Povečaj pisavo
> Kakovostno življenje > Fitoterapija

Fitoterapija je veda, ki za lajšanje zdravstvenih težav ali za preventivo pred boleznimi uporablja dele zdravilnih rastlin oziroma njihove izvlečke.

Preberite si več o fitoterapiji, združevanju pripravkov z vašimi terapijami in odgovore na vprašanja, ki jih za vas pripravlja fitoterapevt, dr. med., dipl. biol. in specialist družinske medicine, Luka Kristanc.

Že pred tisočletji smo se ljudje učili iz narave in iskali rešitve za zdravstvene težave. V Evropi imamo dolgo tradicijo zeliščarstva, še posebej v alpskih deželah – tu so namreč odlične razmere za rast zdravilnih zelišč.

V današnjem času ob hitrem tempu življenja velikokrat posežemo po anelgetikih, antibiotikih in drugih farmacevtskih preparatih v želji, da hitro ozdravimo in se vrnemo v vsakodnevno rutino.

Ob tem pa ne pomislimo, da je vsak čkovek zgodba zase, da na nas učinkovine mogoče delujejo drugače kot pri kom drugem. Mogoče nam kakšna kombinacija tudi škoduje. Vsekakor pa ne gre podcenjevati moči tako prehranskih dodatkov, kot tudi zdravil in rastlinskih učinkovin. Vedno se je potrebno posvetovati z zdravnikom o sočasnem jemanju rastlinskih učinkovin s predpisanimi zdravili.

Zdravilska metoda fitoterapija vključje medicinsko-farmacevtska dognanja na podlagi raziskav in tradicionalno zeliščarsko znanje. Spada med temeljne komplementarne metode medicine.

Fitoterapevt je novodobna beseda za zeliščarja. Znanje fitoterapije postaja vse bolj iskano, cenjeno in spoštovano, tudi v svetu medicine.

 

Če ne veste, če je jemanje pripravka, ki ga imate, varno pri vaši terapiji, vas vabimo, da pišete na naslov europadonna@europadonna.si in na vprašanje vam bo odgovoril fitoterapevt, dr. med., dipl. biol, spec. druž. med. Luka Kristanc. Vsa vprašanja in orgovori bodo objavljeni tudi v tej rubriki. V tej rubriki bomo prav tako objavili zanimive prispevke, ki jih za Novice Europa Donna pripravlja fitoterapevt Luka Kristanc.

 

ZELIŠČA IN GOBE ZA KREPITEV PSIHOFIZIČNIH SPOSOBNOSTI

Stres je neizogiben sestavni del našega življenja. Ni dobro, če ga je premalo, ker se sicer začnemo dolgočasiti in iskati nove izzive z željo, da bi dopolnili manjkajoči stres (t. i. evstres). Vendar pa ga po drugi strani ne sme biti preveč (t. i. distres), saj dolgotrajen stres vodi v psihično in fizično izčrpanost in včasih celo v razvoj bolezni. V današnjem hektičnem načinu življenja smo pogosto pred izzivom, kako se spopasti s stresom. Obstaja precej načinov za uravnavanje stresa na zadovoljujoč nivo, na primer z vzdrževanjem čim boljših odnosov v svojem intimnem krogu, z izbiro poklicne usmeritve, ki nam je čim bolj pisana na kožo, z različnimi relaksacijskimi prijemi, konjički, kot so telesne aktivnosti, meditacija, joga idr. Pri povečevanju psihofizične kondicije so nam lahko v precejšno pomoč tudi pripravki iz zelišč in gliv. Poznamo celo vrsto adaptogenih rastlin in gliv, ki izboljšajo imunsko odpornost ter povečajo psihološko in fizično zmogljivost, kar je pri obvladovanju stresa bistvenega pomena. Mnoge izmed njih že tisočletja uporabljajo vzhodnjaški narodi, npr. ginseng (rod Panax), vitanijo (Withania somnifera), njeno korenino imenujemo ašvaganda, in šisandro (Schisandra chinensis). Njihovo učinkovitost vsaj deloma potrjujejo tudi sodobne raziskave. Med adaptogene glede na raziskave lahko razvrstimo še nekatere druge rastline, kot so navadni rožni koren (Rhodiola rosea), ameriški slamniki (rod Echinacea), elevterokok (Eleutherococcus senticosus) in gotu kola (Centella asiatica) ter glivni vrsti, svetlikava pološčenka (Ganoderma lucidum) in kitajski glavatec (Cordyceps sinensis).
Na kratko bomo predstavili poglavitne adaptogene vrste, katerih uporaba je vsaj deloma znanstveno osnovana in jih je moč dobiti v slovenskih lekarnah, gojiti na vrtovih in gobiščih ali celo nabrati v naši naravi. Dodali bomo še nekaj osnovnih napotkov o tem, kako jih pravilno uporabljati. Navadni rožni koren dobro uspeva v našem visokogorju in sredogorju, tako da je njegove korenine mogoče nabrati tudi v naravi. Ker je še zlasti pogost v Skandinaviji in Rusiji, so njegove učinke prvi raziskovali skandinavski in sovjetski znanstveniki. Dokazali so protistresno, psihostimulativno, spolno spodbujevalno, antioksidativno ter protitumorno delovanje, kar so pripisali flavonoidnim učinkovinam v koreninah. V primerjavi z ginsengi, ki učinkujejo zlasti na nadledvičnici, rožni koren deluje na centralno živčevje in odpravlja neravnovesje dopamina in serotonina. Uporablja se za zdravljenje depresivnih stanj in izboljšanje kognitivnih sposobnosti, na primer spomina, pozornosti, učenja in računanja. Uporabljamo lahko standardizirane pripravke v kapsulah in tabletah (od 100 do 170 mg izvlečka na dan, standardizirano na rozavin, ki naj bi ga v telo vnesli od 3,6 do 6,1 mg na dan) ali tinkture (10 kapljic ustreza približno 100 mg izvlečka). Uporaba se odsvetuje pri osebah z bipolarno motnjo in drugimi maničnimi oziroma hipomaničnimi psihiatričnimi obolenji. Ginsengov pri nas ne gojijo, se pa pripravki iz njih dobijo na policah lekarn. Obstaja jih več vrst, najbolj znane so pravi ginseng (Panax ginseng), ameriški ginseng (Panax quinquefolius) in sibirski ginseng ali elevterokok (Eleutherococcus senticosus). Vsebujejo triterpenske saponine, ki delujejo spodbujevalno na hipotalamo-hipofizno- nadledvično os, posledica česar je boljše obvladovanje stresa. Učinkujejo tudi kot afrodiziak, protivirusno, protitumorno, antioksidativno in hepatoprotektivno. Najpogosteje se uporabljajo izvlečki korenin v kapsulah. Priporočeni dnevni odmerek je od 0,5 do 2 g korenine ali od 200 do 600 mg koreninskega izvlečka, če gre za pravi in ameriški ginseng; za elevterokok je dnevni odmerek od 2 do 3 g korenine, kar ustreza 1500 mg koreninskega izvlečka. Stranski učinki so redki, zlasti ob povečanih dnevnih odmerkih se lahko pojavijo nemir, anksioznost, nespečnost in driska. Dodatno morajo biti previdni bolniki z arterijsko hipertenzijo in sladkorno boleznijo, saj lahko pripravki ginsengov vplivajo na krvni tlak (ga zvišajo ali znižajo) in znižajo krvni sladkor. Vitanijo (Withania somnifera) imenujejo tudi indijski ginseng in je ena izmed najbolj priljubljenih ajurvedskih zdravilnih rastlin. Tradicionalno se pripravki iz korenin – ašvaganda (čaji in različni izvlečki v gotovih pripravkih) uporabljajo za zelo širok spekter bolezni: za izboljšanje počutja in zmogljivosti, spodbujanje imunskega sistema, kot afrodiziak, proti demenci, astmi, parkinsonovi bolezni idr. Korenina vitanije vsebuje različne vitanolide, steroidne alkaloide in steroidne laktone, ki delujejo protistresno, protitumorno, antioksidativno, imunostimulacijsko, pomirjevalno in antidepresivno. Priporočeni dnevni odmerek je od 3 do 6 g posušene korenine, kar ustreza od 300 do 500 mg standardiziranega izvlečka. Neželeni učinki so ob pravilnem odmerjanju redki, včasih nastanejo prebavne težave. K adaptogenim rastlinam lahko prištevamo tudi tiste, ki dokazano pozitivno vplivajo na imunski sistem, saj je ta bistven za psihofizično blagostanje organizma. Ne moremo torej zaobiti ameriških slamnikov. V farmaciji se uporabljajo tri vrste, to je bledi (E. pallida), škrlatni (E. purpurea) in ozkolistni ameriški slamnik (E. angustifolia). Njihovi vodni in alkoholni izvlečki, tinkture, sveži sok in uprašena droga delujejo imunostimulativno, protivnetno in protimikrobno. Najpomembnejše učinkovine so polisaharidi, alkilamidi in derivati kavne kisline, ki jih v največjih koncentracijah najdemo v cvetnih koških in koreninah. Pripravki se uporabljajo za krepitev imunskega sistema ter kot dodatna terapija pri zdravljenju prehlada in gripe, saj domnevno omilijo simptome in skrajšajo čas trajanja bolezni. Priporoča se jemanje naslednjih odmerkov: od trido štirikrat na dan po 2 ml svežega soka ali od 510 do 680 mg suhega izvlečka na dan. Uporaba se odsvetuje pri otrocih pred 4. letom starosti, pri tistih, ki imajo dokazano alergijo na košarnice, in pri bolnikih z levkemijo, multiplo sklerozo, tuberkulozo ter sistemskimi revmatološkimi in avtoimunimi obolenji. Neželeni učinki so redki, pri občutljivih osebah se lahko pojavi kožna ali sistemska alergijska reakcija. Dokazan adaptogen in imunostimulativen učinek imajo tudi nekatere glive, katerih glavne učinkovine so lektini, polisaharidi, terpenoidi. Našteti pa velja tudi že omenjeno svetlikavo pološčenko in kitajskega glavatca, ugoden učinek na imunski sistem pa imajo še nekatere druge vrste gliv, na primer velika zraščenka (Grifola frondosa), ostrigarji (rod Pleurotus), užitni nazobčanec (Lentinula edodes), zimska panjevka (Flammulina velutipes) in hrastova razvejanka (Polyporus umbellatus). Prav vse omenjene vrste gliv razen kitajskega glavatca uspevajo tudi v naši naravi, nekatere izmed njih tudi uspešno gojijo. Na trgu je moč dobiti različne praške za pripravo napitkov, kapsule in tinkture.

Vsekakor lahko svojo odpornost okrepimo z uporabo rastlin in gliv, ki so resnično prava zakladnica zdravilnih učinkovin, vendar pa so lahko, tako kot sintetična zdravila, zgolj dopolnilo. Zdrav življenjski slog in pozitivna naravnanost sta še vedno bistvena.

Objavljeno v Novicah Europa Donna, decembra 2021.

 

VPRAŠANJA:

Ali hrana, bogata s fitoestrogeni, res zvišuje možnost ponovitve hormonsko odvisnega raka dojke. Ali je potrebno jesti več hrane, ki zvišuje progesteron? 

Katerih zelišč in hrane se naj se izogibamo ob jemanju tamoksifena? Ali je dobro, da ko jemlješ Nolvadex skupaj z drugim zdravilom ali prehranskim dodatkom, jemanje prerazporediš znotraj dneva, da se zmanjša interakcija oziroma delovanje jetrnih encimov? Ali to nima nobenega pomena in je vseeno, tudi če vzameš vse skupaj sočasno?

 

ODGOVORI:

Fitoestrogeni so rastlinske snovi, ki so strukturno podobne živalskim estrogenom ali njihovim presnovkom, zaradi česar imajo v celicah lahko estrogenom podobne učinke. Kemijsko jih razdelimo v več skupin, najpomembnejši med njimi so lignani, flavonoidi (izoflavoni, kumestani in prenilflavonoidi) ter stilbeni. V hrani se jim praktično ne moremo izogniti – razen če bi se v celoti odpovedali rastlinskim izdelkom. So namreč vsesplošno prisotni v rastlinah, v velikih količinah pa jih najdemo predvsem v nekaterih žitaricah (pšenici, ovsu in rži), metuljnicah (črni detelji, lucerni, soji, arašidih in čičeriki) in mnogih priljubljenih plodovih (jagodah, malinah, grozdju in murvah). Precej jih je tudi v določenih vrstah zelenjave, npr. v beluših ter kapusnicah, ne moremo pa se jim izogniti niti v pivu, ki praviloma nastopa v kombinaciji s hmeljem.

Fitoestrogeni imajo precej ugodnih učinkov na zdravje, upočasnjujejo denimo proces ateroskleroze, ugodno vplivajo na razvoj osteoporoze in zmanjšajo nadležnost nekaterih obmenopavzalnih težav. Kakšna pa je zveza med vnosom fitoestrogenov in rakom dojke? Brez dvoma precej kompleksna. Nekatere klinične študije in metaanalize, izvedene v zadnjem desetletju, nakazujejo, da bi lahko zmeren, dolgotrajen vnos sojinih izoflavonoidov (npr. genisteina in daidzeina) zmanjšal pojavnost raka dojke tako v splošni populaciji kot v subpopulaciji postmenopavzalnih žensk ter celo zmanjšal ponovitve in smrtnost pri bolnicah (Dong in Qin, 2011; Fritz s sod., 2013). Mnogo slabše so v tem smislu raziskani vplivi lignanov in stilbenov. Prav tako ni jasno, kakšen vpliv ima vnos fitoestrogenov na hormonsko neodvisnega raka raka dojke. Ženskam s tveganjem za razvoj raka dojke in tudi bolnicam torej nikakor ne odsvetujem popolnega izogibanja rastlinski hrani, vsebujoči fitoestrogene, saj bi to lahko imelo negativen vpliv na njihovo splošno zdravje. Vsekakor pa bolnicam s hormonsko odvisnim rakom dojke odsvetujem pretirano uživanje hrane z visoko vsebnostjo fitoestrogenov in še zlasti vnos fitoestrogenov v obliki koncentriranih prehranskih dopolnil. Nikakor bi ne imelo smisla tudi ciljno uživanje hrane z učinkovinami, delujočimi na progesteronske receptorje.

To, kakšen vpliv bo imel nek fitoestrogen na zdravstveno stanje ali na rezultate zdravljenja pri posamezniku, je odvisno tudi od učinkovitosti metabolizma v jetrih, ki lahko zelo variira od človeka do človeka, in od sočasnega jemanja drugih zdravil. Nekatere študije nakazujejo, da fitoestrogeni izoflavonoidnega tipa (soja, črna detelja, hmelj) zmanjšajo učinke tamoksifena, zato je treba njihovo uživanje v času zdravljenja vzdrževati na nizki ravni. Na učinkovitost zdravljenja s tamoksifenom seveda lahko vplivajo tudi mnoga druga zdravila in snovi v hrani, ki vplivajo na njegovo presnovo v jetrih ali motijo njegovo vezavo na estrogenske receptorje na celicah. Nekatera zdravila, kot so rifampicin, fenitoin in kortiosteroidi, denimo povečajo razgradnjo tamoksifena v jetrih, medtem ko druga, npr. nekateri antidepresivi (paroksetin), zmanjšajo tvorbo aktivnih presnovkov tamoksifena. Oboje lahko zniža učinkovitost zdravljenja. Presoja o optimalnem režimu zdravljenja mora biti vselej individualna in mora upoštevati vse možne interakcije.

 

VPRAŠANJA:

Zanima me, kako je pri hormonsko odvisnem raku in terapiji z Arimidexom z jemanjem ašvagande. Je dovoljena?

Poleg tega bi še želela pojasnilo glede uživanja surovega korenja, če je vsaj v manjših količinah primerno. Na enem od predavanj na sedežu ED je bilo pred leti rečeno, da ne, pa me zanima, če se je to kaj spremenilo.

Prav tako bi prosila za mnenje glede ustreznosti jemanja izvlečkov rožnega korena, alg Spirulina, japonske dresni ter vitamina C s šipkom v kapsulah.

ODGOVORI:

Spoštovani!

Iz vašega vprašanja razberem dve osnovni dilemi. Prva je, kako je z uporabo ašvagande in korenine rožnega korena, dveh znanih adaptogenih drog, ob hormonskem zdravljenju z aromataznimi zaviralci. Druga pa se nanaša na vnos prehranskih dopolnil oz. rastlinske hrane, vsebujoče fitoestrogene in vitamine.

O prednostih in zadržkih v zvezi s fitoestrogeni sem že pisal. Vsekakor priporočam zmernost pri vnosu rastlinske hrane, bogate s fitoestrogeni, ob hormonskem zdravljenju z aromataznimi zaviralci. Količine naj bodo majhne, na jedilnik pa naj pridejo le občasno. To velja med drugim tako za korenine in poganjke japonskega dresnika, ki vsebujejo znatne količine resveratrola, kot tudi za korenje. Korenine gojenega, še zlasti pa divje rastočega korenja vsebujejo poleg tega precej porfirinov, ki lahko povečajo tvorbo spolnih hormonov preko vpliva na os hipotalamus-hipofiza-nadledvičnici. Korenje naj torej vsekakor ne bo prepogosto na jedilniku.

Prehranska dopolnila morajo biti le dopolnila, nikakor pa ne nadomestek za zdravo prehrano. Vnos naj bo vedno pravilno odmerjen in po možnosti usklajen s strokovnjakom za dietetiko oz. zdravnikom. Vitaminsko-mineralni pripravki, kot so kapsule iz šipka in praški iz alg rodu Spirulina, so dobrodošli v zimskem času, ko je hrana vitaminsko ponavadi revnejša in so na pohodu respiratorne viroze. Vitamin C, karotenoidi in flavonoidi so namreč zavezniki našega imunskega sistema. Alge Spirulina so tudi dober vir vitamina B12 in vitamina K. Slednjega se morajo zavedati predvsem tisti, ki jemljejo sredstva proti strjevanju krvi, saj bodo ti ob povišanem vnosu vitamina K manj učinkoviti in bo lahko prišlo do strdkov.

Zdaj pa še k vitaniji (Withania somnifera, njeno korenino imenujemo ašvaganda) in navadnemu rožnemu korenu (Rhodiola rosea). Pripravki iz obeh so varni tudi v času hormonske terapije, saj ne vplivajo pomembno na tvorbo, izločanje ali delovanje spolnih hormonov ali zdravil z vplivom na endokrini sistem. Glavne učinkovine ašvagande so steroidni alkaloidi, steroidni laktoni in vitanolidi, učinkuje pa predvsem pomirjevalno, antidepresivno, uspavalno in adaptogeno. Spodbuja tudi imunski sistem in delovanje ščitnice. Ob predoziranju povzroča predvsem drisko in bruhanje, odsvetujemo jo nosečnicam ter v kombinaciji s pomirjevali in alkoholom. Korenina navadnega rožnega korena zaradi vsebnosti rozavinov in feniletanolnih snovi (salidrozida in tirozola) prav tako deluje adaptogeno, antidepresivno in spodbujevalno na ščitnico, za razliko od ašvagande pa je njen učinek na centralni živčni sistem spodbujevalen. Izboljša spomin in pozornost ter na ta način ugodno vpliva na delovno storilnost, najpomembnejši neželeni učinki pa so motnje spanja, vključujoč nespečnost in žive sanje. Ker lahko sproži manično epizodo, rožni koren odsvetujemo ljudem z manično depresijo, svetujemo pa tudi previdnost ob jemanju drugih stimulansov, vključno s kofeinom in teofilinom v kavi in pravem čaju.