Povečaj pisavo
> Skupnost Europa Donna > Europa Donna piše > Tabor za otroke z izkušnjo z neozdravljivo, kronično boleznijo v družini tudi v letu 2022

Tabor za otroke z izkušnjo z neozdravljivo, kronično boleznijo v družini tudi v letu 2022

Vabljeni, da svoje otroke prijavite na Tabor za otroke z izkušnjo z neozdravljivo, kronično boleznijo v družini, ki bo v sodelovanju s Slovenskim društvom Hospic potekal od 25. do 28. avgusta na Pohorju.

Letos se bomo znova odpravili na štiridnevni tabor, ki ga v okviru programa Roza vodijo sodelavci društva Hospic. Namenjen je otrokom in mladostnikom, katerih mame se spoprijemajo z rakom dojk ali rodil.

Vabljeni so otroci od 5 do 18 let. Prijave sprejemamo na e-mail naslov roza@europadonna.si, do 15. julija oziroma do zapolnitve prostih mest. Prednost imajo otroci, ki se tabora še niso udeležili. 

Na taboru so otroci razdeljeni v skupine po starosti, tekom tabora pa potekajo različne delavnice (pogovori o čustvih in odnosih v družini, kaj si otroci želijo, kaj pogrešajo…).

Tabor pomen umik iz vsakdanjega življenja in družinske dinamike, ter odpira prostor kjer lahko otroci, če tako začutijo, izrazijo svoja čustva ter jih delijo, ne da bi jih kdorkoli sodil. Otroci vidijo, da niso sami v stiskah in da imajo njihovi vrstniki podobne izkušnje.

Patricija, mama udeležencev je z nami delila svojo izkušnjo: “Sem mamica dveh fantkov, starih 6 in 8 let. Za tabor sem izvedela že zelo kmalu po postavitvi diagnoze, vendar se zanj tisto leto nismo odločili, saj smo želeli vse “dobre” dni preživeti skupaj kot družina. So se pa predvsem pri starejšem otroku pojavljala težja vprašanja in skrbi glede bolezni. Vprašanja smo sproti predelali, se pogovorili in poskusili rešiti, kakor smo najbolje znali. Nekaterih skrbi pa vseeno ne moreš pregnati in je občutek otroka čisto drugačen, če mu jih razloži tretja oseba – nekdo, ki je za to usposobljen in ima veliko izkušenj z boleznijo. Na začetku me je malo skrbelo, ker sem otroka predala v roke ljudi, ki jih ne poznam, in seveda me je skrbelo, kakšna bo reakcija, ko bosta prišla domov. Vendar je bila vsaka skrb odveč. Domov sta prišla vesela, sproščena, z novimi spoznanji in prijatelji.  Tabor jima je ponudil varno okolje, kjer sta lahko govorila o bolezni, ali pa tudi ne – kakor sta želela. Spoznala sta, da naša družina ni edina s tako izkušnjo. Počutila sta se sprejeta in o taboru smo poslušali še dolgo po tem, ko sta prišla domov.”

 

Povzeto po članku Mihe Zrimška, vodje taborov pri slovenskem društvu Hospic, ki je bil objavljen v junijskih Novicah Europe Donne.