Vedela sem, da bom zmogla vse.
Korak za korakom.
Zaupajva za začetek bralkam in bralcem, da sva se srečali pred sedemnajstimi leti, ko sta z mami, tedaj je bila že štiri leta v pokoju, za didaktični pripomoček Učni krog čudes prejeli nagrado in s tem naslov ustvarjalni učiteljici leta. Na vprašanje, kaj vas je zaneslo v prosvetne vode, ste mi odvrnili, da ste bili rojeni s tem poklicem. Za Novice se pogovarjava malo pred začetkom novega šolskega leta. Kakšno bo za vas, učiteljico s srcem in dušo?
Letošnjega šolskega leta se veselim, ker bom začela delati kot učiteljica na bolnišničnem oddelku jeseniške bolnišnice. Vem, da se bom potrudila in otroke poleg šolskega dela spremljala in spodbujala tudi
z vso toplino, ki jo imam, lepo besedo in objemi.
Pred dvema letoma, ko ste izvedeli za diagnozo rak dojke, ste razredu otrok, katerih razredničarka ste bili, povedali za bolezen?
Že prvi trenutek, ko sem izvedela za diagnozo, sem se odločila, da prijateljem, znancem, sovaščanom, vsem, ki bi me morda spraševali, zakaj nisem v službi, povem, da imam raka v levi dojki. Tudi »svojim« učencem sem povedala, da jih žal zaradi bolezni ne bom mogla več poučevati. To je bil zanje šok, a sem težki trenutek »ublažila« z besedami, da bom po operaciji v redu in se zagotovo še vidimo ter da bom vesela kakšnega njihovega klica ali sporočila. Vsakomur sem tudi povedala in še vedno povem, da sem neizmerno hvaležna vztrajni medicinski sestri iz presejalnega programa Dora, ki je bila moj angel varuh. In če s tem, ko rečem, da se je nujno odzvati na vabilo na presejalno mamografijo, s katero v programu Dora odkrivajo raka dojk, še preden bi spremembo v dojki lahko zatipale, neki ženski rešim življenje, ker je šla na pregled oziroma ga ni zavrnila, sem naredila veliko.
Bolezen se vam je prikradla v najlepših letih, bili ste polni zagona in počutili ste se dobro, kajne?
Zgodilo se je jeseni leta 2022. Z mami sva redno hodili na preglede in mamografije, saj imajo raka sestre po njeni strani, občasno sem se tudi samopregledovala. Nekajkrat sem že zatipala bulico, dvakrat so jo na Onkološkem inštitutu že punktirali, a je bila vedno vodena. Leta 2021 so mi zatekle podpazdušne bezgavke na levi strani, a preiskave niso pokazale ničesar sumljivega. In kot je prišlo, je tudi minilo. Poleti leta 2022 so me povabili na mamografijo v programu Dora. Prijazno sem se zahvalila in povedala, da se bom tako in tako oglasila aprila 2023 v Kranju, v centru za bolezni dojk. Vendar je gospa, ki me je poklicala, vztrajala, in mi dala termin konec avgusta. Ko se je datum približeval, sem se odločila po telefonu sporočiti, da žal ne morem priti, ker imam službo in težko vzamem bolniško … A gospa je bila spet krepko vztrajna in dogovorili sva se, da 16. septembra pridem po službi. Ob naročeni uri sem pritekla na presejalno mamografijo v mobilno enoto za bolnišnico na Jesenicah. Čez teden dni pa klic in – vabilo, naj se 5. oktobra oglasim na ponovni pregled. Čutila sem, da je v moje življenje nepovabljeno vstopil še en rak…
Medicini ste zaupali od vsega začetka. In zaupali ste sebi. Če dovolite, bi rekla, da ste se kot levinja borili z boleznijo.
Ko sem 5. oktobra prestopila prag Dore, sem se počutila varno. Vedela sem, da bom zmogla vse, korak za korakom. V čakalnici pred ambulanto visi čudovita slika – začutila sem njeno moč in energijo, ki me še vedno drži. Slika Milinke avtorice Mirjam Senica me je začarala s toplino in optimizmom. Takrat sem se tudi trdno odločila, da obdržim samo enega raka – moža, s katerim sva skupaj odleta 1993 –, drugemu pa »gostoljubje odrečem«. Čeprav sem zelo družabna ženska, imam rada obiske in jih postrežem, kot se šika, se mi ni zdelo prav nič nevljudno, da drugemu raku krepko povem, da ni dobrodošel.
Mož in sinova so bili po dnevu, »ki vam je začrtal drugačno pot v življenju«, kot pravite, in ste se začeli zdraviti, vaš trdni steber. Marsikaj je lažje, kajne, če ima človek nekoga, ki mu stoji ob strani?
Vse odločitve o zdravljenju so bile moje, a vse ob močni in ljubeči podpori mojih najbližjih, staršev, brata, iskrenih prijateljev. Po uspešni operaciji – odstranili mi so rakasto tvorbo na levi dojki in tri bezgavke – sem prišla v odlično domačo oskrbo. Fantje so kuhali, pospravljali, prali in likali – to občasno počnejo še naprej, le likanje so opustili. (Nasmeh.) Razveseljevali so me z zvoki našega Gajst’n Banda. V veliko pomoč so bili tudi starši. Potem je konzilij odločil, da potrebujem petnajst obsevanj in večletno hormonsko terapijo. Na onkologijo me spremlja večinoma mož, včasih Primož, moja mami. Stranski učinki, bolečine, neprespane noči – vse še kar traja. Vendar … Tako bom rekla: za telo in dušo skrbijo medicina, moja neizmerna volja in moč ter objemi mojih najbližjih.
Združenje Europa Donna ponuja najrazličnejše vrste pomoči. Tudi vi ste se že kmalu po diagnozi povezali s skupino Bohinj, zdaj skupina Zgornja Gorenjska, kajne?
Človeka najbolje razumeš, ko greš sam skozi podobno izkušnjo, tedaj lahko tudi najbolje svetuješ. Za nasvete, spodbude, pozitivizem sem jim neizmerno hvaležna. V začetku je bila Iva tista, mi je res močno pomagala. Vključila sem se v športne dejavnosti na daljavo, predavanja o bolezni, prehrani, gibanju … Vse dejavnosti so pripravljene skrbno, z občutkom do bolnic. Članstvo v Europi Donni me je obogatilo na drugačen način – pokazalo mi je, kaj pomeni biti borec in kako pomembno je držati skupaj.
Bolezen in njene posledice vas bodo spremljale vse življenje. A to se vam seveda ni ustavilo. Je kaj, kar je pomembno in se vam je izkristaliziralo ob bolezni?
Približno osem mesecev po diagnozi in psiholoških obravnavah sem ugotovila, da sem živela dve življenji, da sta bili v meni dve Alenki. Težko je opisati in verjetno tudi razumeti to izkušnjo, a sem zanjo neizmerno hvaležna. Včasih se pohecam, da še dobro, da sem po horoskopu dvojček – ena Alenka je šla skozi bolezen, opogumljala vse okoli sebe, druga je bila hči, sestra, žena, mami, oseba, ki
je pazila, da vse bolj ali manj tako, kot mora biti, prijateljica, organizatorka del … Obe pa sta bili ves čas močni in pozitivno naravnani, posebno med težjimi trenutki, bolečinami. Lahko bi rekla, da sta skrbeli druga za drugo. Združeni v eno sva še vedno pozitivni, umirjeni, bojeviti.
Vas je rak prisilil, da zdaj sebe postavljate na prvo mesto?
(Nasmešek.) Ostala sem takšna, kot sem bila. Mogoče sem se naučila reči »ne« in »ne dovolim«. A še premalokrat. Otroka, čeprav sta že odrasla, sta pri meni še vedno na prvem mestu. Poskušam ju razumeti, kar mi najbrž vedno ne uspe, ju pa vedno podpiram pri njunih idejah in željah.
Kako zdaj premišljujete o sebi? Morda kaj obžalujete in predvsem, za kaj ste hvaležni?
Vem, da je moja bitka trenutno dobljena. Rak je bil 18. novembra 2022 kirurško odstranjen. Sem ozdravljena, imam limfedem leve roke, bogatejša za izkušnjo in trdno prepričana, da bom ponovni obisk kateregakoli od njegovih sorodnikov spet spodila. Vse, kar obžalujem, je to, da sem se včasih sekirala za stvari, ki jih nisem mogla spremeniti – zdaj vem, da lahko spremenim samo sebe, in ne dovolim več, da ljudje s svojim negativizmom poskušajo vplivati name in s tem na mojo družino. Hvaležna sem, da so v tem času nekateri odšli iz mojega življenja in svojo negativno energijo odnesli s seboj. Diagnoza rak te preizkusi, vendar tudi nauči, da najlepših in najboljših stvari resnično ne moreš kupiti, ne videti, ne slišati, lahko pa jih čutiš v srcu in s srcem. Pri meni je srce ob vsakem koraku. Življenje je čudovito, veste.
Pišeta: Klavdija Miko in Alenka Mirtič Dolenec.
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna septembra 2024.