V Združenje Europa Donna Slovenija se zavedamo, da diagnoza rak vpliva na vse ravni življenja bolnice in prizadene tudi njene bližnje, družino, partnerje, starše, otroke, zato si poleg zdravljenja, ki je dolgotrajno in naporno, prizadevamo, da bi bolnicam lahko zagotovili tudi ustrezno psihosocialno podporo. Za lažje soočanje z boleznijo in zdravljenjem ter kakovostno življenje po zdravljenju raka je zelo pomembna celostna psihosocialna podpora, ki bolniku pomaga k boljšemu obvladovanju obremenjujočih misli in čustev in pozitivno vpliva na samo zdravljenje, rehabilitacijo in medosebne odnose v bolnikovi okolici.
Za uvod pogovora je predsednica Združenja Europa Donna Slovenija dr. Tanja Španć na kratko predstavila program ROZA, ki ga od leta 2017 sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije: “V okviru programa ROZA smo skupaj s partnerji za bolnice in njihove bližnje, pripravili nekaj različnih možnosti strokovne psihosocialne podpore. Tudi sama bolnica lahko prispeva k boljšemu izidu zdravljenja in uspešni vrnitvi v svoje socialno in delovno okolje. Program ROZA spodbuja ženske, da s svojimi aktivnostmi prispevajo k boljši kakovosti življenja ter zmanjšanju dejavnikov tveganja za ponovitev bolezni. Program jim pomaga, da obdobje od soočenja z diagnozo, zdravljenja in po zdravljenju kakovostnejše preživijo, brez dodatnih obremenilnih posledic na psihično kot tudi na fizično zdravje. Zelo dobro sodelujemo z oddelkom za psihoonkologijo Onkološkega inštituta v Ljubljani, vendar je to edini takšen oddelek v celi Sloveniji, zato društva bolnikov s svojimi dejavnostmi dopolnjujemo tisti del zdravstvenega sistema, ki še ni toliko razvit kot bi si želeli in kot ga potrebujemo.”
Sogovornice so v nadaljevanju spregovorile o številnih čustvih in vprašanjih, s katerimi se soočajo bolnice od trenutka, ko izvedo za bolezen, o pomembnih odločitvah, ki jih je treba sprejeti glede zdravljenja in o pomenu čustvene podpore najbližjih. Pri svojem delu z bolnicami so opazile, da velikokrat bolnice doživljajo, da jih najbolje razume nekdo, ki ima sam podobno izkušnjo bolezni. Zato je izjemno dragoceno povezovanje znotraj društev, kjer so bolnicam na voljo različne aktivnosti in kjer si lahko vsaka poišče nekaj, kar ji je blizu. Od različnih delavnic in predavanj, rekreativno športnih aktivnosti, ustvarjalnih delavnic in seveda tudi različnih oblik strokovne psihosocialne pomoči.
Asist. Sanja Roškar, mag. psih., Center za sluh in govor v Mariboru, ki za združenje Europa Donna in v sodelovanju z UKC Maribor vodi pishoedukativne delavnice za bolnice z rakom dojk in raki rodil v Mariboru je predstavila strahove bolnic, ki jih doživljajo ob soočanju z boleznijo in poudarila: “Kljub temu, da je rak dobro obvladana bolezen, kljub napredku današnje medicine, je diagnoza rak nekaj kar povezujemo s strahom, z negativnimi izidi, s smrtnostjo. To bolnici, ki se sooča z boleznijo, vzbuja občutke strahu, tesnobe, potrtosti. Porajajo se vprašanja, kaj zdaj, kako naprej, kaj bo z mojo družino, kakšno bo zdravljenje? Vsi ti občutki so v takem bolečem življenjskem položaju povsem normalni, vsak ima tovrstne občutke, ko se sooča z boleznijo. Pomembno jih je prepoznati, izraziti in če so premočni tudi ustrezno ukrepati.” Opozorila je tudi na pomen prepoznavanja duševne stiske, kako prepoznati znake in kdaj poiskati pomoč: “Takrat ko bolnica začuti, da se je njeno razpoloženje močno spremenilo, da ne zmore več običajnih stvari, da težko zjutraj vstane iz postelje, da slabo spi, da se pojavljajo huda potrtost, občutki nemoči in brezupa, črne misli. Ko tovrstni občutki postanejo premočni, ko ne moremo več funkcionirati tako kot prej, takrat je treba nekomu povedati, se s kom pogovoriti in poiskati tudi strokovno pomoč.”
Asist. dr. Barbara Kreš, doktorica zakonske in družinske terapije, ustanoviteljica in direktorica Centra za psihoterapijo in kakovost odnosov Stik, ki že nekaj let vodi podporno skupino za bolnice z rakom dojk in raki rodil Europe Donne je opozorila, da bolezen, postavi vse na glavo in vpliva tudi na bližnje: “Bolnice so prestrašene, včasih so še bolj obremenjujoči odzivi okolice. Vsaj na začetku so bolnice ponavadi tiste, ki gredo naprej, se borijo za preživetje, zato mogoče strah ni tako izrazit. Potem ko je konec zdravljenja, pa ostanejo precej same, takrat se pojavi še več strahov, pred naslednjim pregledom, pred fizičnimi spremembami, ki jih opazijo na telesu.” Poudarila je tudi kako pomemben je pogovor z otroci: “Najtežje je povedati otrokom in staršem. Mislim, da je treba otrokom povedati čim prej, iskreno, seveda primerno njegovi starosti. Starši otroka najbolje poznamo in lahko presodimo, kakšen način je pravi. Otrok je običajno že slišal za bolezen rak, o kakšnem dedku, ki je zbolel in umrl in potem povežejo podatke. Pomembno je, za bolezen izvedo od nas in čim prej. Ves čas se moramo pogovarjati z njimi, sprašujemo jih, da to ni tabu tema. Da dobijo odgovore na vsa vprašanja, vse njihove skrbi. Če se jim enkrat zlažeš, izgubijo občutek varnosti, ne zaupajo nam več.”
Ob koncu pogovora je svojo izkušnjo soočanja z boleznijo predstavila Sanja Rozman, dr. med., specialistka medicine dela in športa in psihoterapevtka. Tudi sama je pri 46 letih zbolela za rakom dojk in bila kot dolgoletna članica Europe Donne dva mandata predstavnica Slovenije v Evropski zvezi Europe Donne. Spregovorila je o stiskah, ki jih je srečala na poti, ki jo je prehodila od diagnoze rak dojk, do danes: “Ta izkušnja zaznamuje celo tvoje življenje, nikoli ni več tako kot prej.” Meditacija ji je takrat pomagala, da je poiskala stik s sabo: “Poskusila sem vse kar je prišlo mimo, nekatere stvari so pomagale, nekatere manj. Meditacija mi je najbolj pomagala. Z meditacijo začutiš sebe in povezanost s svetom in naravo. Od tam sem črpala svojo moč. Pomagalo mi je tudi to, da sem se ukvarjala s tem, da tega nisem potlačila pod preprogo. Morala sem dovoliti, da pride izkušnja do srca, da me zadene in preobrazi, da sem šla lahko naprej. Takrat so me poiskale Mojca Senčar in druge gospe iz vodstva Europe Donne, in me prosile, da se vključim v mednarodno delovanje Europe Donne.” Po zaključku pogovora je Sanja Rozman udeležence popeljala skozi kratko vodeno meditacijo.
Pogovor o pomenu psihosocialne podpore ob soočanju z diagnozo je potekal v okviru programa Roza, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije.