curable but treatable). Le sprejeti ga je treba, kot del sebe. Odkar sem se sprijaznila s tem, živim bolj polno in resnično uživam v vsem, kar mi življenje ponuja.”