Zdi se mi zelo pomembno, da ljudem okoli sebe poveš, kaj potrebuješ
Kje v življenju vas je presenetila diagnoza rak?
Prvič sem se z diagnozo rak srečala leta 2014, še preden sem dopolnila petdeset. Karierno sem bila na vrhuncu – vodila sem Slovensko oglaševalsko zbornico. Spomladi, po koncu velikega projekta, nas je čakal še vsakoletni Zlati boben, mednarodni oglaševalski festival. Nekje vmes je prišla bolezen, ki me je popolnoma presenetila in pretresla. Naenkrat moraš stopiti v druge čevlje, si nadeti drugačno obleko, spremeniti način razmišljanja ter se naučiti boriti na nov način. Časa za premišljevanje in samospraševanje pa v bistvu ni. Ko enkrat vstopiš v kolesje na Onkološkem inštitutu, kjer so res izjemni ljudje, za katere sem iskreno hvaležna, greš samo naprej.
Ste sami odkrili prve znake bolezni in kaj vas je pripeljalo do pregleda?
Rak dojk je bil družinsko pogojen. Bolj sem bila pozorna, ker je že moja mama zbolela za njim. Čeprav še nisem bila vključena v program Dora, sem redno hodila na mamograijo in ultrazvok. Bila sem proaktivna, saj sem se zavedala potencialnih tveganj. Ko se je bližal naslednji pregled, sem zatipala bolečo zatrdlino, za katero sem takoj začutila, da nekaj ni v redu. Najprej sem šla na pregled, že naslednji dan pa so me na Onkološkem inštitutu vključili v obravnavo.
Kako je potekalo zdravljenje in kdo vam je bil v tem času v največjo oporo?
Zdravljenje je potekalo razmeroma hitro, najprej operacija, nato kemoterapija. Vse skupaj sem kar dobro prenašala, seveda z običajnimi stranskimi učinki. Največjo oporo sem našla v partnerju in mami, ki je bila takrat še z nami, pa tudi v prijateljih, prijateljicah ter nekaterih sosedih. Vedno najdeš krog ljudi, ki te podpre, in to veliko pomeni. Bližnje je skrbelo, kako bom zmogla, zato smo se dogovorili za preprost način komunikacije. Pošiljali so mi sporočila ali me poklicali, in če sem se slabše počutila, sem odgovorila: »Danes nisem dobro, se javim se kasneje.« Vedno sem se oglasila, tudi zato, da sem jih razbremenila skrbi.
Omenili ste komunikacijo z bližnjimi, kako pomembna je in kako jo vzpostaviti?
Dogovorili smo se za lep krog sporazumevanja, kar se mi zdi izjemno dragoceno. Zelo pogosto se namreč zgodi, da bolniki nenadoma ostanemo sami s sabo. Veliko ljudi si te ne upa poklicati, potem pa se opravičujejo, ker ne vedo, kaj reči. Jaz bi res vsakogar spodbudila, da zmore, da poišče način, da se oglasi. Tudi kratko sporočilo »mislim nate« pomeni ogromno. Ne se bati pogovora z nami, bolniki. In če vidiš, da prijatelj ali prijateljica potrebuje pomoč, in jo lahko ponudiš, to res veliko pomeni. Po drugi strani pa se moramo tudi mi, bolniki, naučiti prositi za pomoč, ko jo potrebujemo.
Zakaj je po vašem mnenju bolniku težko izraziti, kaj potrebuje?
Tudi sicer v življenju smo pogosto vzgojeni, oziroma smo tako odraščali, da vse zmoremo sami, ne prosimo za pomoč in ne rečemo: »Danes se ne počutim dobro, slišiva se čez dva dni.« Pri bolnikih je to še toliko težje. Pogosto niti sami natančno ne vemo, kaj bi potrebovali ali kaj bi nam v tistem trenutku pomagalo. Svojim najbližjim sem večkrat rekla, da v trenutnem stanju preprosto nisem sposobna razmišljati in da se zanašam na njih, da bodo poskrbeli, da vstanem, da trikrat na dan jem. Povedala sem, kaj želim jesti – tudi prijateljicam, ki so se ponudile in mi kaj skuhale in prinesle, sem povedala, kaj si želim. Tistih nekaj dni po kemoterapiji res nisi sposoben skoraj ničesar. Zato se mi zdi tako pomembno, da ljudem okoli sebe poveš, kaj potrebuješ. Da lahko poskrbijo, da vstaneš, nekaj poješ, se malo pogovoriš in da nisi popolnoma sam v vsem tem.
Kaj vas je v tistem času pomirilo in napolnilo z energijo?
Zame so sprehodi v naravi, predvsem v gozdu, prava zdravilna moč še danes. Najraje grem sama, poslušat tišino, ki me sprosti in napolni z energijo. Tam, kjer živim, imam gozd zelo blizu. Med hojo mi misli vedno delajo; pogosto se mi porodijo nove ideje. Na teh sprehodih sem v mislih že sestavila nešteto tekstov, tako osebnih kot službenih. Ko pridem domov in odprem računalnik, vse skupaj steče. Narava je zame velik navdih
Potem je prišla druga diagnoza, kako ste opazili prve znake in kaj je sledilo?
Leta 2021 je povsem nepričakovano prišla druga diagnoza, presenetila je tudi zdravnike. Postavili so diagnozo raka jajčnikov, čeprav jajčnikov nisem imela že skoraj sedem let, kar je bil zanimiv medicinski primer. Opazila sem spremembe pri prebavi in odvajanju, kar me je zaskrbelo. Ker je bilo to še v času covida, je bil dostop do zdravnikov težji. K sreči se je vse odvilo zelo hitro. Spet sem bila jaz tista, ki sem opazila spremembe in pravočasno ukrepala. Lahko bi tudi spregledala, si rekla, da ni nič. A ko nekaj traja in ko se telo začne odzivati drugače kot prej, so to znaki, da nekaj ni v redu. Moje sporočilo ljudem je: ne čakajte. In seveda – odzivajte se na vabila preventivnih presejalnih programov.
Kaj bolnik po zdravljenju najbolj potrebuje, da se lahko postavi nazaj na noge?
Ko sem drugič zbolela, sem opazila, kako sta se v tem času spremenila medicina in pristop k zdravljenju. Še posebej je napredovala podporna mreža za bolnike na Onkološkem inštitutu. To je pomemben korak naprej. Na voljo so podporne skupine, psihosocialna pomoč, prehransko svetovanje in številne druge oblike podpore. Podporo potrebuješ tisti trenutek, ko opraviš zadnjo kemoterapijo, prečrtaš datum na koledarju in prideš domov. Mine nekaj dni, ko si še popolnoma izčrpan, potem pa se vprašaš: kaj zdaj? Takrat po trebuješ največ opore. Še daleč si od tega, da bi lahko rekel, da si zazdravljen. Glava ti ne dela, pozabljaš besede, imena, spomin ti nagaja. Pozneje sem izvedela, da se temu reče možganska megla – in to meglo je treba postopoma razgnati. Veliko je izzivov, ki jih sprva sploh ne znaš povezati z zdravljenjem, pa so njegova posledica. In ravno takrat potrebuješ največ podpore in veliko časa, da se spet sestaviš.
Kako je bolezen vplivala na vašo poklicno pot?
Pride tudi čas za samoreleksijo – kaj bom počela in kako bom to počela. Po prvi bolezni sem imela razmeroma slabo izkušnjo, zato sem se odločila, da stopim na samostojno podjetniško pot. Trajalo je nekaj časa, a sem se našla. Že deset let delam samostojno in mi gre odlično. Ko se po taki izkušnji podaš na samostojno pot, si moraš postaviti zelo jasne okvire. Delam z ljudmi, ki so mi blizu, pri projektih, ki so mi všeč, in zavrnem tiste, ki mi niso. Ko pa je prišla druga bolezen, morda nisem bila najbolj odgovorna. Niti en dan nisem bila na bolniški, ker si tega nisem mogla privoščiti. Imela pa sem izjemno razumevajoče naročnike, ki so pokazali neverjetno pripravljenost, da prilagodimo tempo dela mojemu zdravljenju, kar neizmerno cenim. Še vedno obstajajo ljudje, ki znajo biti empatični in razumevajoči. Dobro se z dobrim vrača.
Želite si, da bi aktivirali lokalno skupino v Medvodah Kaj vas pri tem motivira?
Na mojo pobudo poskušamo oblikovati skupino za članice v občini Medvode. Imele smo že prvo srečanje, z lepim odzivom. Ugotovila sem, da nas je večina, ki smo se dobile, tudi izično aktivna, poskrbimo zase. Ampak vseeno druženje, delitev izkušenj in več podpore zelo veliko pomeni. Tudi če še niste članice združenja, vam priporočam, da poiščete v svojem lokalnem okolju skupino in se vključite. Če potrebujete pomoč, veliko ljudi je, ki so pripravljeni pomagati.
Sprašuje: POLONA MARINČEK
Foto: OSEBNI ARHIV
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna decembra 2025.