Vsaka preizkušnja, tudi bolezen, človeka spremeni
Kako ste izvedeli za svojo diagnozo raka materničnega vratu in kako ste se počutili ob tem?
Prvič sem se z boleznijo srečala leta 2015, po opravljeni mamografiji. Imela sem operacijo benignega tumorja na dojki. Od takrat sem hodila na redne kontrolne preglede na onkološki inštitut, kjer so mi govorili, da se nekaj dogaja, tumorski markerji so bili povišani, ampak niso odkrili nič konkretnega. Konec leta 2018 sem zakrvavela. Zaskrbelo me je, saj sem bila že osmo leto v menopavzi. Ginekološkemu pregledu in biopsiji je sledila diagnoza: metastatski karcinom materničnega vratu z zasevki v mehkih tkivih. To me je zelo presenetilo, saj sem se redno udeleževala ginekoloških pregledov, pri PAP in testih HPV ni bilo odstopanj, vaginalni ultrazvok je bil v redu. Po treh letih in majhni krvavitvi je prišel hud šok: rak. Sledilo je zelo zmedeno obdobje. Naj poudarim, da bolnice v začetni fazi bolezni običajno nimajo nobenih težav. Tudi jaz jih nisem imela. Ko sem izvedela, da imam raka, se je že precej razbohotil po trebušni votlini.
Sledilo je zdravljenje. Kako je potekalo in katere postopke je vključevalo?
Ob moji diagnozi ni bila mogoča operacija. Po konziliju smo začeli s kemoterapijo, obsevanjem in brahiterapijo. To so spremljali slabost, nespečnost, pomanjkanje teka, utrujenost.
Bolezen se je pri vas ponovila in se razširila. Kako človek sprejme takšno novico? Je morda ponovitev bolezni še celo bolj pretresljiva, kot ko se pojavi prvič?
Februarja leta 2020, ravno ob izbruhu epidemije covida-19, se je bolezen ponovila, tedaj sem se na trenutke zbala, da moje telo ne bo več dolgo zdržalo. Res je, ponovitvena bolezen je bila bolj pretresljiva od prve. Na začetku je bilo kar veliko neprespanih noči, saj nisem vedela, kako bo potekalo zdravljenje in o kakšni ozdravitvi govorimo. Ko sem začela dobivati pozitivne informacije glede zdravljenja in pozneje odzivov nanj, sem se v sebi malo pomirila.
Takrat ste bili vključeni v klinično raziskavo, v okviru katere ste prejemali imunoterapijo.
Ko se je rak ponovil, se je razvil na sečnem kanalu. Posledica tega je bila odpoved ene ledvice. Ker je minilo le pol leta od konca prve terapije, je bilo moje telo preslabotno, da bi šlo še enkrat skozi takšno zdravljenje. Doc. dr. Erik Škof, dr. med., se je s kolegi odločil za zdravljenje z imunoterapijo, vzporedno so kontrole opravljali še onkologi. Na srečo se je moje telo lepo odzvalo na zdravljenje in zadnji CT, ki je bil opravljen novembra lani, je pokazal popolno remisijo bolezni.
Kaj menite, da je poleg terapij še ključno za uspeh zdravljenja?
Najpomembnejše se mi zdi sodelovanje med bolnikom in onkologom, ki vodi zdravljenje. Sama sem želela podrobno spoznati vse stopnje zdravljenja in biti obveščena o vsem, tudi morebitnem najhujšem. Imela sem srečo, saj je bil moj onkolog vedno pripravljen poslušati in odgovarjati na moja vprašanja. Pomembno je tudi, da poleg zdravil, ki jih prejema, pacient ohrani pozitiven pogled na celotno dogajanje.
Izkušnje z boleznijo in zdravljenjem so vas nedvomno spremenile kot človeka. Kaj ste se ob njih naučili o sebi in o moči, ki jo premorete?
Po diagnozi rak na življenje gledaš drugače. Vsaka preizkušnja, tudi bolezen, človeka spremeni. Nisem boljša,sem pa drugačna. Bolj pazim, kam usmerjam energijo in pozornost. Najpomembnejši je zame moj notranji mir. Cenim majhne trenutke in se ne obremenjujem z nepomembnimi stvarmi. Tako da mi je bolezen veliko vzela, še več pa dala. Živim skoraj povsem aktivno in polno življenje. Vsak dan mi je podarjen in poskušam ne misliti na težke stvari. Še bolj sem ozavestila dejstvo, da je treba biti hvaležen za drobne malenkosti. Moč in voljo mi daje misel, da me v življenju čaka še veliko lepega. Srečna in ponosna sem sama nase, ker mi je uspela bitka za življenje.
Kaj pa je bilo med zdravljenjem najtežje?
Telesna nemoč, nezmožnost opravljati stvari, ki so sicer zame same po sebi umevne.
Kako ste se spopadali z duševnimi in čustvenimi izzivi, ki so spremljali zdravljenje, in kje ste našli oporo v tem procesu?
Največjo začetno oporo sem dobila pri možu, sinu in snahi. Med zdravljenjem sem potrebovala samo bližino, samo oporo, tolažbo in bodrenje za premagovanje strahov, temnih misli in tesnobe. V veliko oporo mi je bil in mi je še moj angel varuh Ana, ki mi stoji ob strani v dobrih in slabih trenutkih. Vedno mi je na voljo, me opogumlja, bodri, tolaži. Zaradi nje mi je bilo lažje premagati bolezen, kmalu sem se pridružila tudi Združenju Europa Donna Slovenija. Ko se mi je stanje nekoliko izboljšalo, sem v vsakdan takoj vključila dejavnosti; sprehode, druženje s prijateljicami. Ena od stvari, ki mi dajejo največ volje, moči in energije, so potovanja.
Kaj bi želeli povedati ženskam, ki so pravkar prejele diagnozo raka materničnega vratu?
Predvsem naj ne obupajo. Pri raku materničnega vratu je verjetnost ozdravitve zelo visoka, 75-odstotna. V stiski naj poiščejo psihološko pomoč in pridobijo informacije iz verodostojnih virov. Ker je potem strah manjši. Združenje Europa Donna Slovenija je ena od organizacij, ki so pri tem v izjemno pomoč. Pri njih prav tako najdeš podporo in nimaš občutka, da si sam. Spoznaš veliko drugih članic,
ki jih je doletela bolezen in so preživele, ozdravele.
Kaj bi jim svetovali glede njihove poti naprej?
Treba je verjeti, da lahko premagamo težave in nam je lahko lepo. Včasih je težko, vendar ne smemo izgubiti upanja, vere in predvsem ne močne volje. Borite se, lepo je živeti, ne skrivajte svojih čustev in ne izgubite vere vase, v ljudi in boljše čase. Nešteto je razlogov za življenje.
Kako pomembno je osveščanje o raku materničnega vratu in kako bi lahko izboljšali preventivo ter ukrepe za zgodnje odkrivanje bolezni?
V Sloveniji je precepljenost proti HPV prenizka. V šolskem letu 2021/22 je bila precepljenost šestošolk proti HPV le 43,7-odstotna, kar ni dovolj, da bi ta virus in s tem obliko rakov, ki jih povzroča, izkoreninili. Staršem mladostnikov bi toplo priporočila, naj svoje otroke pošljejo na preventivno cepljenje, s čimer bi izginile okužbe s HPV in poznejša rakava obolenja. Cepivo je na voljo že več kot dvajset let in rezultati so tako pozitivni, da ni vredno tvegati, kajti moški in ženske sploh ne vedo, da so okuženi, ker nimajo nobenih simptomov. Starejše generacije žensk je še vedno strah ali sram opraviti ginekološki pregled, zato jim polagam na srce, naj se, če opazijo kakršnekoli nenavadne znake – napihnjenost, krvavitve zunaj ciklusa, bolečine v spodnjem delu trebuha, slabo počutje, spremembo apetita in nenamerno hujšanje –, čim prej oglasijo na pregledu, saj zgodnja diagnoza omili zdravljenje. Zelo pomembno se je odzivati na preventivne preglede Zora.
Sprašuje: MATEJA FLORJANČIČ
Foto: JOŽE SUHADOLNIK
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna marca 2025.