Povečaj pisavo
> O raku > Rak dojk > Kaj moram vedeti o raku dojk

Rak dojk je v razvitem svetu najpogostejši rak pri ženskah in zato pomemben javnozdravstveni problem. V Sloveniji je za rakom dojk po podatkih Registra raka za v letu 2015 zbolelo 1319 žensk in 8 moških. Tega leta je za rakom dojk umrlo 431 žensk in dva moška. Pojavnost v zadnjih desetletjih narašča.

Dejavniki tveganja za pojav raka dojke so: demografski dejavniki, dejavniki materinstva, hormoni (oralna kontracepcija in hormonsko nadomestno zdravljenje),alkohol, debelost, ionizirajoče sevanje, mamografska nepreglednost dojk ter dednost. Dedne oblike raka dojk so najpogosteje posledica mutacij v genih BRCA1 ali BRCA2.

Možnost za ozdravitev je velika, če je rak dojk odkrit pravočasno, še v zgodnji fazi razvoja. Pomembna preiskava za zgodnje odkrivanje raka dojk je mamografija, ki lahko odkrije raka, ko je še netipen. Ključno vlogo pri odkrivanju raka dojk ima tudi ženska sama, saj veliko zatrdlin, za katere se po opravljenih preiskavah izkaže, da so rakave, odkrijejo ženske same s samopregledovanjem.

Pod izrazom rak razumemo skupino bolezni, za katere sta značilna:

a) nenadzorovana delitev celic; tiste, ki uidejo kontroli, postanejo »nesmrtne« – posledica je kopičenje celic in s tem nastanek zatrdline oziroma tumorja
b) vraščanje v sosednja tkiva in širjenje po mezgovnicah ter krvi v oddaljene organe.

Celice se izmaknejo nadzoru zaradi poškodbe, mutacije genov, ki uravnavajo rast, smrt in diferenciacijo celic. Nastanek rakave celice je večstopenjski proces, ki se dogaja v daljšem časovnem obdobju. Zato je rak običajno bolezen starejših ljudi, saj se v teku življenja mutacije nabirajo in šele ko pride do dokončne maligne transformacije celice, se začneta nenadzorovana rast celic in nastanek tumorjev.

Na maligno transformacijo celic vplivajo različni dejavniki tveganja:

  • škodljivi dejavniki iz okolja (t. i. kancerogeni dejavniki) so fizikalni (razna sevanja), kemične snovi (tobačni dim, industrijsko onesnaženje) ter biološki,
  • življenjski slog: telesna neaktivnost, neustrezna prehrana, debelost, razvade (alkohol, kajenje), stres.

V 5 do 10 odstotkih so prisotne podedovane mutacije, npr. genov BRCA1 in BRCA2.

Raziskave kažejo, da poleg naštetih dejavnikov vplivajo na ogroženost z rakom dojk še drugi. Med njimi je poleg spola zelo pomembna tudi starost. Večina bolnic je ob diagnozi starejša od 50 let. Na obolevnost vplivajo tudi drugi dejavniki: zgodnja prva menstruacija, pozna menopavza, nerodnost ali prvo rojevanje v poznih letih, kontracepcijske tablete (le v času jemanja), nadomestno hormonsko zdravljenje za lajšanje težav v menopavzi, (ki je daljše od 5 let).

Izpostavljenost dejavnikom tveganja še ne pomeni, da bo človek zagotovo zbolel, ampak le, da je verjetnost bolezni večja kot pri tistem, ki takemu dejavniku ni izpostavljen.

Tipi raka dojk se razlikujejo glede na mesto nastanka ter številnih drugih značilnostih, ki jih zdravniki določijo, da lahko zdravljenje čim bolj prilagodijo značilnostim tumorja in bolnici.

Rak lahko vznikne iz katerega koli dela dojke, najpogosteje iz celic mlečnih žlez, zelo redko pa se lahko razvije tudi iz drugih tkiv dojke npr. sarkomi, limfomi. Če nastajajo iz epitelija (vrhnjice), ki obdaja duktuse ali izvodila mlečne žleze (to so kanalčkih v dojki, ki so odgovorni za drenažo mleka do bradavice) so to duktalni, če pa iz epitelija, ki obdaja lobule – režnjiče (to so mešički, kjer nastaja mleko) pa lobularni karcinom – rak dojk.

Karcinome dojk delimo glede na to ali prebijajo bazalno membrano na:

  • neinvazivne, ki ostajajo omejeni in ne zasevajo. To sta predvsem DCIS – duktalni karcinom in situ (rakaste celice ne rastejo zunaj teh kanalčkov in se ne širijo zunaj tkiva dojke) ter LCIS – lobularni karcinom in situ (se ne širijo zunaj lobulov). Prav zato ker je karcinom in situ omejen, ni pravi rak dojke, vendar pa ga zaradi visoke verjetnosti prehoda v invazivno obliko moramo zdraviti. Redka oblika neinvazivnega raka je Pagetova bolezen – ekcemu podobne spremembe v epidermisu bradavice in kolobarja, včasih se zato zmotno zdravijo kot kožna bolezen.
  • invazivne, ki prebijajo bazalno membrano in zasevajo. Med njimi je najpogostejši duktalni in nato lobularni, nato pa še nekaj redkejših tipov medularni, mucinozni, papilarni, tubularni. Pomembno je, da ugotovimo, za kateri tip gre, ker je od tega odvisno zdravljenje in tudi prognoza.

Poleg histološkega tipa patolog določi histološki gradus (stopnjo malignosti), velikost tumorja, prizadetost pazdušnih bezgavk, limfatično invazijo, status estrogenskih in progesteronskih receptorjev (hormonski receptorji na površini rakavih celic), proliferacijski indeks (rast tumorja) in status HER2 (HER2 je membranska beljakovina, ki jo nekatere rakava celice prekomerno izražajo).

Zgodnji rak dojk

Sinonimi za zgodnji rak dojk so še lokalno omejen in operabilen rak. Sem sodijo stadiji stadiji I, II in IIIA. Omejen je na dojko in pazdušne bezgavke. Običajno je prisotna večja ali manjša zatrdlina, ki je lahko trda, grčasta in praviloma neboleča. Značilna je vdrta koža nad zatrdlino, lahko uvlečena bradavica, če raste tumor pod bradavico. Tipne so lahko povečane pazdušne bezgavke. Tudi izcedek iz dojk je lahko znamenje za raka dojk.

Lokalno napredovali rak dojk

O lokalno napredovali bolezni govorimo takrat, ko rak vrašča v kožo in/ali prsno steno in zajema tudi večje število pazdušnih bezgavk (stadij IIIB in IIIC). Posebno agresivna oblika lokalno napredovalega raka dojk je vnetni rak (posnema vnetje), za katerega je značilno povečanje in oteklina dojke, rdečina, vdolbinice na koži, podobne pomarančni lupini, pogosto tudi ugreznjene bradavice, lahko pa tudi bolečina, ki sicer navadno ni simptom raka dojk.

Metastatski rak dojk

Napredovala t.i. razsejana ali metastatska bolezen pomeni, da se pojavijo zasevki (metastaze) v drugih, oddaljenih organih, izven dojke – stadij IV.