Irena Škorc

Ko sva se z gospo Ireno srečali, sem najprej opazila njeno pozitivno naravnanost, ki se je pokazala tudi med pogovorom o njeni bolezni in življenju. Z boleznijo se je prvič srečala, ko je bila stara 34 let. Prvič je pomislila, da nekaj ni v redu, ko je pod prho zatipala bulico. Takrat ji je tudi mož svetoval, naj hitro obišče zdravnico. Ta jo je kljub temu, da je bila Irena mlada in da bi bila bulica lahko tudi posledica mlečnih žlez, vzela zelo resno in jo hitro poslala na preiskave, ultrazvok in mamografijo. »Na mamografiji se ni videlo, na ultrazvoku pa se je,« nam zaupa Irena, ki je kmalu dobila napotnico za onkološki inštitut. »Junija 2005 so mi postavili diagnozo in določili sistemsko zdravljenje. Operacija, kemoterapija, obsevanje in potem še hormonsko terapijo.« Pri Ireni je bila opravljena kvadrantektomija z aksilarno disekcijo. Operacija je uspela, šok zanjo je bilo predvsem dejstvo, kako povedati otrokom, sicer pa je vse lepo prenašala. Pred četrto kemoterapijo pa je med kopanjem spet zatipala tumor na spodnjem delu dojke. Čeprav je na začetku niso resno jemali, so zaradi njenega vztrajanja vseeno opravili preiskave in na koncu odkrili 2-3 milimetre velik tumor, ki so ga odstranili s tumorektomijo. »Sploh jim ni bilo jasno, kako sem to našla.«

Irenino stanje se je nato umirilo vse do leta 2017, ko bi morala junija na redni pregled, ampak takrat aparati za opravljanje mamografije niso delovali, in se je zato pregleda udeležila šele avgusta. »Prvega septembra 2017 dobim sporočilo med službo, da bi morala 29. avgusta priti na punkcijo, a so mi očitno pozabili poslati pošto.« Ker je bila ravno sredi dela v službi, ni hotela kar oditi, a je na prigovarjanje, da gre zanjo in njeno zdravje, na koncu vseeno odšla. »Ko sem odložila slušalko, so se mi samo ulile solze.« Po punkciji so na isti dojki, tokrat na zgornjem delu, odkrili kalcinacijo brez tipnega tumorja. Ker je šlo že za tretji rak dojk, se je po posvetu odločila za odstranitev obeh dojk. »Naredili so mi obojestransko ablacijo dojk. Odločila sem se za odstranitev tudi desne dojke. Rekla sem si, da če nimam leve, bo šlo pa na desno, čeprav so mi razložili, da bolezen ne poteka tako in da gre v resnici lahko tudi na druge organe. Vseeno sem to naredila zato, da sem bila v glavi bolj mirna.« Bolezen se ni pokazala nikjer, niti v krvi, so pa odkrili žarišče in dovolj zgodaj ukrepali.

»Težje mi je bilo prvič, ker sta bila otroka mlajša, oba sta bila še v osnovni šoli. Takrat sta me še oba potrebovala, zdaj sta bila starejša in je čisto drugače. Zdaj niti nisem imela kemoterapije in dodatnega zdravljenja. Pri prvi diagnozi sem si preventivno dala odstraniti tudi jajčnike.« Irena dodaja, da jo od prve bolezni do leta 2017 niso nikoli poklicali nazaj, da bi bilo kaj narobe. Zato se je zdaj pripravila, da se spet nekaj dogaja. »Lažje mi je bilo, ker je bila že tretja vrsta raka, kar je lažje, kot če bi šlo za metastazo.«

Otroka sta bolezen dojemala različno. »Starejši je razumel, a je to sprejemal tako, da se je nekoliko oddaljeval. Tudi v bolnišnico ni želel, raje je ostal doma. Mlajši pa je jokal, a je imel v podaljšanem bivanju tako dobro učiteljico, da ga je že ona zelo dobro potolažila.« Ko se je bolezen leta 2017 spet pojavila, otroka tega nista pretirano komentirala, ampak Irena ob tem poudarja, da sta ji vse pokazala z mimiko obraza in pogledi. Mož pa ji je vedno bil v veliko podporo, vse je urejal, pospravljal, kuhal … »Nikoli nisem bila uboga, na kemoterapijo sem se vozila s kolesom, tako je bilo tudi nazadnje.«

V času bolezni ni spreminjala svojega življenjskega sloga ali prehrane. Vedno je delala to, kar ji je ustrezalo, saj ji ni nihče rekel, da je bolezen povzročil njen način življenja. »Zakaj bi nekaj preizkušala, če mi tako, kot je, ustreza.« Vseeno pa priznava, da se je spremenila v manjših stvareh. Zdaj je ne moti več, če se recimo od doma odpravijo, ko posoda še ni pomita ali stanovanje ni pospravljeno. »Nekatere pravijo, da so hvaležne za bolezen, jaz nisem. Vseeno raje ne bi imela te izkušnje. Pa mi ni bilo težko in hudo, ampak ne vem, morda se ljudje spremenimo tudi z leti, verjetno pa je vseeno tudi bolezen nekoliko pripomogla k temu. Sama sem bolezen sprejela kot angino, nikoli se nisem spraševala, zakaj se je to zgodilo.« Ob tem poudarja, da so z boleznijo seveda prišle tudi nekatere težave, a jih je vzela v zakup. Po vseh zdravljenjih se je vrnila v službo za polni delovni čas, šele letos pa je začela delati za polovični delovni čas. »Vseeno se mi zdi, da je po vseh teh letih telo kar nekoliko izčrpano. Tudi zadnja operacija je bila kar dolga, zato imam zdaj od septembra tudi štiriurni invalidski pokoj.« Zdaj ima predvsem čas zase, s psom se večkrat odpravi na sprehod in je do prihoda drugih družinskih časov že spočita, kar opažajo tudi mož in sinova. »Ko začneš delati za osem ur, se vrneš na stare tire, kar naenkrat to ni samo osem ur. Zato mi zdaj ustrezajo štiri ure, imam predvsem več časa zase.«

V združenju Europa Donna ni iskala odgovorov za svojo bolezen. »Lepa doživetja so, ženske so različne, a vse pozitivne. Se pa ne pogovarjamo samo o bolezni, ampak o številnih drugih stvareh,« pravi Irena in poudari, da če ne bi bila del združenja, verjetno tudi ne bi izvedela nekaterih podatkov, kot je recimo dejstvo, da ji pripada ocena telesne okvare, da to ni enako kot invalidnost, da ji pripadajo nekatere ugodnosti in podobne stvari, ki jih je izvedela tudi čisto slučajno od drugih žensk, ki so del Europe Donne.