So stvari, ki jih ne počnem več, prihajajo pa nove, ki me navdušujejo
Katja, kakšni so vaši spomini na leto 2015, na dneve po prejeti diagnozi?
Tedni so bili polni zmede, razočaranja in kar nisem se prepoznala. Jaz, ki sem se običajno znala spopasti s problemi, sem tavala in tavala. Iskala sem ljudi, ki bi imeli podobno izkušnjo, potrebovala sem nekoga, ki je že doživel, kar sem doživljala sama. Domači so mi nudili podporo, a mislim, da nihče v resnici ni razumel vojne, ki se je dogajala v meni.
Kako je vaša družina sprejela diagnozo?
Težko vprašanje. Mislim, da so vsi izkazovali pogum, a v sebi gotovo bili bitko. Verjamem, da je za starše najtežje, če zboli njihov otrok, sploh če gre za bolezen, ki ima lahko za posledico smrt. Moj partner je bitko z rakom prehodil s svojo mamo, ki je boj žal izgubila. Ravno zato mi je bilo njemu najtežje povedati. Otroci so bili še majhni, a menim, da je z njimi vedno dobro biti odkrit, zato so vse od začetka vedeli, kaj se dogaja, kako bo potekalo zdravljenje. Hvaležna sem svojim staršem, ki so med mojo in partnerjevo odsotnostjo prevzeli skrb za otroke. Kadar partnerja ni bilo, ker dela v tujini, je moj oče postal moj osebni voznik, mami pa je skrbela, da je bilo doma vse pod nadzorom.
Moja prijateljica Mojca pa je tista, ki je poslušala moje jokanje, kadar sem ga želela skriti pred svojo družino. Uspešno prestali operaciji in čakanju na rehabilitacijo v zdravilišču je sledilo otekanje, ki so ga povzročile odvzete bezgavke v predelu dimelj. Sledila je diagnoza limfedem. »Besede, ki so takrat zapolnjevale moje dni, so bile kompresija, dekongestivna terapija, limfna drenaža, izogibanje vročini, prepoved obiska savne, izogibanje pikom insektov. Moja cilj in edina zahteva, ki sem si
ju postavila, sta bila, da nikoli ne bom dovolila, da moja noga tako ‘zraste’, da mi bo onemogočila premikanje. Rekla sem si, storila bom vse, da bom lahko hodila. Postopoma sem pričela raziskovati, ali so poleg kompresijskih oblačil in limfnih drenaž na voljo še druge oblike zdravljenja.«
Kdo vam je ves čas stal ob strani?
Starši so doma prevzeli skrb za otroke, moj partner pa je bil tisti, ki je organiziral nakup letalskih vozovnic, rezerviral prenočišče (organizacijo), tako da imam jaz v mislih le poseg in rehabilitacijo. Na poseg greva vedno sama, ko pa so predpisane kontrole, gredo zraven tudi otroci in takrat si vzamemo čas za raziskovanje države.
Kako se je vaše življenje spremenilo po diagnozi?
So stvari, ki jih ne počnem več, prihajajo pa nove, ki me navdušujejo. Rada pomagam ljudem, ki se znajdejo v podobnih okoliščinah. Spoznala sem ljudi, ki so obogatili moje življenje, predvsem Anita Štricelj, ki s svojim sočutnim odnosom pristopa do bolnic in jim vliva upanje. Omenim naj tudi celotno ekipo podjetja Mitral, ki skrbi za kompresijska oblačila in s svojim strokovnim in človeškim odnosom vedno poskrbi za občutek, da kompresijska oblačila niso strah in trepet, ampak sredstvo, ki ti omogoči dostojno življenje.
Pišeta: Mojca Buh in Katja Medved