Povečaj pisavo

Z vsemi razsežnostmi in posledicami raka se je Ljubljančanka Snežana Turek, prvič srečala pri šestindvajsetih, ko je za rakom na jetrih zbolel oče in samo dva meseca po diagnozi umrl star komaj 54 let. Takrat ni slutila, da se bo z rakom spoprijela kar dvakrat tudi sama, prvič s papilarnim rakom ščitnice kmalu po 41. rojstnem dnevu in drugič z rakom na dojki samo leto in pol po ozdravljenju prvega. Ni se prestrašila in ni se vprašala: »Zakaj jaz?« Vedra, zgovorna, družabna, optimistična, in kot sama pravi, tudi trmasta (po horoskopu je oven) se je odločila, da hoče živeti vsaj 90 let.

Papilarni rak ščitnice

Maja 2014 je prebolela hudo obliko pljučnice in pred tem nekaj zaporednih viroz. Ker je imela že deset let nedelujočo ščitnico, jo je osebna zdravnica opozorila, naj bo pozorna na vsako spremembo, ki bi se pojavila ob vratu. In res je ob nekem samopregledu ob ključnici zatipala bulico v velikosti riževega zrna, ki se je v štirih mesecih povečala na velikost boba. Po opravljenem ultrazvoku so jo napotili na punkcijo. Po petih dneh je dobila telegram s povabilom na urgentno preiskavo, ki je pokazala, da ima tumor velik 7 mm. Z diagnozo jo je seznanil onkolog prof. dr. Nikola Bešić in ji povedal, da je tumor še dovolj majhen in ga bo mogoče v celoti odstraniti, če bi bil namreč večji od 10 mm, bi se lahko rak že razširil v limfe. Snežana pravi, da je dr. Bešić najbolj zaupanja vreden kirurg, kar jih je, je profesionalec, zna poslušati in se tudi pošaliti. Ob pripravi na operacijo ji je vse podrobno razložil in ji kot najslabšo možno posledico operacije napovedal izgubo glasu in »gumb v grlu«. Ko so jo po odstranitvi povsem stopljene ščitnice in tumorja zbujali iz narkoze, je bila presrečna, ko je slišala svoj glas in lahko odgovarjala na vprašanja. Prepričana je, da je bil rak ščitnice posledica stresa, ki ga je doživljala na delovnem mestu, nakopičenih zamer in jeze ter brezposelnosti, ki je sledila, saj se ji je prej intenzivno adrenalinsko življenje postavilo na glavo. Pravi, da je bil njen rak ščitnice »najlepši rak vseh rakov«, ni se širil in ni bilo nobenih kliničnih napak.

Hormonsko odvisen rak dojke

Leto in pol po zdravljenju ščitnice in pol leta po sklenitvi novega delovnega razmerja je opazila, da postaja njena desna dojka trda, drugih klasičnih simptomov (udrta bradavica, zatrdlina v dojki, pomarančna koža …) ni zaznala. Odgovore na vprašanje, zakaj je dojka trda, je najprej iskala pri »stričku Googlu« in izvedela, da je lahko posledica morebitnega udarca, preveč zategnjenega varovalnega pasu v avtu ipd., a se je po dveh mesecih vendarle odpravila na konzultacijo k dr. Bešiču. Takojšnje preiskave so zaznale 8 mm velik tumor, ki se je v dobrem tednu povečal na 8,3 mm. Pravi, da jo je rak »najedal na polno«. Zdravljenje je steklo. Deseti dan po diagnozi je že bila na kirurški mizi. Odstranitvi celotne dojke v varnostni rob in 12-ih od 17-ih pozitivnih bezgavk, je sledilo 7 tritedenskih ciklusov kemoterapij, ‘ljubkovalno jih je poimenovala »coctail sex on the beach«, nato 25 obsevanj in vzporedno že tudi hormonsko zdravljenje, ki bo trajalo predvidoma deset let. Po kirurškem posegu je vprašala zdravnika, čemu je potrebna še kemoterapija, če so vse odstranili. Razložil ji je, da so v podpazdušnem maščevju našli rakave celice, ki jih je treba ukrotiti.

Posamezni cikli kemoterapije in protibolečinska zdravila so ji povzročili kar nekaj težav. Prve tri dni po kemoterapiji je spala, občasno bruhala, telo ji je smrdelo po citostatikih, v ustih so se pojavljale afte, razjede in slab okus, imela je bolečine v prstih na rokah in nogah, nohti na vseh udih so postali črni in na rokah tudi odstopili, bila je razdražljiva, sušila se je sluznica, pojavile so se težave s prebavo, požiranjem … Postopno izpadanje bujnih skodranih las je pomenilo tudi izgubo osebne identitete. Čeprav je vse tegobe sprejemala pogumno, z obilo humorja, z ironijo in ni nikoli podvomila v zmago, je samopodoba vendarle plahnela. Po četrtem odmerku kemoterapije so citostatik zamenjali, samopodobo pa je blažila v javnosti z lasuljo, rutico in klobučkom. Sreča je bila, pravi, da ji je stažist Dušan Mangaroski, dr. med., ki je zamenjeval njeno onkologinjo (odšla je na porodniški dopust) vse sproti pojasnjeval in ji med drugim povedal tudi, da kemoterapije kljub močnim stranskim učinkom ne kaže opustiti saj več prejetih citostatikov pomeni tudi manjšo možnost ponovitve bolezni.

Po kemoterapiji so onkologi predlagali takojšnje nadaljevanje zdravljenja z obsevanjem, a si je izborila štirinajstdnevni predah. Vsa radostna, da je kemoterapija mimo, se je odpravila k prijateljicam v tujino prepričana, da ji telesna rehabilitacija pripada. Druženje, smeh, klepeti, izleti in druge oblike razvajanja so jo okrepile in obsevanje se je lahko začelo. Prenašala ga je odlično, ni imela rdečin in opeklin, čeprav je njena suha koža nagnjena k brazgotinjenju (osnovno brazgotino varuje kar 30 šivov).

Družina, sodelavci in prijatelji

Snežana živi z mamo, ima starejšega brata in šestletno nečakinjo. Ker sta za rakom umrla oče, ki so mu raka diagnosticirali v že razsejanem stadiju, in mamina sestra, se je odpravila na gensko testiranje. Rezultat je bil pozitivna genetska mutacija BRCA2. Testna kontrola pri mami in bratu je pokazala, da ima mama isto gensko mutacijo, brat pa je negativen. V času intenzivnega zdravljenja sta jo oba vsestransko podpirala, mama je prinašala zelenjavo s svojega vrta, ji kuhala po želji in potrpežljivo prenašala njeno razdražljivost. Snežana je tudi sama ves čas zdravljenja sodelovala pri vseh gospodinjskih opravilih. Prehranskih navad ni bistveno menjala, že od nekdaj ni pretirana ljubiteljica mesa, še posebej rdečega (morda kakšne košček iz juhe), prednost daje sadju, sveži in kuhani zelenjavi in od mesa perutnini. Z alternativnimi dodatki (in z alternativnim zdravljenjem) se ni nikoli spogledovala. Zaupa lastni intuiciji in pravi, da ima zelo razvit šesti čut.

Vest o bolezni so tudi v novem delovnem okolju sprejeli z razumevanjem, novi delodajalec ji je dejal, naj se z delom ne obremenjuje, predvsem naj se pozdravi in ostane živa. V veliko oporo so ji tudi prijatelji.

Rekonstrukcija

Čeprav je prvotno ni načrtovala, se je po gensko pozitivnem testu odločila za rekonstrukcijo obeh dojk, saj je verjetnost, da bi se rak pojavil na drugi dojki, velika. Izbrala je rekonstrukcijo z vsadki in tkivnimi razširjevalci (ekspanderji). Rekonstrukcija je v zaključni fazi.
Pohvala zdravstvenemu osebju in zahvala soborkam pri Europi Donni

Profesionalen in prijazen pristop zdravnikov, medicinskih sester in drugega osebja na Onkološkem inštitut in na Kliničnem oddelku za plastično kirurgijo in opekline v UKC Ljubljana, ki ga doživlja v procesu zdravljenja, terja posebno zahvalo in pohvalo. Na Onkološkem inštitutu posebej izpostavlja kirurga prof. dr, Bešića, vse tri stažiste, ki so nadomeščali njeno onkologinjo in sestro Karmen, ki je bila ob njej in ji potrpežljivo pojasnjevala potek kemoterapije, v UKC pa Darija Pogorelca, dr. med., specialista plastične kirurgije.

Zahvalo namenja tudi članicam sekcije mladih bolnic pri Europi Donni, ki so jo, takšno kot je – »brutalno direktno« – kot se poimenuje sama, vendar naravnano nadvse pozitivno, ljubeznivo sprejele medse in ji bogatijo življenje. Z njimi je spletla trdne prijateljske vezi, udeležuje se večine aktivnosti, ki jih načrtujejo, med seboj si delijo izkušnje, prenašajo druga na drugo pozitivno energijo tudi s prigodami in neumnostmi, ki jih počnejo, in se veliko smejejo. Z njimi je dobila novo družino. V najlepšem spominu ji je ostal seminar v Portorožu, ki se ga je udeležila prvič. Navdušena je bila nad organizacijo, izbranimi temami, družabnim delom seminarja in predavatelji, še posebej nad predavateljico Sanelo Banović, dr. med., ki je »dodala češnjo na torto« seminarja.

piše: Danica Zorko