Zdravljenje mladih bolnic se ne razlikuje od splošnih priporočil in smernic za zdravljenje raka dok.
V lokalnem zdravljenju so kriteriji za zbor vrste operacije +/- obsevanja enaki kot pri starejših od 35, oziroma 40 let. Tudi izbor sistemskega zdravljenja sledi značilnostim tumorja in pri mladih bolnicah ne odstopa. Vse bolnice s hormonsko neodvisnimi raki in Her2 pozitivnimi raki potrebujejo dopolnilno kemoterapijo, slednji tudi anti-Her2 terapijo s trastuzumabom. Pri bolnicah s hormonsko odvisnimi raki, je hormonska terapija izjemnega pomena. Velik delež teh, razen majhnih, dobro diferenciranih tumorjev z majhno proliferacijo (nizek odstotek pozitivnosti MIB1), pred hormonsko terapijo potrebuje tudi kemoterapijo.
Nastanek akutne in prezgodnje odpovedi jajčnikov je odvisen od vrste citostatika, skupnega odmerka in starosti bolnice ob pričetku zdravljenja.
Posledica kemoterapije na delovanje jajčnika je lahko akutna odpoved jajčnika ali zmanjšana rezerva jajčnika in posledična prezgodnja odpoved jajčnika. Nastanek akutne in prezgodnje odpovedi jajčnikov je odvisen od vrste citostatika, skupnega odmerka in starosti bolnice ob pričetku zdravljenja. Akutna odpoved jajčnika se lahko pojavi že med kemoterapijo ali neposredno po njej in je posledica vpliva na rast in zorenje foliklov s posledičnim propadom primordialnih foliklov. Posledici sta amenoreja in dokončna neplodnost. Bolnice, ki so mlajše od 35 let, razvijejo amenorejo po zdravljenju s kemoterapijo v približno 15 odstotkih, medtem ko jo štiridesetletnice v 40 odstotkih.
Prezgodnja odpoved jajčnikov je pogost dolgoročni neželeni učinek kemoterapije zaradi zmanjšane rezerve jajčnika, ki je posledica zmanjšanega števila foliklov, fibroze in napredujočega propada foliklov. Zanjo je značilno, da se menstruacijski cikel po zdravljenju sicer obnovi, vendar pa nastopi prezgodnja menopavza praviloma pred štiridesetim letom.
Mladim bolnicam z rakom dojk, ki še niso rodile, vendar pa to želijo, napredek v laboratorijskih tehnikah omogoča shranjevanje zarodkov, jajčnih celic in tudi tkiva jajčnika.
Mladim bolnicam z rakom dojk, ki še niso rodile, vendar pa to želijo, je treba ponuditi možnost hranjenja genetskega materiala. Napredek v laboratorijskih tehnikah omogoča shranjevanje zarodkov, jajčnih celic in tudi tkiva jajčnika, čeprav uspešnost slednjega še ni primerljiva z rezultati klinično uveljavljenih postopkov zamrzovanja zarodkov in jajčnih celic ter je še v precejšnji meri predmet raziskav. Prospektivna raziskava, kjer so preučevali ovarijsko stimulacijo z letrozolom in gonadotropini, ni pokazala večjega tveganja ponovitve bolezni. Shranjeni genetski material omogoča številnim ženskam, pri katerih so posledica zdravljenja akutna ali prezgodnja odpoved jajčnikov ali zgolj zmanjšana rezerva jajčnika, po končanem zdravljenju zanositev z lastnimi spolnimi celicami.
Mladim bolnicam z rakom dojk na Onkološkim inštitutu razložimo možnost ohranjanja plodnosti. Skupaj z reproduktivnimi ginekologi za vsako bolnico posebej organiziramo konzilij, kjer ji razložimo dobrobiti in tveganja teh postopkov. Ti se izvedejo v obdobju po operaciji in pred začetkom kemoterapije
Rak dojke je najpogostejši rak v nosečnosti in se razvije pri 1 na 3000 nosečnic, povprečna starost teh bolnic je 32-38 let. Histopatološke značilnosti tumorja so podobne kot pri nenosečih bolnicah v tej starosti. Povečane in napete dojke med nosečnostjo onemogočijo zgodnje odkritje tumorja, kar je vzrok zakasnitve diagnoze, v povprečju za 5-15 mesecev. Rak dojke se zato pri nosečnicah odkrije v višjih stadijih. Prekinitev nosečnosti ne izboljša izhoda bolezni. Rak dojke ne povzroči okvare ploda, ni opisanih primerov prenosa rakavih celic z matere na plod. Kemoterapija v drugem ali tretjem trimestru nosečnosti ne poveča tveganja za malformacije ploda, vendar pa je lahko povezana s prezgodnjim porodom ali izgubo ploda. Podatki o vplivu hormonske terapije same ali skupaj s kemoterapijo so skopi. Radioterapija lahko okvari plod v kateremkoli obdobju razvoja, zato se mora odložiti na čas po porodu.
V starejši literaturi so opisovali, da je prognoza zato posledično slabša kot pri nenosečih bolnicah iz iste starostne skupine. Novejši podatki pa kažejo, da temu ni tako. Multicentrični register bolnic , ki so zbolele za rakom dojk v nosečnosti v letih 2003-2011 je zajel 31 bolnic. Preživetje teh bolnic ni bilo slabše z uravneteženo skupino 865 nenosečih bolnic.
Raziskave kažejo, da nosečnost po prebolelem raku dojke ne zvišuje tveganja za ponovitev bolezni.
Delež žensk, ki so zbolele za rakom dojke, še preden so rodile, je vedno večji. Na voljo je dovolj dokazov, da nosečnost po prebolelem raku dojke ne zvišuje tveganja za ponovitev bolezni. Metaanaliza 14 retrospektivnih raziskav, ki so vključile skoraj 20.000 žensk, ki so se zdravile zaradi raka dojke, je pokazala, da je imela skupina 1244 žensk, ki so po zdravljenju zanosile, 41 odstotkov manjše tveganje smrti v primerjavi z vsemi ostalimi. Izsledke te metaanalize je seveda treba jemati z omejitvijo. Ena od možnih razlag je namreč lahko ta, da so rodile bolj »zdrave« ženske z boljšo prognozo. Druga razlaga, ki izhaja iz podatkov predkliničnih raziskav pa je, da visoke koncentracije estrogena, progesterona in gonadotropina, ki so podobne kot med nosečnostjo, lahko povzročijo apoptozo hormonsko odvisnih rakavih celic. Kljub tem ohrabrujočim podatkom, pa je delež mladih bolnic, ki zanosijo po zdravljenju raka dojke, komaj 3-15 odstoten. Na ta nizek delež pa poleg z zdravljenjem povzročene neplodnosti vplivajo še drugi dejavniki kot sta strah pred ponovitvijo bolezni in pomankanje ustreznega svetovanja.
Količina mleka po konzervirajoči operaciji in obsevanju je manjša, vendar pa je dojenje izvedljivo in varno za otroka in mamo.
Kontracepcija je med sistemskim zdravljenjem raka potrebna tudi takrat, ko so menstruacije neredne in tudi, če izostanejo. Hormonski kontraceptivi so prepovedani. Priporočajo se nehormonske metode kot so: kondomi, diafragma, bakreni nehormonski maternični obroček. Pri ženskah, ki ne nameravajo več zanositi pa prihaja v poštev operativna sterilizacija bolnice ali njenega partnerja.
Pri mladih bolnicah, pri katerih se razvije prezgodnja amenoreja, imajo veliko tveganje razvoja osteopenije in osteoporoze, zato je treba spremljati mineralno kostne gostote (MKG). Bolnice je treba spodbujati k redni vadbi in ustrezni prehrani. Svetujemo jemanje vitamina D (vsaj 800 UI na dan) in hrano bogato s kalcijem. Če se razvije osteoporoza, je treba presoditi o terapiji z bisfosfonati.
Mladim bolnicam z rakom dojk se po operaciji lahko spremeni samopodoba, saj so dojke pomemben občutja ženskosti in privlačnosti. Dodatno k temu pripomore izguba las. Zmanjša se libido, nožnica postane suha, spolni odnosi pa boleči. To v veliki meri doprinese k spremembam v partnerskih vezah. Podatki kažejo, da se v 60 – 70 dstotkih okrepi čustvena intimnost in občutek povezanosti in naklonjenosti, medtem ko je erotična intimnost motena. Ker se tudi mladi partnerji težko spopadejo s partneričino boleznijo in skrbjo za majhne otroke, je koristno čim prej napotiti par k ustreznemu svetovalcu.