Naučila se je postaviti sebe na prvo mesto
Med tuširanjem je opazila spremembe na dojki
Bil je navaden dan v letu 2017, ko je Metka med tuširanjem opazila, da so njene dojke drugačne, spremenjene. »Takoj sem vedela, da ni mastitis,« pove. V družini so se že srečali z rakom, zato je takoj odšla do zdravnika, ki je ni vzel resno. »A nisem oklevala. Odšla sem v Postojno na pregled in punkcija je čez dobra dva tedna potrdila, da je rak.« Sledila je mamografija, ki je zaznala še en tumor v dojki. Po pregledih in razgovorih smo se odločili za prvo operacijo. Mastektomija leve dojke z vstavitvijo ekspandra in odstranitev vseh bezgavk, ena je bila že preraščena, pripoveduje Metka. Le 5 dni po operaciji je prišlo do infekcije, odstranili so ji ekspander in kemoterapije so bile prestavljene. Med tem je dobila rezultat genskega testiranje, ki je potrdilo, da je BRCA 2 pozitivna.
»Potrebovala sem mir, samo mir, da sem sama s seboj in bolečino«
Metka je imela 8 ciklov kemoterapij. Spremljale so jo hude bolečine. Potrebovala je mir. »Samo mir, da sem sama s seboj in bolečino. Štiri ure po kemoterapiji se je začelo in trajalo dva dni, ko je ponovno lahko vstala iz postelje in začela funkcionirati.« Bolele so jo noge in imela je hude bolečine v kosteh in po celem telesu, bilo ji je slabo in ni imela apetita. Za otroke in njo je ta čas skrbela njena mama, partner, širša družina in prijatelji. »Nikoli nisem skrivala bolezni. Otrokom sva s partnerjem takoj povedala da je mamica bolna.« Povsem brez las Metka ni ostala, le zelo so se ji zredčili, ostala pa je brez obrvi in trepalnic. A ni nosila lasulje, niti proteze. Ni se zapirala vase. Obsevanja je odklonila. Še vedno in še kar nekaj let pa bo hormonski terapiji, saj je njen rak hormonsko odvisen. S hormonsko terapijo so prišli novi stranski učinki, zaradi katerih je onkolog prekinil zdravljenje in zamenjal terapijo. Ker je BRCA 2 pozitivna, se je odločila za odstranitev jajčnikov in jajcevodov.
Prišli so trenutki, ko bi najraje zbežala iz svojega telesa
Od začetka zdravljenja je bila prepričana, da zmore, da je dobro tako fizično kot psihično, da mora biti v redu, a prišli tudi dnevi, ko ji je bilo težko, ko ni zmogla izraziti svoje stiske. »Velikokrat bi se lažje pogovarjali in zaupali, če bi si dovolili vprašati sogovornika, kako se počuti, kaj se z njim dogaja, nas ne bi bilo strah čustev in solz« pripoveduje Metka. Po zaključeni kemoterapiji in pred težko odločitvijo glede mastektomije desne dojke ter rekonstrukcijo obeh dojk z lastnim tkivom, se je sprožil plaz skrbi, dvomov in stiske. Najraje bi zbežala iz svojega telesa.
Prišli so dnevi, ko ni mogla iz postelje, ko ni imela motivacije začeti dneva in iti skozenj. Ko je kljub soncu na nebu in srčnim ljudem okoli nje, zanjo obstajala le tema in negativa. Nič ni imelo več smisla. Nehala je načrtovati svoje življenje. Največ je bil planirati načrt do naslednjega obiska onkologa ali plastila. »Bilo je težko narediti prvi korak, se sploh najprej zavedati, da je nekaj narobe in da tak način, s temi občutki na dolgi rok ne bom zdržala. Ko sem spoznala, da je to stanje, v katerem sem se znašla in kljub vsemu znanju alias orodju, ki ga imam na voljo, ne znam splezati iz njega. Do tega dneva, spoznanja sem bila na avtopilotu, stanju, v katerem lahko preživimo in se ne ukvarjamo s sabo, ampak se osredotočamo le na to, kako preživeti obdobje, v katerem smo. Takrat sem potlačila ogromno čustev, želja. Ignorirala sem vse alarme okrog mene. Tudi v odnosih do partnerja sem postala odsotna, saj takrat sebe nisem imela rada, kako naj ljubezen delim s drugim? Nisem sprejemala svojega novega poškodovanega telesa in zmrcvarjene duše.« Metkina mama, nona Agi in partner Bogdan sta poskrbela, da so otroci prejeli vso ljubezen in naklonjenost, ki jim Metka takrat ni zmogla dati.
Metka se je odločila za strokovno psihološko pomoč, ki je je odprla vrata v nov svet
»Zelo težko mi je bilo izustiti osebni zdravnici, da potrebujem pomoč, ker si sama ne zmorem več pomagati. In takšna Metka nočem biti. Ker si tega ne zaslužijo ne otroci, ne partner in ne jaz. Ker tega nisem zmogla povedati naglas, sem osebni zdravnici poslala email. Najprej me je bilo sram in strah, kako se bo moja bližnja okolica odzvala, a zavedala sem se, da potrebujem tudi strokovno pomoč, ne samo pomoč družine, ki mi stoji ob strani in mi pomaga. Drugo prepričanje pa je bilo, le kaj je meni tako hudega, da moram jokati popolnemu neznancu o svojem življenju in razlagati, kako »nesposobna« sem. Občutek sem imela, da bo odgovor psihologa le, Metka ti pa si izjemno lena. In moja napačna prepričanja so me skoraj stala dobrega počutja.«
»Prvi obisk psihoterapevtke je bil na OI pri psihologinji Tini Rus. Zame se je odprl nov svet in v trenutku izbrisal strah. Dobila sem tisto po kar sem prišla: poslušanje, usmeritev in podporo. Psihologinja te sprejme z vso prtljago, brez obsojanja. Nadaljevala sem vzporedno pri psihiatrinji, a le za kratek čas, ker nisem želela antidepresivov. Nato pa je prijateljica, ki je prav tako onkološka bolnica, svetovala, naj grem k Saši Ribič psihoterapevtki. Kombinacija psihologinje in psihoterapevtke je dolgotrajni proces, da se naše delovanje spremeni in novo znanje in vzorce vkomponiramo v vsakodnevno življenje. Je šola življenja, za katero sem sama odgovorna, kako bom odreagirala na trigerje okrog sebe. Psihoterapevt in psiholog so podpora na poti, prepoznajo, kdaj potrebuješ nežno brco, da se premakneš iz mesta in živiš tako kot si sama želiš. Tako da deluješ v svoje najboljše dobro.«
S pomočjo psihoterapevtke in psihologinje so se ji začela odpirati nova spoznanja. Spoznanje, da mora najprej postaviti sebe na prvo mesto, da ni nič narobe, če kdaj reče, da ne zmore, da reče ne. Da so njene potrebe pomembne. Spoznala je, kako je pomembno, da poslušaš svoje telo in ga upoštevaš, ko ti pove, da je dovolj. Ali pa ko si želi plesat in se ljubiti. Da si prisotna in ne živiš v preteklosti in prihodnosti, ampak tukaj in zdaj. Kolikor se le da. Ni bilo enostavno, a z vsakim tednom pogovorov in veliko vztrajnega dela so bili prvi rezultati vidni. Predvsem predelati odnos Metka –rak in ta tema je odprla kot zapornica na jezu še več tem, ki so zelo različne, a med seboj še kako povezane: življenjski izzivi, strah, vedenjski vzori npr. ugajanja drugim, prevzemanje odgovornosti, partnerstvo, spolnost, sprejemanje sebe pri 38 letih v menopavzi, vloga bolnice, vloga mame, žene in še veliko več in navsezadnje kako verjeti svojem notranjem glasu in si končno zaupati. S pomočjo strokovne pomoči je začela graditi novo Metko. Pot ni lahka, se pa ves trud povrne, ko se imaš končno rada. Naučiš se tudi, da stresa ne moremo izbrisati iz življenja, lahko pa se naučimo z njim živeti. Tako kot tudi z rakom. Pred mano pa je še vedno veliko dela na sebi. In tega se veselim.
Danes me otroci spoznavajo kot novo mamico
Metka je bila za svoje otroke kot porcelanasta punčka, z njo je bilo potrebno previdno ravnati, saj se sicer lahko razbije. Danes otroci svojo mamo spoznavajo na novo. Mamica ni več tista, ki je ponovno prišla iz operacije in je pred njo dolgo okrevanje. Mamica je danes tista, ki se veseli prihodnosti z njimi. Danes se lahko brez bolečin objamejo. Nedolgo nazaj so gledali slike še iz časa pred diagnozo in Jonas je na vprašanje kakšna je mami na njej odgovoril »mami brez bolečin«. »Ne poznajo me, kdo sem jaz, kdo je zdrava mami. Vsak dan se vsi skupaj na novo spoznavamo.«
V odnosu potrpežljiv Bogdan skozi celotno zdravljenje
Ob podpori partnerja Bogdana je bilo prenašanje bolečin in potovanje skozi vse posege ter kemoterapije veliko lažje. »Velikokrat se bolnice ne zavedamo, da so na čustveni poti z nami tudi naši partnerji. In vidimo, le pogumne moške, ki nas podpirajo in objemamo. Tudi njemu ni bilo lahko gledati svojo drago, na poti zdravljenja. Velikokrat je rekel, da bi raje prevzel mojo bolečino in strah, da je ne bi bilo treba prenašati meni.« V času terapij in po zaključku se naše telo zelo spremeni, prav tako naše dojemanje in sprejemanje telesa. »Del nas odide z operacijo. A Bogdan je potrpežljiv in me sprejema takšno kot sem. Z vsemi mojimi brazgotinami in vrtinci čustev in za to sem mu iz srca hvaležna.« Dobili smo novo priložnost, da si kot partnerja in družina postavimo nove temelje, da se imamo radi prav take kot smo in se vsak dan skupaj učimo in rastemo.
»Ko si dovolimo se slišati in si verjeti ter sprejeti pomoč se spremenimo mi in nato svet okoli nas. Posledično s spremembami, ki nastajajo v nas, nekateri dosedanji prijatelji, znanci iz našega življenja odidejo. Ker oseba, v katero smo zrastli ne sovpada več z njihovimi vrednotami. Kar pa ni nič narobe. Vsi ljudje so tukaj z razlogom, da nas nekaj naučijo. Najlepše pa se zgodi, ko v naših življenjih po taki viharni poti spoznaš, kdo bo s tabo naprej plul po viharnih morjih življenja in ko vstopijo na našo pot novi prijatelji, ki nas sprejemajo take kot smo.«
Metka srečno na novi poti nove Metke in pri gradnji družinskih odnosov. Z voljo, optimizmom, ki ga izžarevaš, bo ta pot lažja.
Piše: Mojca Buh