Dejavniki tveganja
Dejavniki tveganja za razvoj raka endometrija so večinoma povezani z življenjskim slogom in vplivom estrogena na sluznico maternice. Bolj ogrožene so ženske, ki imajo enega ali več naštetih nevarnostnih dejavnikov:
- Zgodnja prva menstruacija in pozna menopavza
- Niso nikoli rodile
- Policistični ovarijski sindrom
- Debelost (v maščevju nastaja estrogen)
- Sladkorna bolezen in arterijska hipertenzija
- Nadomestna hormonska terapija z estrogenom
- Zdravljenje s tamoksifenom
- Rak endometrija pri bližnjih sorodnicah
Zaščitno vlogo pa imajo zdrava prehrana, telesna aktivnost in vzdrževanje primerne telesne teže.
Manj kot 5 % vseh primerov raka materničnega telesa je dednih. Genetsko testiranje se svetuje bolnicam, ki so zbolele pred 50. letom starosti ali/in imajo v družini več primerov ginekoloških rakov. Najpogostejši dedni vzrok je sindrom Lynch, ki ga potrdijo pri 2-3 % bolnic.
Simptomi in znaki
Prvi znak je krvavitev iz nožnice, ki se večinoma pojavi zgodaj. Karcinom endometrija je tako pri ¾ bolnic odkrit pravočasno, ko še je omejen na sluznico, kar pripomore k uspešnemu zdravljenju. Če se bolezen razširi, imajo ženske lahko težave z odvajanjem vode in blata, bolečine v spodnjem delu trebuha ali gnojav izcedek.
Zato je pomembno, da ob vsaki neredni krvavitvi in krvavitvi, ki se pojavi po nastopu menopavze obiščete ginekologa.
Vsaka neredna krvavitev pa ni znak raka maternice. Pri ženskah s pomenopavzno krvavitvijo je možnost odkritja raka na telesu maternice približno 10 %. Krvavitev lahko povzročajo tudi benigne spremembe na maternici (polipi, miomi), lahko pa je njen izvor v nožnici, materničnem vratu ali mehurju.
Diagnoza
Izbrani ginekolog bo glede na težave opravil temeljit ginekološki pregled in transvaginalni ultrazvok (VUZ), s katerim bo ocenil debelino sluznice v maternični votlini ter velikost in strukturo maternice. Če je sluznica preveč zadebeljena, so potrebne dodatne preiskave za določitev vzroka. Za potrditev diagnoze raka maternične sluznice je potrebno opraviti biopsijo, s katero ginekolog odvzame košček tkiva maternice in ga pošlje v pregled patologu. Patolog pregleda vzorec tkiva pod mikroskopom in postavi dokončno diagnozo, določi pa tudi druge pomembne lastnosti tumorja, kot so histološka vrsta, malignost (gradus) in invazivnost tumorja.
Najpogostejši rak materničnega telesa je rak endometrija oz. maternične sluznice, ki se naprej deli na več histoloških podtipov. V grobem jih lahko razdelimo na endometrijske karcinome tipa 1, kamor spadata endometrioidni karcinom (najpogostejša oblika) in mucinozni karcinom. Ti karcinomi imajo praviloma ugoden potek in so diagnosticirani v nizkem stadiju. Njihov nastanek je posledica dolgotrajne estrogenske stimulacije. Endometrijski karcinomi tipa 2 se pojavljajo redkeje, so bolj agresivni, njihov nastanek ni povezan z delovanjem estrogena. Mednje prištevamo serozni, svetlocelični, nediferenciran karcinom in ostale.
Glede na to, koliko so celice spremenjene, so lahko tumorji dobro (nizek gradus), zmerno ali slabo (visok gradus) diferencirani. Dobro diferencirani tumorji so manj maligni, imajo po navadi boljšo prognozo in zahtevajo manj agresivno zdravljenje.
Tumorje glede na velikost in razširjenost bolezni po telesu delimo v 4. stadije. Nižji stadij pomeni manjši obseg bolezni in boljšo prognozo.
- stadij 1: tumor je omejen na sluznico maternice
- stadij 2: tumor vrašča v vezivno tkivo maternice, vendar je omejen na maternico
- stadij 3: tumor se je razširil na bližnje organe ali regionalne bezgavke
- stadij 4: tumor se je razširil na oddaljene organe
Pri raku materničnega telesa se stadij večinoma določi po operaciji.
Te delitve in lastnosti tumorja so pomembne za izbiro načina zdravljenja in napoved poteka bolezni.
Zdravljenje
Zdravljenje je odvisno od histoloških značilnosti tumorja (vrste tumorja, diferenciacija), razširjenosti oz. stadija in fizične zmogljivosti bolnice.
Pred začetkom zdravljenja je potrebno opraviti dodatne preiskave, kot so pregled krvi, rentgensko slikanje pljuč, ultrazvok. Če obstaja sum, da se je bolezen razširila, se opravi še dodatne preiskave, kot so CT medenice, slikanje z magnetno resonanco (MRI) in PET CT.
Če je le mogoče, je prvi način zdravljenja kirurška odstranitev tumorja, ki je najpomembnejši del zdravljenja. Standardna operacija obsega odstranitev maternice (histerektomija) ter obojestransko odstranitev jajcevodov in jajčnikov (adneksektomija). Glede na tveganje za razširitev bolezni se lahko odstranijo tudi bezgavke, ki ležijo v mali medenici.
Po operaciji se glede na razširjenost bolezni in histološke značilnosti odstranjenega tumorja konzilij zdravnikov odloči ali bolnica potrebuje pooperativno dopolnilno (adjuvantno) sistemsko zdravljenje ali obsevanje.
Pri bolnicah z nizkim tveganjem za napredovanje bolezni (dobro diferenciran tumor, omejen na sluznico) je lahko zdravljenje z operacijo zaključeno.
Pri bolnicah s srednjim in visokim tveganjem kirurškemu zdravljenju sledi obsevanje, ki je lahko kombinirano zunanje obsevanje medenice (teleradioterapija) in lokalno (brahiradioterapija).
Več o zdravljenju z obsevanjem si lahko preberete v zloženki Onkološkega inštituta.
Dopolnilno kemoterapijo prejmejo bolnice z visokim tveganjem za ponovitev bolezni (stadij 3, slabo diferencirani tumorji, karcinomi tipa 2). Zdravljenje lahko poteka samostojno ali v kombinaciji z obsevanjem. Bolnice večinoma prejmejo 4-6 ciklusov kemoterapije s preparati platine in taksane.
Namen dopolnilnega zdravljenja s kemoterapijo je preprečiti pojav oddaljenih zasevkov po telesu, medtem ko je namen dopolnilnega obsevanja zmanjšati verjetnost lokalne ponovitve bolezni.
Če je tumor prevelik in popolna kirurška odstranitev ni mogoča, lahko bolnice prejmejo kemoterapijo ali obsevanje pred operacijo (neoadjuvantno), z namenom zmanjšanja tumorja. Če je terapija uspešna se tumor kasneje operativno odstrani.
Če pa je ob postavitvi diagnoze rak razširjen na oddaljene organe (metastatski rak ali stadij 4) se zdravljenje prične s sistemsko terapijo, ki je lahko v obliki kemoterapije s citostatiki, pri tumorjih, ki izražajo hormonske receptorje pa pride v poštev tudi hormonska terapija.