Nisem imela časa predelati izgube, ko je bilo treba pripraviti načrt za lastno borbo.
Žal sem se z diagnozo rak v družini srečala že večkrat. Zboleli sta obe babici in dedek, slabo leto dni pred mojo diagnozo pa je za rakom na pljučih zbolel tudi moj oče. Bitko z zahrbtno boleznijo je izgubil teden dni pred mojo diagnozo, tako da še nisem imela časa predelati izgube, ko je bilo treba pripraviti načrt za lastno borbo. Vse skupaj se je zgodilo v času, ko sem bila preobremenjena, a tega sama nisem ne opazila ne priznala. Ob redni službi in družini sem imela še popoldansko obrt z ročnimi deli, ki so me pomirjala in sem jih z veseljem opravljala, a si nisem znala postaviti meje. Skrbi za družino, delu in žalosti zaradi očetove bolezni je sledila še nespečnost, tako da sem svoje telo čisto izčrpala,« pripoveduje Simona, ki še vedno uživa v ročnih spretnostih. Ustvarja namreč čudovite izdelke za otroke in tudi za odrasle.
Začelo se je z oteklino in bolečino v roki
Simona pripoveduje, da ni zatipala značilne bulice. »V leviroki sem občutila čudno bolečino, na dojki pa neke vrste oteklino, ki je bila prav tako boleča. Najprej sem odlašala, saj sem menila, da sem si kaj pretegnila.« A Simonina mama je vztrajala in jo prepričala, da se je odločila za samoplačniški pregled, in sledil je šok, trda tla pod nogami. »Otipati ni bilo kaj posebnega, mamografija pa je pokazala zvezdasto tvorbo. Punkcija v Mariboru je pokazala trojno negativni rak dojke, zaprosila sem za zdravljenje na OI v Ljubljani.«
Stranski učinki, a po vsaki kemoterapiji je želela ostati aktivna
In tako se je začelo njeno zdravljenje. Po operativnem posegu v Ljubljani je imela šest kemoterapij v Mariboru in nato še 32 obsevanj. »Po prvih treh kemoterapijah so me mučile hude slabosti, po drugih treh pa le utrujenost in hude bolečine v mišicah, kar je bilo občutno lažje prenašati. A sem se po vsaki kemoterapiji poskusila čim prej postaviti na noge, ostati kolikor se je dalo aktivna, da se je telo lažje regeneriralo in pripravilo na naslednjo kemoterapijo. Obsevanja mi pa niso povzročala nobenih težav. Tudi koža je dobro prenesla, le obsevana bradavica je utrpela opekline in je krvavo razpokala, a se je kar hitro zacelilo.«
Verjetno bi zdravljenje in z njim spoprijemanje z boleznijo drugače potekalo, če ji družina ne bi ves čas stala ob strani. A ravno izguba očeta jih je še toliko bolj povezala med seboj, Simona pa si ni dovolila, da bi jo bolezen premagala, vsaj ne toliko, da bi družina to občutila. »Bili so mi v podporo tiste dni, ko se po kemoterapiji res nisem mogla spraviti pokonci. Imela sem tudi srečo, ker živi blizu nas mama, ki mi je z veseljem priskočila na pomoč, in da je bila hči pri svojih 11 letih toliko samostojna, da smo se brez težav prebili skozi obdobje zdravljenja in je lahko partner prevzel tiste obveznosti, ki so običajno pripadle moji mami, ko jaz nisem zmogla.«
Življenje se mi je ob diagnozi obrnilo na glavo
Simona priznava, da si ji je življenje ob diagnozi obrnilo na glavo. »Morala sem se naučiti postaviti sebe na prvo mesto, najti čas zase, znati reči ne. Ni bilo preprosto, a sem našla pravo pot. Uteho sem našla v naravi, sprehodih z našim psom in branju.« Diagnoza jo je na začetku prestrašila in prišle so težke misli, a samo sebe ji je uspelo prepričati, da njene družine ne more doleteti vse samo najslabše. Prebrala je knjigo Darje Molan in spoznala, da gredo tudi druge ženske skozi podobne situacije, nato pa se je pridružila Združenju Europa Donna in videla, da ni sama in da je komu še veliko težje. »Vseskozi sem bila zelo pozitivno naravnana in odločna, da grem skozi to, tudi če bo še tako težko,« pove Simona, pri tem pa dodaja: »Ne znam si predstavljati trnove poti, ki sem jo prehodila, brez družine, ki mi je stala ob strani. Kljub velikemu optimizmu, s katerim sem sprejela diagnozo, sem bila še vedno tisto, kar mi izpolnjuje življenje – mama. Ko sem se srečala z diagnozo, me je seveda najbolj skrbelo, kako bo to vplivalo na mojo hčer, ki je ravno naredila prve korake v najstniška leta. A je bila močna skupaj z mano in sva s pomočjo preostale družine in prijateljev, ki sem jim iz srca hvaležna, premagale vse ovire in mostove, ki so se pojavili v času zdravljenja.« Simona rada ustvarja in hodi na sprehode. Čim več časa želi preživeti v naravi ter biti aktivna. »Ročna dela me pomirjajo in tako se zatečem k ustvarjanju vedno, ko je moja glava prepolna vsega, ko slišim kakšno slabo novico, ko sem z nečim preobremenjena. Takrat se popolnoma odklopim in razmišljam samo, kaj bi ustvarila in koga bi razveselila. Zdaj ob koncu leta poskušam sodelovati v čim več dobrodelnih akcijah in podariti čim več izdelkov.« Del njenega življenja je postala tudi Europa Donna, v kateri je našla podporo in spoznala veliko čudovitih deklet. »Veliko mi pomeni spoznati nekoga, ki je izkušnjo že prestal, in videti, da živi polno življenje naprej. Z veseljem se udeležujem predavanj, izobraževanj, srečanj, pohodov … Mi pa ogromno pomeni tudi to, da lahko v vse to povežem tudi svojo družino.« Simona nima velikih želja, le da ostane zdrava. Druge stvari v tem trenutku niti niso tako pomembne. Življenje se bo obrnilo, kakor se bo. Če bo zdravje, se bodo tudi druge stvari nekako uredile. In tako gleda tudi na epidemijo. »Epidemija se me nekako ni preveč dotaknila. Živim na podeželju, kar je v tem času velika prednost. Nismo tako zaprti v mehurčke kot v mestih. Morda malo pogrešam druženje, a je tudi to kdaj šlo zunaj na svežem zraku na sprehodu. Tudi delo od doma mi je bilo omogočeno, tako da kakega bistvenega vpliva epidemija name ni imela.«
Piše: Mojca Buh