Vsaka sprememba ni rak
Bolezenske spremembe dojk so zelo raznolike in vsaka sprememba še zdaleč ne pomeni raka dojk.
Dojka je mlečna žleza, ki izloča mleko v času dojenja. Žlezno tkivo je obdano z opornim tkivom (vezivo in maščevje) in se spreminja skozi različna življenjska obdobja ženske. V puberteti se dojka začne razvijati, med nosečnostjo je vidna intenzivna rast izvodil ter žleznega tkiva pod vplivom ženskih spolnih hormonov. Štiri do pet dni po porodu se dojke povečajo zaradi nabiranja mleka v izvodilih in alveolih. V menopavzi pride zaradi znižane ravni spolnih hormonov do zmanjšanja tako žleznega tkiva kot veziva, poveča pa se količina maščobnega tkiva.
Dojke se ne spreminjajo le skozi življenjska obdobja, ampak v rodnem obdobju tudi mesečno, kar je povezano s spreminjajočo koncentracijo estrogena in progesteron. V tem času se pri nekaterih ženskah lahko pojavljajo fibrocistične spremembe (pretirana fiziološka reakcija žleznega tkiva dojke na hormonsko stimulacijo), kar občutijo kot vozljičavost, (vozliči so običajno drobni, gladki), ki jo lahko spremlja napetost v dojkah in bolečina (mastodinija) ter tudi bulice in izcedek (galaktoreja). Prisotna je predvsem v tistem delu dojke, kjer je največ žleznega tkiva, po navadi v zunanjem zgornjem kvadrantu. Najbolj moteče so v tednu pred menstrualno krvavitvijo in počasi izzvenijo teden dni kasneje.
Razen fibrocističnih sprememb so najpogosteje pojavljajo še:
- Ciste so tvorbe v tkivu dojk, napolnjene s tekočino, ki so navadno jasno omejene in elastične, pogosto so na otip nekoliko boleče. Vsebino take zatrdline izpraznimo s tankoigelno punkcijo.
- Fibroadenom je najpogostejši benigni tumor v dojkah pri mlajših ženskah, sestavljen iz žlez in veziva. Kaže se kot čvrsta, neboleča, dobro omejena in dobro premakljiva zatrdlina v dojki, običajno neboleča in raste počasi.
- Intraduktalni papilom je običajno majhna, bradavici podobna, mehka sprememba, ki zraste znotraj mlečnih izvodil (v votlem sistemu) v bližini bradavice dojke. Klinično se kaže kot krvavitev ali pa kot krvavo obarvan, spontan ali izziven, izcedek iz bradavice.
- Maščobna nekroza nastane običajno po kakšni poškodbi – padcu, udarcu, zategnitvi varnostnega pasu…, ki v dojki povzroči, da se maščobno tkivo v njej prerazporedi in tvori okroglaste, čvrste gruče, ki dajejo vtis tumorja.
- Vnetje (mastitis) je okužba mlečnih vodov običajno povezano z dojenjem, pojavi pa se lahko tudi brez povezave z njim. Nastane lahko zaradi poškodbe, bakterijskih vnetnih žarišč drugje v telesu, vpliva hormonov. Dojka postane rdeča, pojavi se oteklina, zadebeljena koža, spremlja ga lahko tudi povišana telesna temperatura.
Približno 80 – 85 odstotkov vseh sprememb v dojkah kot so zatrdline, izcedek iz bradavice ali vgreznjena bradavica so benigne (nenevarne). Samo nekatere redke benigne spremembe, predvsem atipična hiperplazija (celice, ki se hitro delijo, so videti nenormalne) pomenijo povečano tveganje, da bi ženska v prihodnosti lahko zbolela za rakom dojke. Ne glede na to, pa je priporočljivo, da vsako spremembo, ki vztraja, pregleda zdravnik in s preiskavami opredeli, za kakšno vrsto spremembe gre.
Ne smemo pozabiti, da se zatrdline lahko pojavijo tudi pri moških – ginekomastija, lahko pa tudi rak.
Večina žensk sama zatipa zatrdlino ali opazi kakšno drugo spremembo, vendar pa je čas do odhoda zdravnika pogosto predolg. Samo polovica žensk pride do onkologa, ko je bolezen samo v dojki!
Če ženska opazi spremembo dojk, zatipa zatrdlino, ki je prej ni bilo, ali opazi izcedek, naj ne odlaša z obiskom izbranega zdravnika ali ginekologa. Ta dva presodita, ali je sprememba takšna, da je potrebna nadaljnja obdelava. Z napotnico, na katero sta napisala HITRO, se naročite v najbližjem Centru za bolezni dojk (CBD), kjer vas bodo sprejeli v čim krajšem času.
Seznam Ambulante za bolezni dojk.
Raziskave pri nas in po svetu so pokazale, da je preživetje bolnic v veliki meri odvisno od velikosti tumorja ob odkritju.
Pri raku dojk ne gre za eno bolezen, ampak heterogeno skupino tumorjev, ki se med seboj razlikujejo glede na biološke značilnosti, oziroma zgradbo (morfologijo), imunohistokemične in molekularne lastnosti, (ugotovimo s pregledom pod mikroskopom in ustreznimi testi) ter potek bolezni – klinična slika, odziv na zdravljenje in prognozo. Vsem pa je skupno, da je praviloma prisotna tumorska masa oziroma zatrdlina.
Največkrat posumimo, da gre za raka, če se pojavi zatrdlina v predelu dojke ali v predelu pazduhe. V večini primerov jo zatipa ženska sama slučajno ali pri samopregledovanju. Lahko jo zatipa zdravnik ali pa jo odkrijejo pri mamografiji. Razen zatrdline se lahko pojavi sprememba barve kože, sprememba velikosti, oblike ali sprememba v predelu bradavice. Tudi izcedek iz dojk je lahko znamenje za raka dojk. Redko pa se najprej pojavijo težave zaradi zasevkov. Ker pa ni vsaka zatrdlina ali sprememba rak, je potrebno opraviti preiskave, da ga potrdimo ali ovržemo.
Najprej je na vrsti klinični pregled, temu običajno sledi mamografija (rentgensko slikanje dojk), druge metode, tudi ultrazvok (UZ) ali magnetna resonanca (MRI), so dopolnilne. Vsako spremembo dojk preverijo ali gre za raka ali ne. To zanesljivo ugotovijo le z mikroskopskim pregledom tkiva. Tkivo lahko odvzamejo s tanko iglo (citološka punkcija) ali z debelo iglo (histološka punkcija). Če postavijo diagnozo rak dojke, je ženska napotena na dodatne preiskave za določitev stadija oziroma razširjenosti bolezni, kajti od tega je odvisen način zdravljenja. Rak je lahko lokalno omejen (na dojko), lokalno napredoval (razširjen na kožo dojke in/ali pazdušne in/ali nadključnične bezgavke) ali razširjen v oddaljene organe.
Netipne spremembe običajno odkrijemo z mamografijo naključno ali pri presejalnem programu DORA. Sumljivo spremembo je treba opredeliti, zato jo punktirajo. Običajno pri UV-vodeni punkciji opravijo debeloigelno punkcijo s histološko iglo, pri stereotaktični RTG-vodeni in MR-vodeni punkciji pa VDIB (vakuumsko debeloigelno biopsijo). Včasih je potrebna tudi kirurška biopsija. Na tako odvzetem tkivu specialisti citologi ali patologi ugotovijo, ali je tkivo rakavo ali ne. Magnetna resonanca, tudi ena od slikovnih metod, je posebno pomembna kot kontrolna preiskava pri nosilkah mutacij genov BRCA1 ali BRCA2 in po rekonstrukciji dojke s silikonskimi vsadki.
V Centru za bolezni dojk bo opravljen pregled, ki se začne z anamnezo – posebej usmerjeno na onkološko družinsko ter ginekološko. Temu sledi klinični pregled, če je potrebno še slikovna in patomorfološka diagnostika.
Pri kliničnem pregledu je zdravnik pozoren na znamenja, sumljiva za raka dojk (npr. spremembe dojke v velikosti in obliki, spremembe kože – vdrta koža ali prisotnost rdečine, sprememba bradavice ali spontan izcedek itd). Nato skrbno otipa dojko ter nadključnične in pazdušne kotanje. Po opravljenem pregledu se odloči za dodatne preiskave, običajno najprej slikovne, kjer uporabljamo več različnih metod. Temeljna slikovna preiskava je mamografija (rentgensko slikanje dojk), druge metode, tudi ultrazvok (UZ), so dopolnilne.
Katero od osnovnih diagnostičnih metod (mamografijo ali UZ) bomo uporabili, je odvisno od starosti ženske. Pri mlajših od 35 let je prva preiskava UZ, saj so dojke zaradi velike količine žleznega tkiva na mamografiji slabše pregledne.
Pri starejših od 35 let (ko je v dojkah že manj žleznega tkiva in več maščobe) pa je običajno prva preiskava mamografija in po potrebi kot dopolnilo še UZ, ki dobro loči tekočinski tumor (benigno cisto) od netekočinskega tumorja (benignega fibroadenoma ali raka).
Po pregledu mamografskih slik oz. UZ se zdravnik radiolog večkrat odloči še za katero od dopolnilnih neinvazivnih diagnostičnih preiskav, med katere štejemo: ciljano kompresijo s povečavo, tomosintezo, ali magnetno resonanco (MR).
Vsako spremembo dojke, ki jo opazimo, zatipamo ali odkrijemo na kateri od opravljenih slikovnih diagnostik (mamografiji, tomosintezi, UZ ali MR) moramo preveriti, ali je rakava ali ne. To zanesljivo ugotovimo le z mikroskopskim pregledom tkiva. Tkivo lahko odvzamemo s tanko iglo (citološka punkcija) ali z debelo iglo (histološka punkcija). Pri citološki punkciji s tanko iglo zdravnik uporabi iglo, ki ni debelejša od običajne injekcijske in je pritrjena na brizgalko, s katero iz dojke posrka celice.
V zadnjem času se to vrsto punkcij pri diagnostiki spememb v dojki, izvaja redkeje in se jih nadomešča s punkcijami z debelo iglo (histološke punkcije) ali z vakuumsko debeloigelno punkcijo. Običajno pri UZ vodeni punkciji opravimo debeloigelno punkcijo s histološko iglo, pri stereotaktični rtg-vodeni in MR vodeni punkciji pa vakumsko debeloigelno punkcijo (drugo ime za VDIB).
Na tako odvzetem tkivu specialisti citologi ali patologi ugotovijo, ali je tkivo rakavo ali ne.
Zapomnite si najbolj pomembna dejstva
- Kadar zatipate v dojki zatrdlino ali opazite spremembe na koži dojk ali bradavici, morate obiskati najbližji Center za bolezni dojk, kjer boste opravili klinični pregled in slikovno diagnostiko, v kolikor bo potrebno pa tudi punkcijo.
- Osnovna diagnostična metoda za odkrivanje patoloških sprememb v dojkah je mamografija.
- Uporabljamo jo predvsem pri ženskah, starejših od 35 let, ker je takrat v dojkah manj žleznega tkiva in so pri večini žensk dojke že maščobno spremenjene.
- Kljub negativnemu izvidu kliničnega pregleda in mamografije je še naprej priporočljivo redno mesečno samopregledovanje dojk.
- UZ se uporablja največkrat kot dopolnilna diagnostična metoda.
- Kot samostojno diagnostično metodo se UZ uporablja le pri mlajših od 35 let, ki imajo v dojkah še veliko žleznega tkiva in bi bila mamografija nepregledna.
- MR se ne uporablja za rutinsko pregledovanje dojk, temveč le pri določenih indikacijah
- Če mamografsko, ultrazvočno ali z MR odkrijemo sumljive spremembe, jih lahko stereotaktično, pod vodstvom UZ ali MR, tudi punktiramo.
- Tumorje lahko potrdimo z odvzemom celic ali tkiva s tankoigelno (citološko), debeloigelno (histološko) ali debeloigelno vakuumsko punkcijo.
- V primeru odkritega raka je potrebna operativna odstranitev.
Bolnici se porajajo številna vprašanja, ki zaslužijo odgovore. Strah pred neznanim negotovost še povečuje. Dodatno zmedo lahko povzročijo tudi sicer dobronamerne, a zelo laične “razlage in priporočila” sorodnikov, sosedov ali celo bolnic z rakom dojk. Treba je vedeti, da vsakdo doživlja bolezen po svoje in rak ni raku enak. Zato priporočamo, da se o vsem, kar vas skrbi, kar vas v zvezi z zdravljenjem zanima, o načinu življenja po zdravljenju, o možnosti preživetja in podobnem, pomenite z zdravnikom, ki vas bo zdravil in vas tudi najbolj pozna. V veliko pomoč vam je lahko tudi pogovor z žensko, ki je prebolela raka dojk.
Še pred obiskom zdravnika si pripravite seznam vprašanj in si jih zapišite. Vprašajte vse, kar vas teži. Neumnih vprašanj ni.
Za ilustracijo takega pogovora si lahko pomagate z nekaterimi najpogostejšimi vprašanji, ki jih bolnice zastavljajo zdravnikom pred začetkom zdravljenja.
- Kakšno vrsto raka dojk imam?
- Kakšne so različne možnosti zdravljenja?
- Kdaj se bo zdravljenje začelo in ali lahko dobim drugo mnenje o izbiri zdravljenja?
- Ali se zaradi zdravljenja lahko pojavijo stranski učinki?
- Kako bo zdravljenje prizadelo moje vsakdanje življenje in kdaj bom spet sposobna za delo?
- Kako so organizirane klinične raziskave? Ali svetujete, da v njih sodelujem?