Spoznala sem, da morem in zmorem
Zdaj ste torej še na bolniški, kako poteka vaš dan?
Rekonstrukcija dojk še ni popolnoma končana, zato je moj dopoldan namenjen le meni, narava, terapije, zdravniški pregledi, hišna opravila, klepet in druženje s prijateljicami in sestro. Popoldan pa je za družino, saj menim, da je čas, ki si ga podarimo, največje darilo življenja.
Imate kakšen hobi?
Seveda, več jih imam: sprehod v naravi, slikanje mandal, urejanje okolice, samooskrba z zelenjavo, zeliščni vrt ter z njim povezana destilacija zelišč in pridobivanje stoodstotno naravnega hidrolata.
Koliko ste bili stari in kako ste prvič izvedeli, da ste zboleli?
Mesec dni preden sem dopolnila 38 let, sem doma v kopalnici začutila bulo na dojki. Notranji glas mi je govoril, rak, ja, ne, saj ni, kaj pa če je … Rekla sem si, v redu, počakaj kakšen mesec, in se spomnila, da smo imeli v osnovni šoli predavanje o spremembah na dojkah, ki jih je treba opazovati skozi menstrualni cikel. Minilo je 30 dni, bulica pa je bila vedno večja. Naročila sem se pri osebni zdravnici, ona pa me je pod nujno poslala v ambulanto za bolezni dojk v Novo mesto. Še isti dan so mi opravili ultrazvok in izvedela sem, da je bulica sestavljena iz dveh različnih tkiv, kar nikakor ni v redu. Dve punkciji pri njih nista prinesli stoodstotnega rezultata, tako je bila tretja opravljena na Onkološkem inštitutu Ljubljana, kjer je bila takoj potrjena diagnoza trojno negativni rak dojke.
Kaj je bila vaša prva misel, ko ste prejeli to diagnozo?
Kaj točno pomeni trojno negativni rak, nisem vedela, kaj me čaka, tudi ne, le to sem vedela, da kar je bilo prejšnji dan, je preteklost, danes pa sedim tu sama pred vrati … Četrti marec 2022 in jaz sem postala del te zgodbe. Kaj zdaj, kako, ali bom zmogla …? Tisoč vprašanj mi je rojilo po glavi.
Ste do takrat kot mnogi verjeli, da je število tri srečno?
Ne, nisem, želela sem si le, da se moja pot na tej Zemlji ne konča tako hitro.
Kako je potekalo zdravljenje, koliko časa je trajalo pri tej, kot je znano, najzahtevnejši obliki raka?
Najprej sem morala na kemoterapije, ker je bil tumor prevelik za takojšen poseg. Čipiranje tumorja, julija 2022 pa zadnja kemoterapija, ki je bila stoodstotno uspešna. Še obisk v ambulanti za genetiko na OI Ljubljana. Nato pa nov šok – potrjen gen BRCA1, ki ni pogost, a je izbral prav mene. Sledil je konzilij s kirurgi in besede, ki jih niti malo nisem razumela. Potrdila sem vse, kar so rekli v upanju, da čim prej mine tudi ta del zdravljenja. Že 11. avgusta sem šla pod nož. Potrebna je bila popolna mastektomija z rekonstrukcijo, vstavitev ekspandrov, odstranitev jajčnikov in odstranitev varovalnih bezgavk.
Kako ste se spoprijeli z boleznijo, kaj vam je najbolj vlivalo voljo?
Najprej šok, jok, panika, zakaj jaz. Ob nenehni podpori partnerja pa sem spoznala, da morem in da zmorem … Stavek, ki mi je šel po glavi v vsaki minuti, ko je telo hotelo odnehati v boju med življenjem in smrtjo. In da si ne smem dovoliti, da bi svoje najdražje pustila same v tem krutem tempu življenja.
Kdo vam je najbolj stal ob strani, pomagal?
Partner, moji trije otroci, sestra in starši.
Kaj vse ste spremenili v svojem življenju po teh hudih izkušnjah?
Cenim vsak trenutek, ki mi je podarjen, da lahko sem tukaj in zdaj.
Kaj vas sprosti na kakšen »meglen« dan?
Ustvarjanje, klepet ob kavi, čaj s sestro, s katero naju je bolezen še bolj zbližala.
Kakšna pa je vaša izkušnja pri vračanju na delo z bolniškega staleža?
Z delodajalcem sva ves čas mojega zdravljenja v zelo lepem odnosu, kar mi zelo veliko pomeni. Vsak objem šteje. Sicer sem še doma, nadaljuje se zdravljenje posledic po zdravljenju … Tudi pri rekonstrukciji sem imela polno zapletov zaradi bakterije in zato še ni zaključena. Vsaka stvar potrebuje svoj čas. Sicer pa sem popolnoma dogovorjena z delodajalcem, kaj in kako naprej, ko se vrnem.
Kaj sicer najraje počnete?
Izkoristim vsak trenutek za objem, uživam v svojem raju na Zemlji, razvajam svoje najdražje.
Kaj štejete za svoj največji uspeh?
Da sem premagala bitko v vsakodnevnem ringu z rakom. Da sem še vedno lahko mama, partnerka, sestra in hči.
V kaj verjamete?
V moč misli in v to, da sem bila tudi za to izkušnjo življenja izbrana s posebnim namenom.
Prosim, dopolnite naslednjo iztočnico: v mojem življenju ni prostora za …
Nehvaležnost, neiskrenost, laž … Ter zate – moj bivši sopotnik, trojno negativni rak dojke – ni nobenega prostora v mojem življenju več!
Česa se najbolj veselite vsak dan sproti?
Jutra, sonca, objema, da sem lahko še vedno tu, za tiste, ki me potrebujejo. Sem le nekdo, a za nekoga sem vse na tem planetu. Hvaležna sem za vsak podarjen trenutek.
Sprašuje: MELITA MERŠOL
Foto: OSEBNI ARHIV
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna marca 2025.