Brez uradne medicine ne bi preživela, brez alternative ne bi živela
Otroška igralnica se zdi kar malo simboličen prostor za najin pogovor. Mi zaupate, kakšno je bilo vaše otroštvo in kdaj ste zaslišali poklicanost za delo z otroki?
Lahko rečem, da je bilo moje otroštvo res čudovito. Odraščala sem v krasni družini, veliko časa smo preživeli zunaj … In ja, že v osnovni šoli, ko sem dobila nečakinjo, sem začutila, da mi je ljubo delo z majhnimi otroki, in nikoli mi ni bilo žal, da sem si izbrala ta poklic. Veselim se, da se v kratkem, po bolniški odsotnosti, vračam na delo.
Kakšno je bilo vaše splošno počutje in zdravje pred prvo diagnozo raka jajčnikov?
Do leta 2018, ko sem dobila diagnozo napredovali rak jajčnikov, bi lahko na prste obeh rok preštela dneve, ko sem bila na bolniški, čeprav sem ves čas delala z otroki. No, sem pa od takrat nadoknadila za vse nazaj. (Nasmeh.)
Za raka jajčnikov so značilni nespecifični začetni znaki, zato se bolezen pogosto (pre)pozno odkrije. Kakšni so bili pri vas?
Ja, zelo netipični in sploh se ne zavedaš, da se ti nekaj takega razvija v telesu. Sama sem kar nekaj časa pred postavitvijo diagnoze čutila močno utrujenost, ki sem jo pripisovala temu, da imam dva majhna otroka – takrat sta bila stara pet in sedem let – in nasploh tempu življenja. Najprej sem svoj maksimum dala otrokom v službi, popoldne svojima, zvečer je morda sledila še kakšna rekreacija in nato spanje. In tako dan za dnem. Pred diagnozo sem imela občutek, da bom izgorela. V telesu sem čutila, da nekaj ni v redu, da se moram ustaviti, vendar sem to ignorirala.
Kako ste prišli do diagnoze?
Avgusta, med pohodom na Pohorje, se mi je sprožila močna, topa bolečina v spodnjem delu trebuha, ki sem jo v naslednjih tednih, ko se je vračala v intervalih, spretno prikrivala s protibolečinskimi tabletami in predihavanjem, dokler me ni v nekem trenutku tako zdelalo, da sem morala na urgenco, kjer so mi spet dali protibolečinske tablete in me poslali domov. Sumila sem na žolčne kamne in si rekla, da bom to že uredila, ko bo pravi čas. Sem pa vseeno »po zvezah« prišla do rutinskega pregleda pri ginekologu. Na pregledu so na ultrazvoku opazili deset centimetrov velik tumor na jajčnikih in me zadržali v bolnišnici za dodatne preglede. Od jutra, ko sploh nisem vedela, za kaj gre, do popoldneva se mi je s stavkom, da sumijo, da imam raka na jajčnikih, sesul svet.
Kaj je sledilo tej novici in kako ste jo sprejeli?
Najprej je prišlo zanikanje – da ne morejo kar vedeti, da gre za raka, zgolj na podlagi tega, kar vidijo. Bila sem prepričana, da je endometrioza ali kaj drugega, da ni rak, da se to meni ne more zgoditi. In nato je sledil občutek sramu. Spraševala sem se, zakaj me je doletela ta »božja kazen«. Zdelo se mi je, da sem dober človek, da se take stvari ne zgodijo nekomu, ki je do otrok in nasploh do ljudi prijazen. Danes vem, da je bil ta sram posledica mojega samo obtoževanja in prepričanja, da sem sama kriva za bolezen. Nikoli nisem vzroka za bolezen pripisala genetiki.
Rak jajčnikov je lahko genetsko pogojen in delež bolezni pri podedovanem okvarjenem genu BRCA1 znaša med 20 in 40 odstotkov. Ste sami poznali anamnezo v družini, ste se kdaj testirali?
Vedela sem, da je za rakom rodil umrla babica, teta pa za rakom dojk. Vem tudi, da bi lahko zdravljenje potekalo drugače, že če bi redno hodila na ginekološke preglede in če bi morda vedela, da sem nosilka okvarjenega gena BRCA1. A hkrati menim, da so zunanje situacije oziroma moja percepcija zunanjih situacij sprožile določene gene, ki so v mojem primeru bolj občutljivi – in če ne bi izbruhnil rak, bi izbruhnilo kaj drugega. V vsakem primeru bi se zrušila, saj je stres preplavil moj organizem. Kar pa je najbolj zanimivo, je to, da se niti približno nisem zavedala, da sem pod stresom. Kadar me je kdorkoli vprašal, ali sem kdaj pod stresom, sem vedno odgovorila, da jaz pa res ne, saj imam najboljšo službo na svetu, dva super otroka, najboljšega moža, popolno družino, dobre prijatelje …
Od pregleda do suma in ne nazadnje postavitve diagnoze se je vse zgodilo izjem no hitro. Kako je potekalo zdravljenje?
V mesecu dni od prvega suma na raka jajčnikov sem imela še druge preiskave, nato so mi opravili biopsijo, laparoskopsko operacijo, in ugotovili, da je rak že napredoval. Tega mi takrat sicer niso razlagali, ampak rak je bil tik pred četrtim stadijem, že razširjen po trebuhu. Sledila je operacija, po kateri je nastalo kar nekaj zapletov (telo se ni celilo, dobila sem pljučnico, notranji šivi so popustili) in zdravniki so bili že precej obupani. Poleg zdravniške oskrbe sem prejemala tudi energetsko zdravljenje – brez katerega menim, da morda celo ne bi preživela. Postopoma se je telo začelo odzivati na zdravila in celiti. Po treh mesecih sem bila pripravljena na cikel šestih kemoterapij, nato pa sem še skoraj leto dni jemala biološka zdravila.
Ste med zdravljenjem zaupali uradni medicini?
Čeprav sva se z možem pred mojo diagnozo nagibala k alternativnim metodam zdravljenja, sam je tudi študiral naturopatijo in sva znanje uspešno uporabila tudi pri najinih otrocih, je bil rak že tako razširjen, da nisem imela nobenih alternativnih prijemov, s katerimi bi se lahko pozdravila, in mi ni mi preostalo drugega, kot da se prepustim medicini in dam življenje v njihove roke. Hvaležna sem, da sem ob sebi imela najboljšo zdravniško ekipo. Izjemno sta mi pomagali moževa teta, kirurginja, dr. Maja Šturm, ki me je opogumljala, da medicina iz leta v leto napreduje in je rak zazdravljiv, in seveda moja onkologinja dr. Maja Ravnik, zaradi katere sem še živa. Priznam, da sem v nekem trenutku v preteklosti že naredila križ čez uradno medicino, dokler me ni ta rešila – ne le ob postavitvi prve diagnoze, temveč tudi lani, ko sem bila spet na robu preživetja. Nikoli nisem sprejela besede »neozdravljivo«, kar metastatski rak uradno je. Sama verjamem, da je moje stanje lahko zazdravljivo in ne neozdravljivo. Dejstvo je, da brez uradne medicine ne bi preživela, brez alternative pa ne bi živela. Bila bi invalidsko upokojena in čakala v kotu, kdaj bom umrla.
Uspešnemu zdravljenju je sledilo obdobje remisije in postopoma ste se vrnili v službo.
Leta 2020 sem se vrnila v službo, se spet vrgla v nove projekte, prepričana, da sem popolnoma ozdravela. Glede na diagnozo bi se lahko popolnoma invalidsko upokojila, vendar si tega nisem želela. Najprej iz finančnih razlogov, vsekakor pa tudi zato, ker sem si na vrhuncu kariere še vedno želela narediti določene premike in v svojem delu dejansko uživam. Nikakor si nisem želela biti pri štiridesetih invalidsko upokojena in doma, želela sem si nazaj v stari ritem življenja, kot da se mi ni nič zgodilo. V tem času sem tudi ogromno vložila v regeneracijo telesa. Leta 2021 sem denimo že stala na vrhu Triglava in takrat sem bila še na bioloških zdravilih. Čeprav na fizičnem telesu nisem občutila, da bi bilo kaj narobe, so mi junija 2022 odkrili progresijo bolezni na jetrih. Takrat me je psihično povsem sesulo, spakirala sem nahrbtnik in se za tri dni sama umaknila v gozd. Ugotovila sem, da bom primorana življenje popolnoma spremeniti, da se bom morala rešiti starih vzorcev in skreirati novo življenje, novo identiteto … V vseh vlogah – vzgojiteljica, mama, žena – sem želela biti izjemna in najboljša in hkrati sem ves čas mislila, da nisem dovolj dobra, do sebe in svojega telesa sem imela zelo mačehovski odnos.
Kaj se je zgodilo po tej drugi diagnozi?
Spet so mi napovedali kemoterapijo, ki pa sem jo dejansko zamaknila za dve leti. Takrat sem se odločila za popolno razstrupljanje telesa, naredila sem 42-dnevni post po Rudolfu Breussu in razne druge poste, prijateljica Katja mi je izvajala hiperbarične terapije, aktivno sem se začela ukvarjati z jogo in različnimi dihalnimi tehnikami. Če bi vprašali mojo družino in prijatelje, bi vam odgovorili, da sem poskusila vse. Ko je nepričakovano zbolel še moj oče, ki so mu zaradi stadija bolezni omogočali zgolj paliativno oskrbo, brez zdravljenja, sem v njegovem umiranju zrla v svoj lastni konec. Takrat sem res mislila, da slabše ne more biti … A ko sem imela dovolj vsega, se je »zgodila« delavnica Spremenite svoj um, dogodek s praktičnimi učenji dr. Joeja Dispenze.
Zveni kot tako imenovana točka preobrata, za katero, ko gledamo nazaj, menimo, da je spremenila vse.
Da, takrat se je začelo res intenzivno transformativno obdobje – z možem sva se odločila, da se razideva, kar je bilo morda celo še bolj boleče kot sama diagnoza, saj sva si pred tem 22 let delila vse, tudi breme bolezni, in mi je ves čas stal ob strani ter bil tako zame kot za otroka steber dobre volje. Začutila sem, da vse bolj hrepenim po miru in tišini. Vsakodnevno sem začela meditirati po dr. Joeju Dispenzi, opravljala energetska zdravljenja, se izobraževala in iz vloge žrtve in bolnice stopila v vlogo kreatorke ter začela spreminjati samo sebe. Ugotovila sem, da moram postati do sebe prav tako dobra, kot sem do drugih, sploh otrok. In ta proces še kar traja.
Kako se zdaj počutite?
Odlično. Po postavitvi prve diagnoze sem se vsako jutro zbujala z mislijo: »Bolna sem.« Vsako jutro je to učinkovalo kot nekakšen šok, ki sem ga morala vsakič znova sprejeti. Nato se je za leto in pol ta fokus preusmeril na ločitev in zbujala sem se z mislijo: »Ojoj, ločena sem.« Zdaj se zadnjih nekaj mesecev zbujam z občutkom, da sem srečna, da sem pomirjena s preteklostjo, in z zaupanjem gledam v prihodnost. V tem času raziskujem, kdo sploh sem brez partnerja, ki mi je vsa ta leta brezpogojno stal ob strani, in dejansko prihajam v stik sama s sabo z opazovanjem misli in čustev ter seveda meditacijo. Zjutraj se vsakič znova odločim, kako si želim preživeti dan, si postavim namero, in četudi se zgodi kaj takšnega, kar bi lahko v meni sprožilo nemir, se znam umiriti in priklicati obogatitvene občutke. Nazaj sem pridobila ogromno notranje moči in predvsem vem, da ni nič strašnega, če si sam, da se vse da, in da četudi si sam, nisi nujno tudi osamljen. Zdi se mi, da je res izjemno pomembno, da nikoli ne obsojamo drugih za karkoli – sebe pa še najmanj.
Kako ta trenutek dojemate bolezen?
Res jo sprejemam kot darilo. Rak ni prišel, da me ubije, ampak da me zbudi. Živim v trenutku, se ne obsojam, kaj je bilo, in me ne skrbi, kaj bo. Diagnoza me ves čas opozarja, da živim v prisotnosti. V resnici, s trenutkom, ko se rodimo, začnemo umirati, ampak o tem ne razmišljamo. Diagnoza pa te opominja: »Ej, mogoče te jutri res ne bo več,« in začneš ceniti življenje in ljudi okrog sebe.
Združenje Europa Donna Slovenija pod svojim okriljem ne združuje le bolnic in svojcev z izkušnjo raka dojk, temveč tudi rakov rodil. Kako ste sami našli pot do združenja in s čim menite, da vam je pomagalo?
Na že omenjeni delavnici Spremenite svoj um je svojo zgodbo z izkušnjo raka delila Natalija, članica združenja. Med poslušanjem njene zgodbe sem si rekla, da jo moram osebno spoznati, in prav ona me je povabila na srečanje članic v Mariboru. Priznam, da sem bila sprva zelo odklonilna do kakršnegakoli druženja z onkološkimi bolniki. Predvsem, ker sem bila prepričana, da sama nisem del tega sveta, da sem okej in se bom pozdravila. No, potem sem počasi sprejela, da je to del mojega življenja, in sem tudi zaradi Natalije sprejela povabilo na prvo druženje. Zdi se mi krasno, koliko podpore in koristnih informacij o zdravljenju, pravicah bolnikov in informacij o vračanju na delo sem prejela, odkar si ne tajim, da je ta bolezen del mojega življenja. Združenje Europa Donna Slovenija je ogromno pripomoglo k temu, da sem se začela odpirati in o bolezni govoriti, brez sramu in strahu. Menim, da je društvo veliko prispevalo k mojemu življenju.
Če bi lahko mlajši različici sebe nekaj prišepnili, kaj bi ji rekli?
Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše – kar res ni najbolj spodbudno, ampak ko res misliš, da ne more biti še slabše, je lahko vedno še slabše.
A hkrati, ko to govorite, oddajate toliko pozitivne energije, kot da zagotovo verjamete tudi to, da gre vedno lahko tudi na bolje.
Ja, tako. V vsaki situaciji je treba najti smisel. Torej osmisliti situacije v življenju, to se mi zdi pomembno. In pogledati svoje misli – misli, čustva, vse je povezano in se izrazi na telesu. Pomembno je tudi, da znamo narediti prostor novi energiji in s tem novim ljudem, novim situacijam. In ja, življenje z diagnozo je lahko veliko lepše kot pa brez – vsaj zame. Zagotovo.
Sprašuje: NINA VIDRIH
Foto: OSEBNI ARHIV
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna junija 2025.