Povečaj pisavo
> Kakovostno življenje > Kako povedati otrokom?
Vsak starš si želi svojega otroka zaščiti in obvarovati pred negativnimi stvarmi, pa vendar jim bolni starši lahko nehote celo škodijo, ko ne upajo ali ne zmorejo z otrokom odkrito spregovoriti o svoji bolezni. Otrok ne glede na svojo starost čuti, da se v družini nekaj dogaja, če ne ve kaj, bo to vrzel zapolnil s svojimi vsebinami. Lahko se zgodi, da sliši za diagnozo od drugih, poišče informacije na spletu ali ujame pogovore med starši ali sorodniki. Te informacije so lahko netočne ali pomanjkljive. Če starši z otrokom ne spregovorijo o bolezni, s tem sporočajo, da je preveč grozna, da bi o tem govorili. Varovanje te družinske skrivnosti pa lahko predstavlja dodatno obremenitev.  Prava pot je v iskreni in neposredni komunikaciji in ne v skrivanju in izmikanju. Način komunikacije je odvisen od različnih dejavnikov, od otrokove starosti in njegovih osebnostnih lastnosti in od narave bolezni. Povedati za bolezen in zdravljenje je prvi korak v komunikaciji, ki je tako kot zdravljenje proces.

Vsak starš si želi svojega otroka zaščiti in obvarovati pred negativnimi stvarmi, pa vendar je zelo pomembno, da se o bolezni z njim pogovarjate odkrito, na način, ki ga bo pri svoji starosti najbolje razumel.  

Otrok ne glede na svojo starost čuti, da se v družini nekaj dogaja. Lahko se zgodi, da sliši za diagnozo od drugih, poišče informacije na spletu ali ujame pogovore. Majhen otrok ne bo razumel besede rak, opazil pa bo vašo zaskrbljenost, zato mu ne prikrivajte resnice, bodite iskreni z njim in na ta način gradite zaupanje, ki ga bo spremljajo skozi življenje.  

Na pogovor z otrokom se pripravite, a bodite spontani. Odločite se, kaj in kako boste otroku povedali. Pri tem ne pozabite na partnerja, vključite ga v pogovor. Pogovor naj bo preprost, brez dolgovezenja.  

Otroka bo zanimalo, kaj je rak, kje se nahaja... Pripravite ga na fizične neželene učinke zdravljenja, kot so izguba prsi, izguba las zaradi kemoterapije ali včasih slabost ali utrujenost. Otroku povejte, da se boste morda počutili žalostne, jezne ali utrujene, vendar ti občutki niso njihova krivda. Vedno povejte otroku, kdaj boste morali biti doma v bolnišnici. 

Ko se z otrokom pogovarjajte o svoji bolezni, ne pozabite tudi na njegove potrebe. Pomembno je, da bo njegov vsakdan potekal tako kot do sedaj, rutine, kot so potekale do sedaj, a naj vedo, da morda ne boste vedno na voljo. Izkoristite poseben čas dneva samo za njih za preproste dejavnosti, kot je branje knjige ali gledanje filma. To jim bo pomagajo vedeti, da ste še vedno tam zanje, tudi če ste utrujeni ali se ne počutite dobro. 

O vaši bolezni in zdravljenju naj bodo seznanjeni tudi učitelji in trenerji. Spremembe doma pogosto povzročajo spremembe v vedenju otrok. Če bodo vedeli za vašo bolezen učitelji, bodo lažje razumeli vedenje otroka in mu lažje pomagali.  

Pogovor s starejšim otrokom bo drugačen, kot z majhnim, saj se zaradi pogostosti pojavljanja besede rak dojke v novicah in televiziji starejši otroci verjetno zavedajo resnosti bolezni. Starejši otroci se lahko vključijo v pogovore o tem, kako se bodo družinske dejavnosti in odgovornosti med zdravljenjem spremenile. Predvidite vprašanja o prihodnosti. Starejši otroci verjetno slišijo, da lahko ljudje umrejo zaradi raka. Naravno je, da se bojijo, da bi lahko umrli. 

Ko boste otroku povedali za bolezen, bo ta potreboval čas, da to sprejme in potem zna postaviti nova vprašanja. Spodbudite ga, naj se ne zapre vase, naj ne bo tiho.