Dejavniki tveganja
Predvsem pri mlajših ženskah so karcinomi zunanjega spolovila največkrat povezani z dolgotrajno okužbo z visokorizičnimi podtipi HPV. Pri starejših ženskah ta povezava ni tako močna.
Preostali dejavniki tveganja so: kronično vnetje zunanjega spolovila, kajenje, kronično vnetno obolenje kože (lichen sclerosus), jemanje zdravil z imunosupresivnim učinkom, okužba z virusom HIV.
Pogosteje obolevajo ženske, ki imajo že znano prekancerozo zunanjega spolovila (VIN-vulvalrna intraepitelijska neoplazija), ki so se zdravile zaradi raka materničnega vratu ali nožnice – HPV se namreč prenašajo preko kože in sluznic, zato je potrebno ob morebitnem raku materničnega vratu pozorno spremljati in iskati tudi spremembe zunanjega spolovila.
Za raka zunanjega spolovila ne obstaja presejalna metoda za zgodnje odkrivanje. Priporočljivo je redno samo pregledovanje zunanjega spolovila in redni ginekološki pregledi.
Simptomi in znaki
Najpogostejši simptomi, ki jih bolnice opazijo so srbenje in bolečina v predelu zunanjega spolovila, bolečina pri uriniranju in krvavkast izcedek. Skoraj vse bolnice imajo vidno spremembo na zunanjem spolovilu, ki se lahko kaže kot del kože, ki zgleda drugače od okolice: temnejše ali svetlejše barve, rdeč, bel, koža na tem področju je po navadi zadebeljena. Tipna je lahko zatrdlina ali cvetačasta tvorba, lahko pa se na zunanjem spolovilu pojavi razjeda, ki se ne zaceli, krvavi ali boli.
Če rak zunanjega spolovila ostane nezdravljen dlje časa, se širi v globino, ter na sečnico, vagino, ter metastazira v dimeljske bezgavke ali oddaljene organe.
Diagnoza
Če opazite spremembo (zatrdlino, razjedo, belo obarvanje) na kateremkoli delu zunanjega spolovila, se naročite na pregled h ginekologu. Ginekolog bo opravil temeljit ginekološki pregled in po potrebi naredil biopsijo sumljive spremembe. Nato bo patolog pod mikroskopom pregledal tkivo, odvzeto med biopsijo in postavil diagnozo.
Po postavitvi diagnoze raka zunanjega spolovila je potrebno opraviti še dodatne preiskave za oceno razširjenosti bolezni (velikost tumorja, ali se je razširil na sosednje organe, bezgavke, oddaljene organe). Te preiskave lahko vključujejo ultrazvok trebuha, CT preiskave, preiskave z magnetno resonanco (MRI), lahko tudi pregled mehurja s cistoskopijo in pregled danke z rektoskopijo.
Vrste raka zunanjega spolovila ter stadiji
Glede na to iz katerih celic se rak razvije, jih ločimo na več vrst. Najpogosteje se pojavlja ploščatocelični karcinom, ki predstavlja 90 % rakov zunanjega spolovila. Redkeje se pojavljajo vulvarni melanom, sarkom in adenokarcinom.
Pomembna značilnost raka je tudi, kako dobro je diferenciran. To pomeni, koliko so rakaste celico podobne normalnim celicam tega tkiva. Rak zunanjega spolovila je lahko dobro, zmerno ali slabo diferenciran.
Glede na razširjenost bolezni pa jih razdelimo v štiri stadije:
- stadij 1: tumor je omejen na zunanje spolovilo
- stadij 2: tumor vrašča v sosednje strukture – spodnji del nožnice ali sečnice, anus
- stadij 3: tumor se je razširil na bezgavke
- stadij 4: tumor se je razširil na zgornji del sečnice in nožnice ali oddaljene organe
Zdravljenje
Začetno zdravljenje je po navadi kirurško. Glede na obseg bolezni se lahko opravi manjša operacija z odstranitvijo spremembe ali obsežnejša operacija z odstranitvijo celotne vulve (vulvektomija). Velikokrat je potrebna tudi odstranitev dimeljskih bezgavk. Kirurškemu zdravljenju sledi dopolnilno zdravljenje z obsevanjem, lahko tudi v kombinaciji s kemoterapijo. Namen dopolnilnega zdravljenja s kemoterapijo je preprečiti pojav oddaljenih zasevkov po telesu, medtem ko je namen dopolnilnega obsevanja zmanjšati verjetnost lokalne ponovitve bolezni.
Če je tumor prevelik, lahko bolnice prejmejo sistemsko zdravljenje pred operacijo, z namenom zmanjšanja tumorja in posledično manj obsežne operacije.
Bolnice pri katerih operacija ni mogoča, se zdravijo z obsevanjem in kemoterapijo.
Več o zdravljenju z obsevanjem si lahko preberete v zloženki Onkološkega inštituta.