»Ko mi je zdravnik potrdil raka, sem zajokala. To je grozen občutek in tega ne privoščim nikomur,« se spominja svoje reakcije ob potrditvi bolezni. Presenečenje je bilo še toliko večje, ker nihče v družini ni imel raka. Bila je tudi vegetarijanka (raka pogosto povezujejo z uživanjem mesa) in redno telesno aktivna. »Zadnja alineja pogostih vzrokov raka je stres in temu sem bila podvržena, odkar pomnim, še posebno v obdobju urednikovanja oddaje E+ in v času materine bolezni,« razlaga s solzami v očeh. »Vedela sem, da je mama zmožna dobiti bitko z rakom. Večkrat sem ji tudi svetovala, kako se naj na bolezen psihično pripravi,« o tem pove hči Tereza.
Barbara je končala Pedagoško akademijo in Akademijo za ples, v karieri pa večkrat dokazala, da je nekakšen multipraktik. Pot, ki se je začela z oddajo Dance Session, jo je vodila na Televizijo Slovenija. Izkazala se je kot plesna novinarka, sodelovala s številnimi revijami, mariborskim baletom, se kasneje ponovno vrnila na Kanal A … Ob Terezi ji je bilo na prvem mestu delo. V intervjujih je večkrat omenila, da si ni znala postaviti meje, saj je delala preveč. Postavljala si je zahtevne cilje in bila do sebe (pre)stroga. »Barbara je bila deloholik. Nenehno je bila v pogonu, pretiravala je,« o Barbari kratko pove njen nekdanji sodelavec, ki želi ostati neimenovan. Rak ji je odprl oči, da ji takšno življenje škodi. Delovna kot je, je v obdobju raka vodila oddajo, a bolezni ni razglašala naokoli. »Nihče ni opazil, da se je pri meni kaj spremenilo, izbrala sem dobro lasuljo, le včasih so me povprašali, zakaj sem tako bleda,« pove.
Po prestani operaciji dojke je pričela s kemoterapijami, ki so trajale leto in pol. Pred prvo kemoterapijo jo je bilo tako strah, da je klicala prijateljico, sicer koreografinjo in režiserko Majno Sevnik, ki ji je iz prve roke povedala, kako terapija poteka. Veliko je bila v stiku z manekenko Jano Kotesko, ki je raka dojk tudi sama prestala. Ta je o Barbari dejala, da jo je večkrat poklicala prestrašena z goro vprašanj, a odločena bolezen premagati. »Že pri prvem klicu sva se z Barbaro pogovarjali kot dolgoletni prijateljici. Vesela sem, da jo poznam,« pravi Jana.
Pred terapijo so ji namestili tako imenovano vensko valvulo, skozi katero je prejemala kemoterapijo. V času terapij, ki so si sledile vsake tri tedne, je bila v družbi drugih bolnic. Na vprašanje, kak šni so občutki ob kemoterapijah, Barbara odgovarja: »Mešani, včasih te zebe, drugič si utrujena, nekatere bruhajo.« V sobi se je srečevala z različnim tipom bolnic, med drugim s takšnimi, ki so se nenehno pritoževale, česar ne prenese.
Pohvaliti mora zdravstveno osebje onkološkega inštituta, ki je bilo prijazno in razumeva joče. Bolezen je dodatno zapletla zapora na prehodu med sečevodom in mehurjem. Udarila je na ledvico, ki jo je bilo treba operirati. Zdravniki so dejali, da je okvara prirojena, a sama meni, da se je okvara pojavila kot odgovor na zdravljenje. Med spremembami, ki jih je prinesla bolezen, je prehrana. Sogovornica priznava, da so včasih jedli nezdravo hrano, danes pa je njena kuhinja polna rib in polnozrnate hrane, ogiba se le beli moki in sladkorju. Problem, ki Barbaro spremlja še danes, je silikon. Obsevana in kirurško popravljena dojka je povzročila tanjšo kožo, zaradi česar jo silikon tišči. Barbara zato razmišlja, da bi ga v prihodnosti odstranila.
Nekoč je dejala, da si je raka priklicala sama, in poprosila sem jo za pojasnilo. Izražena misel se nanaša na bolezen njene mame, ki je zbolela za amiotrofično lateralno sklerozo. Gre za napredujočo bolezen gibalnih živčnih celic v možganski skorji, deblu in hrbtenjači, zdravila zanjo pa ni. Ob mamini smrti se je Barbara počutila krivo, da za mater ni storila dovolj. V njeni podzavesti so se naselila negativna čustva, svoje pa je prispeval še stres.
Med boleznijo je na družbenih omrežjih z javnostjo delila fotografijo brez las. Postala je aktivna članica združenja Europa Donna, ki danes šteje približno 3200 članov.Barbara aktivna članica združenja od leta 2014 in da je z veseljem sodelovala pri projektu Lep je dan. Pri projektu je sodelovala od ideje do izvedbe, tudi pri njegovi promociji in izvajanju. Barbara je odlična ambasadorka, saj ljudem brez težav govori o svoji izkušnji. Barbara priznava, da dnevno svetuje ženskam, ki so zbolele za rakom, a da ne mara pomilovanja, zato z ženskami, ki bi to od nje pričakovale, ne sodeluje. »Veste, rak prinese s seboj sporočilo,« pravi.
Na vprašanje, kaj se je naučila od bolezni, odgovarja, da mora predvsem umiriti svoje življenje, spremeniti prehrano, biti hvaležna za vsak nov dan in da življenjeni cikel iskanja samega sebe, ampak cikel ustvarjanja lastne osebnosti.