Zase si moraš znati vzeti čas – in to brez slabe vesti
Ste kot mladi vedeli, da želite postati vodja kuhinje, chefinja?
Sama ne verjamem v to, da kot mlad človek stoodstotno veš, kakšna bo tvoja pot in kaj te zares veseli. Po mojem je bolj pomembno, da v okoliščinah, v katerih pristaneš, najdeš nekaj, kar te veseli, in na tem gradiš – namesto da iščeš, kaj te veseli. Različne življenjske izkušnje te pripeljejo na neko pot in to pot razvijaš. Seveda sem rada kuhala, da bo to postal moj posel, pa si nisem zamišljala.
In kakšne so bile okoliščine, ki so vas pripeljale v kuhinjo?
Pred dvainštiridesetimi leti sem se poročila, in čeprav sva z možem imela vsak svojo službo, nevezano na gostilno, sva, ko je prišel čas za odločitev, ali prevzameva vodenje domačije, ki se po moževi strani iz roda v rod prenaša že več kot petsto let, skupaj sklenila, da se podava v to. Nisva želela prekiniti dolgoletne tradicije, hkrati sva vedela, da morava zgodbo takrat vaške gostilne nadgraditi. Menim, da je vsaka generacija dolžna, da se prilagodi času primerno, in tako sva se midva po različnih poskusih začela ukvarjati z ekološkim kmetijstvom. Nobeden od naju se sicer pred prevzemom ni intenzivno ukvarjal z gostinstvom ali se šolal v tej smeri. Sicer pa je vodenje gostilne sestavljeno iz različnih poslov, zato nobeno znanje ni odveč.
Poklic kuharja oziroma vodenje restavracije nasploh velja za izjemno stresno delo. Ste sami čutili ta stres, mogoče še toliko bolj, ker je to vaš družinski posel?
Seveda smo čutili stres, ampak ga nismo tako izpostavljali, jemali smo ga kot samoumevnega. In ja, vodenje družinske gostilne seveda prinaša določene omejitve, na primer, da ni bilo nikoli zares časa za dopust, pa tudi vzgoja otrok je morda potekala na malce drugačen način. Otroci so bili z nami, medtem ko smo delali. Menim, da je treba otroke že od malega učiti delati, letom primerno seveda in na način, da je to kot igra, da v »delu« najdejo neko zadovoljstvo, ne samo muko.
Kdaj vas je presenetila bolezen oziroma diagnoza raka dojk?
Naprej bi rekla, da nisem tipičen bolnik, tako vsaj mislim, ker nisem bila niti zares bolna. Šla sem na presejalni pregled Dora in bila povsem presenečena, ko so odkrili bulico. Že od prvega poziva sem redno hodila na preglede, vedno. Zdi se mi, da je to res nekaj, česar ne smemo izpuščati. Presenečena sem, ko slišim, da ljudje ne hodijo na preglede. Celo poznam nekatere, ki se ne odzivajo na ta povabila in niti ne vedo čisto zares, zakaj ne …
Kaj vam je bilo ob postavitvi diagnoze najtežje?
Najtežje mi je bilo pravzaprav to, da sem videla, da trpijo otroci. In to neznano polje, ker ne veš, kaj te pravzaprav čaka.
Raka so vam, na srečo in po zaslugi presejalnega testa Dora, odkrili v začetnem stadiju. Kako je potekalo zdravljenje?
Ja, dobila sem izvid in z njim je prišel strah, predvsem pri otrocih, saj smo se prejšnje leto soočili s smrtjo mojega moža, njihovega očeta. Na srečo je bil rak v začetnem stadiju. Tumor so mi operativno odstranili, dobila sem hormonsko podporo in obsevanje. Celotno zdravljenje od diagnoze do operacije je potekalo izjemno hitro. Vmes sem imela celo načrtovano pot v Ameriko in sem se po posvetu z zdravnikom, ki mi je zagotovil, da si glede na stadij raka lahko privoščim datum operacije premakniti za štirinajst dni, odločila, da to storim.
Glede na to, da ste vpeti v družinski posel, si vam je bilo morda težje vzeti čas zase, za zdravljenje? Sklepam, da je odhod na bolniško v vašem primeru vseeno nekoliko drugačen kot v klasičnem delovnem razmerju.
Pri nas dejansko teče življenje malce drugače. Bolezni, porodniške in podobne stvari nekako sprejmemo kar malo mimogrede. Seveda se paziš in skrbiš, da z delom ne pretiravaš, ampak aktiven si še vedno, pač v okviru svojih zmožnosti.
Če vas prav razumem, si niste zares vzeli časa za bolniško.
Ne, res ne. Ni šlo za to, da si tega ne bi dovolila, ampak preprosto nisem čutila, da bi ta čas potrebovala. Ali da bi potrebovala čas za morebitno predelovanje te izkušnje. Ne vem sicer, zakaj ne. Morda tudi zato, ker mi je zdravnik zagotavljal, da stanje res ni pereče. Potem ko se je rana zacelila, sem se, mislim, da po dveh mesecih, vrnila, saj res nisem želela, da bi nekje čepela in razmišljala. Če bi isto diagnozo dobila pred petnajstimi leti, bi se zagotovo odzvala drugače, tudi zato, ker takrat še ne bi imela izkušnje moževe bolezni. Možu so namreč že takoj potrdili neozdravljivo stanje – rak se mu je razširil po kosteh in trebušni votlini, pa je kljub temu od postavitve diagnoze živel še deset let. On je svojo bolezen resnično preživljal optimistično in mi je svetel zgled. V tem smislu se mi zdi, da nimam pravice dramatizirati, ker je na svetu toliko ljudi, ki so drugače bolni in se spoprijemajo s težkimi diagnozami vseh vrst.
Glede na hude preizkušnje, ki ste jih kot družina prestali, je bolezen nekaj, o čemer se pogovarjate?
Ja, o tem se v družini pogovarjamo – čeprav menim, da bi se morali celo še več – predvsem v smislu preventive, da sami preprečijo stvari dovolj zgodaj. Čutim, da morda o tem ne želijo kaj preveč poslušati, ampak glede na statistiko, ki napoveduje, koliko ljudi bo zbolelo, se mi zdi pomembno, da se to vzame resno in prepreči vsaj tisto, kar se da. Da postane samopregled normalen del rutine, pa tudi zavedanje, da rak ni tak bavbav, kot je bil včasih, smrtna bolezen. Zdaj se ljudem podaljša življenje, vsaj večini, če res ni prepozno ali če ne gre za oblike, ki so neozdravljive.
Se vam zdi, da ste po svoji diagnozi začeli spreminjati določene stvari v življenju?
Po moževi smrti sem se večkrat vprašala o smislu neprestanega dela in razmišljanja o poslu … Ampak ko si del določenega kolesja, tega kar ne znaš zares prekiniti. Seveda sem morala spremeniti način življenja. Nekaj mesecev po zdravljenju sem se uradno upokojila, kar je bilo sicer v načrtu že pred diagnozo. Res je, da aktivno delam še naprej in po najboljših močeh pomagam otrokom pri vodenju gostilne. Kar se je spremenilo, je to, da zdaj redno načrtujem dopuste in podobne stvari. Predvsem si želim delati še kaj drugega od tega, kar delam. Dvakrat na teden grem na vodeno vadbo, pozimi sem bila na klekljarskem tečaju, preteklo poletje sem začela kvačkati, bila sem tudi na tečaju digitalnih kompetenc, ki ga je organiziralo Združenje Europa Donna Slovenija. Več časa si privoščim za branje in me ne skrbi več za vsako malenkost.
Omenili ste, da ste se udeležili tečaja, ki ga je organiziralo Združenje Europa Donna Slovenija. Kako ste prišli v stik z združenjem?
Za organizacijo sem slišala že prej, ob prejemu diagnose pa sem med brskanjem za informacijami naletela na združenje in se včlanila. Ničesar nisem zares pričakovala, bolj je šlo za to, da se vključim in najdem stvari, ki me zanimajo. Nasploh se mi zdi, da iščem stvari, ki me zanimajo, in načine, da z zanimivimi stvarmi zapolnim svoj prosti čas. Da počnem stvari poleg tistih, ki so del vsakodnevne rutine.
Česa se veselite v prihodnjih mesecih?
Oktobra potujem na Ciper, januarja ali februarja zagotovo spet kam. Veselim se tega, da nekam grem, da se mi kaj zgodi … Ko zboliš, imaš ob sebi družino, ki te podpira, a vsakdo se mora zavedati, da te podpore ne more zahtevati in imeti v nedogled. Navsezadnje imajo vsi svoje življenje … Ne zdi se mi dobro, da bi ostala bolezen v središču in bi še naprej obremenjevala bližnje. Ni mi težko, da se, če ni nikogar, ki bi imel čas ali željo, sama odpravim na koncert, potovanje …
Če bi imeli pred seboj mlajšo sebe, kakšen dobronameren nasvet bi ji prišepnili?
Pravzaprav jo imam – svojo hčer, ki mi je tudi značajsko zelo podobna. Želim si, da bi se bolje znala postaviti na prvo mesto, in isto želim njej, da bi dala več na sebe in manj na druge. Če se sam slabo počutiš, težko pomagaš drugim. Vsak bi si moral znati vzeti čas samo zase. Za tisto, kar ga sprosti in napolni – poleg otrok, partnerja, družine. Mislim, da vsi to potrebujemo – moški in ženske. In pomembno je, da si to dopuščamo in drug drugega spodbujamo, da si vzamemo ta čas.
Sprašuje: NINA VIDRIH
Foto: AKLIH
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna oktobra 2025.