Enotnega odgovora, kako se soočiti z diagnozo rak ni. Vsaka posameznica drugače doživlja novico. Diagnoza pomeni negotovost, strah. Prva misel je v večina primerov smrt in strah pred bolečino.
Soočanje z diagnozo poleg fizičnih sprememb prinesene tudi spremembe v psihičnem stanju posameznika zaradi negotovosti, čakanja na rezultate preiskav in soočanje z minljivostjo. Čeprav diagnoza rak ne pomeni smrti, je prva misel ravno smrt. Nekoč je bil rak tabu tema in o njem se je govorilo le, ko je nekdo umrl za rakom, da je nekdo premagal raka ni bilo slišati besede. Čeprav se danes veliko govori o njem, pa še vedno prizvok zgodovine ostaja.
Po prvem šoku, novici o diagnozi, sledi zdravljenje, čas, ko bolnice za trenutek pozabijo ne negativne misli in se osredotočijo na potek zdravljenja. Pomembno obdobje je obdobje po zaključku zdravljenja. Kakšno bo/je življenju po zdravljeno? Ozdravljeno telo, na telesni ravni, ne pomeni ozdravljeno tudi na čustveni ravni. Šele takrat se začnemo zavedati svojega telesa, sprememb in strahov. Pomembno je, da poiščete sogovornika, pomoč, kateremu se lahko zaupate, da boste lažje prebrodile to obdobje. Duševne stiske in neugodni čustveni vzorci so lahko razlog za nastanek bolezni, zato je pomembno, da si dovolite, da vam pomagajo na tej poti.
Diagnoza rak dojke je lahko pomemben mejnik v vašem življenju, v doživljanju same sebe in poglobljenega spoznavanje svojih potreb in želja. Soočanje z lastno minljivostjo in sprejemanje le te odpira nove plati posebnega doživljanje sebe, sveta in drugih. Življenje po diagnozi ni več enako, kot življenje pred diagnozo.
Eno od pomembnih vprašanje je, kako povedati svojcem. Prekrivanje novic, je lahko ravno tako težko, kot je bilo vam povedati diagnozo. S prekrivanjem boste imeli dodatno obremenitev in strah, da bi se zagovorili. Naj vas ne bo strah o bolezni spregovoriti z najbližjimi in jim dovoliti, da vam na poto ozdravljenja pomagajo s pogovorom, delom na mesto vas. Naj vas ne bo strah.