Predstavnica bolnikov Združenja Europa Donna Slovenija Darja Molan je v uvodu na kratko predstavila projekt Povratek na delo, v okviru katerega v letošnjem letu pripravljajo tri okrogle mize, kjer bo problematika vračanja bolnic na delovno mesto po dolgotrajnem bolniškem staležu predstavljena iz treh vidikov. Včerajšnja okrogla miza je bila namenjena stiskam in težavam, s katerimi se srečujejo ženske po vračanju na delo po zdravljenju raka dojk in rakov rodil, na drugi bo predstavljen pomemben vidik delodajalcev ter na tretji okrogli mizi še vidik odločevalcev. Namen projekta je ženske in delodajalce seznaniti z možnostmi in pravicami v postopku vračanja na delovno mesto, ki omogočajo lažji prehod iz dolgotrajnega bolniškega staleža in prihranijo nepotreben stres ter hkrati opozoriti odločevalce na pomanjkljivosti postopkov v praksi.
Večina žensk v času bolniške ne razmišlja o tem, kaj jih bo čakalo, ko se bodo vrnile na delovno mesto, saj se v celoti posvečajo zdravljenju. Obvestilo osebnega zdravnika, da se bodo v kratkem morale vrniti na delovno mesto, jih največkrat privede do stiske, saj do takrat večinoma niso v stiku ne z osebnim zdravnikom in ne z delodajalcem. Bolnice ne poznajo svojih možnosti in pravic, hkrati pa se sprašujejo, ali bodo zmogle opravljati delo v enaki meri kot pred zdravljenjem, kakšen bo odnos delodajalca, ko se bodo vrnile in ali jim bo višina nadomestila za invalidnost omogočala dostojno življenje. »A kot smo različni ljudje, smo različne tudi bolnice in njihovo zdravljenje. Tako si nekatere bolnice želijo takoj nazaj na delovno mesto, sploh če jim slednje ne predstavlja stresa in ostanejo z delodajalcem v tesnem stiku, druge pa se zaradi različnih dejavnikov, tudi stiske po bolezni, stranskih ali poznih učinkov zdravljenja, bojijo povratka na delovno mesto.” pove Darja Molan, ki na svetovalnem telefonu združenja odgovarja na vprašanja bolnic povezana s pravicami bolnic v postopkih na ZPIZ in ZZZS. Potrebno je poudariti, da so nekatere bolnice zaposlene na delovnem mestu, ki ga v okviru svojega poklica zaradi omejitev, ki so nastale kot posledica bolezni in/ali zdravljenja, ne morejo več opravljati. Zato je v tem koraku še toliko bolj pomembno, da so ji predstavljene različne možnosti v postopku vračanja na delovno mesto. Najprej že sama možnosti postopnega vračanja na delovno mesto, možnost poklicne rehabilitacije, prilagoditve delovnega mesta in krajšega delovnega časa, ter ji omogočiti informativni podatek o višini potencialnega nadomestila za invalidnost, ki je zadnjih 10 let premajhno, da bi omogočilo kakovostno življenje po raku. Prav tako je potrebno bolnico že v času bolniškega staleža povezati z delodajalcem, kot je bilo to v praksi narejeno z Zgodnjo poklicno rehabilitacijo na URI Soča v okviru pilotnega projekta celostne rehabilitacije OREH, ki je potekal na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.
Predstojnica katedre za družinsko medicino prof. dr. Marija Petek Šter, dr. med., spec. druž. med. je spregovorila o tem, kdaj se se z bolnico v procesu onkološkega zdravljenja osebni zdravnik začne pogovarjati o povratku na delo, seznanjenostjo z naravo dela, ki ga bolnica opravlja in o dejanski praksi povezovanja z delodajalci oz. specialisti medicine dela. “Kot osebni izbrani zdravnik si v dolgotrajnem odnosu s pacientom, poznaš pacienta, poznaš tudi, kako se odziva, kako lahko pristopiš. V postopku onkološkega zdravljenja ohranjamo stik z bolnico, ko se specifično zdravljenje počasi končuje, je pravi čas, da se začnemo pogovarjati o nadaljnjem življenju, o njenem delu in o omejitvah, ki jih bolezen povzroča. Tukaj moramo vključiti tudi delodajalca, zato bolnice prosim, da se oglasijo pri delodajalcu, da se dogovorijo, kako in kaj, preden začnemo izpolnjevati obrazce, kajti najslabša možnost je, da invalidska ocena pomeni izgubo službe.” Prof. dr. Petek Šter bi si želela tudi več sodelovanja z medicino dela, ki je večinoma izven javnega zdravstva: “Manjka povezava, da bi že tukaj bolj timsko pristopili k pripravi na invalidsko oceno. Zdaj smo vezani na izpoved delavca o njegovem delu, delovnem mestu. Nismo strokovnjaki za oceno delovnega mesto, prisluhnemo pa željam bolnice.”
V nadaljevanju je direktorica Področja za odločanje o pravicah in za medicinske pripomočke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije mag. Ana Vodičar spregovorila o povprečnem trajanju bolniških staležev za bolnice z rakom dojk in delu komisije ZZZS v teh primerih ter povezanostjo z ostalimi institucijami, ki so pri teh odločitvah ključni. “Problematika dolgotrajnih bolniških staležev je v zadnjih letih v ospredju. Približno 2.500 oseb je bilo lani v bolniškem staležu zaradi raka dojk, približno 240.000 delovnih dni je bilo izgubljenih, največ v starostni skupini med 45 in 55 let. Dolžina trajanja bolniškega staleža je zelo različna, odvisna od zdravstvenega stanja posameznika. Govorimo o različnih boleznih, različnem zdravljenju, različnih odzivih na zdravljenje, hkrati pa tudi o različnih delovnih mestih, ob navidezno enaki diagnozi je lahko bolniški stalež zelo različen. Pomembno je, da postopoma začnemo bolj aktivno iskati možnosti vrnitve na delovno mesto, še v teku zdravljenja in rehabilitacije. V strokovnih krogih je že doseženo precej dobro soglasje, da bi moralo biti to sistemsko urejeno in bi pripravili tudi načrt za vračanje na delo, ne naslednji teden, ne naslednji mesec, ampak da obstaja načrt vračanja na delo.”
Izvedenka invalidske komisije I. stopnje iz ZPIZ OE Celje Alenka Kokalj, dr. med., specialistka socialne medicine je v nadaljevanju pojasnila, kdaj in kdo sproži postopke za predstavitev bolnika invalidski komisiji, kako poteka ugotavljanje omejitev, zaradi katerih nekatere bolnice dela ne morejo opravljati v obsegu ali na način, kot so ga pred boleznijo ter ostalih možnostih, ki jih ima bolnik preko ZPIZ v postopku vračanja na delovno mesto. “Invalidska komisija je tisti naslov, na katerega se bolnice, ki ne zmorejo opravljati svojega dela, obrnejo. Osebni zdravnik da pobudo za oceno delazmožnost. Za oceno so na eni strani ključne značilnosti delovnega mesta in pa individualno zdravstveno stanje bolnika. Zavarovanec na obrazcu opiše svoje delovno mesto in svoje delovne izkušnje in zapiše tudi svoja pričakovanja ob vračanju na delovno mesto. Delodajalec prav tako na obrazcu opredeli potrebe delovnega mesta. Pomembno bi bilo, da bi bil izbrani zdravnik medicine dela vključen v ta postopek, saj pozna delovno mesto v podjetju, za katerega je pooblaščen in bi že v tej fazi pripravil svoj predlog, ki ga invalidska komisija potem lahko upošteva.”
Specialistka medicine dela, prometa in športa, URI Soča dr. Tina Rozman je razložila, zakaj se je v praksi zgodnja poklicna rehabilitacija, ki se je izvajala v pilotnem programu celostne rehabilitacije OREH na URI Soča izkazala za tako pomembno. “V centru za poklicno rehabilitacijo je večina našega dela posvečena zgodnjemu vračanju na delo. Vsaka od bolnic na dolgotrajni bolniški potrebuje neko podporo pri vračanju na delo, potrebuje informacije, ker se ne znajde v sistemu. Vsaka bolnica je svoja zgodba vsaka ima svoje težave. Ne gre samo za diagnozo, bolj bi se morali osredotočati na oceno funkcijskega stanja.” dr. Rozman je opozorila tudi na prepreke izvajanja zgodnje poklicne rehabilitacije: “Premalo nas je, rešujemo vrh ledene gore, ampak to ni dovolj. Potrebujemo sistemske rešitve. V idealnem primeru bi se s tem vprašanjem moral vsak bolnik srečati že na začetku zdravljenja. Saj to ne pomeni, da gre jutri, naslednji mesec nazaj na delo, ampak da bo začel razmišljati tudi o tem. Delo ne pomeni samo ekonomske varnosti, prinaša tudi socialne interakcije, odmisliš bolezen, se počutiš pomembnega, delo ti da nekaj več.”
Sogovornice so se strinjale, bi bilo potrebno bolnice po zdravljenju individualno obravnavati in hkrati postopke sistemsko urediti, saj bi le na tak način bili vsi deležniki seznanjeni ali je zdravljenje bolnice že zaključeno, ter vpeljati obvezno zgodnjo poklicno rehabilitacijo, ki bi bolnico in delodajalca medsebojno povezala že v času bolniškega staleža ter ju vodila skozi postopke po zdravljenju in tako obema bistveno olajšala povratek na delovno mesto.
