Ključni so občutek pripadnosti, opora, vedenje, da nisi sam
Kaj je bila vaša prva misel, ko ste izvedeli, da ste zboleli za rakom dojk? Koliko ste bili stari?
Pri 36 letih sem prejela diagnozo karcinom desne dojke. Spominjam se, kako zelo težko mi je bilo, saj sem do zadnjega verjela, da bo izvid biopsije negativen. Zdelo se mi je, da se kaj takega meni preprosto ne more zgoditi. Počutila sem se zdravo, močno, polno energije. Bilo je obdobje tik po porodniškem dopustu, mlajši sin je bil star komaj leto dni, življenje pa v polnem teku – dinamično, polno pričakovanj in načrtovanj za tisto poletje. Ko sem izvedela, da gre za raka, me je preplavil strah. Zaskrbelo me je za svoje življenje, za prihodnost sinov. Porajala so se vprašanja, ki si jih nobena mama ne želi zastaviti: kaj, če me bolezen premaga, kaj bo z otrokoma. Občutek nemoči, žalosti in jeze je postal del mojega vsakdana. Najtežje mi je bilo zato, ker sem videla, kako globoko je diagnoza prizadela mojo družino – zlasti mojo primarno družino, ki je vse to preživljala z menoj. Sestri sta mi ves čas stali ob strani in še danes sta moja nepogrešljiva opora. Naša vez se je s to preizkušnjo še poglobila. Danes vem, da so prav odnosi in podpora bližnjih tisti, ki dajo človeku moč, ko se znajde pred najtežjimi preizkušnjami.
Kako je potekalo vaše zdravljenje, koliko časa je trajalo?
Po postavitvi diagnoze sem bila napotena na Onkološki inštitut v Ljubljani. Na predoperativnem konziliju so zdravniki presodili, da bo zdravljenje najbolje začeti s predoperativno kemoterapijo. V naslednjih petih mesecih sem prejela skupaj 16 kemoterapij. To obdobje je bilo telesno in duševno izjemno zahtevno – soočala sem se s slabostjo, bolečinami v mišicah, občutljivostjo sluznic in bolečimi aftoznimi spremembami v ustih in žrelu. Izgubila sem tudi lase, kar je bil zame hud čustveni udarec. Decembra 2022 sem imela dve operaciji. Najprej so opravili obojestransko mastektomijo in odstranitev jajčnikov z jajcevodi, čez nekaj tednov pa še odstranitev bezgavk v desni pazduhi. Januarja 2023 sem začela enoletno terapijo z zdravilom, ki ga prejemajo nosilke okvarjenega gena BRCA (iz skupine zaviralcev PARP), februarja pa še obsevanje (25 obsevanj) ter dopolnilno hormonsko terapijo. Najprej sem prejela eno izmed zdravil iz skupine zaviralcev aromataze, ki pa mi ga je onkologinja čez čas zamenjala zaradi stopnjevanja bolečin v sklepih. Trenutno, skoraj tri leta po postavitvi diagnoze, prejemam poleg hormonskih zdravil še tarčno zdravilo iz skupine zaviralcev od ciklina odvisnih kinaz in vsakih šest mesecev zoledronsko kislino, ki deluje preventivno proti osteoporozi. Čeprav je bilo zdravljenje obsežno in naporno, se zdaj počutim dobro. Bolezen me je naučila, da je vsaka faza zdravljenja korak bliže okrevanju – in da tudi po najtemnejših obdobjih znova posije sonce.
Ste morda imeli kakšno psihološko pomoč?
Zaradi občutka nemoči, ki me je spremljal ob diagnozi in med zdravljenjem, sem poiskala tudi strokovno psihološko pomoč. Obrnila sem se na psihoterapevta na Onkološkem inštitutu, kjer sem lahko v varnem okolju odprto spregovorila o svojih strahovih, negotovostih in notranjih bojih. Dodatno breme je prinesla še potrditev, da sem nosilka genske mutacije BRCA1, kar je močno zaznamovalo moj pogled na bolezen in prihodnost. Zato sem čutila, da potrebujem podporo nekoga, ki me bo razumel tudi na globlji ravni – ne le kot bolnico, temveč kot žensko, mamo, partnerko. Psihološka pomoč mi je pomagala, da sem lažje predelala čustvene plasti bolezni in se postopoma začela vračati k sebi. Verjamem, da bi morala biti taka podpora dostopna in sprejeta kot naravni del procesa zdravljenja. Brez stigmatizacije bolnika.
Kako pomembno se vam zdi, da imajo bolniki podporo domačih in psihološko pomoč?
Podpora bližnjih je v času zdravljenja, pa tudi po njem, izjemno pomembna. Zame je bila ključna. V trenutkih, ko si telesno in čustveno izčrpan, ko ne veš, kaj prinaša naslednji dan, ti prav toplina doma, razumevanje in bližina tistih, ki te imajo radi, dajejo moč, da vztrajaš. Žal nima vsak bolnik te sreče – mnogi bolezen premagujejo v osami ali v okoliščinah, ki ne omogočajo optimalnega okrevanja. V takšnih primerih lahko psihološka pomoč igra odločilno vlogo.
Kako ste se spoprijeli z boleznijo, kaj vam je najbolj vlivalo voljo?
Z vsakim obiskom Onkološkega inštituta se je moj odnos do bolezni postopoma spreminjal. Po začetnem šoku, razočaranju in jezi sem počasi prišla do točke, ko sem bolezen sprejela – ne kot konec, temveč kot izziv, ki ga moram premagati. Odločila sem se, da se bom pogumno podala v vsako preizkušnjo, ki me čaka. Največjo voljo in moč za vztrajanje pa sta mi ves čas dajala moja sinova. Zaradi njiju sem si želela ozdraveti, ostati prisotna, biti mama v vsakem pomenu besede. Še vedno mi prav sinova vsak dan znova vlivata energijo, da verjamem v življenje in njegovo vrednost – ne glede na to, kaj prinese.
Kaj vse ste po tej hudi izkušnji spremenili v svojem življenju?
Po bolezni nisem popolnoma spremenila življenja – resnica je, da kot mama preprosto nimam možnosti, da bi vse resetirala in začela na novo. Tisto, kar sem si podarila, je nekaj več časa zase. Zdaj si bolj zavestno vzamem trenutke, ko lahko zadiham, se umaknem od vsakdanjega vrveža in se posvetim sebi, brez opravičevanja ali slabe vesti. Zelo rada grem v gore. Tam se moja duša zares spočije, najdem svoj mir in notranjo tišino, ki jo v vsakodnevnem ritmu tako težko dosežem. Morda je prav to največja sprememba – da sem se naučila ceniti te tihe, osebne trenutke in jim dati prostor.
Kaj sicer najraje počnete?
Poleg klasičnega alpinizma in raziskovanja okoliških hribov, kjer najdem svoj notranji mir, zelo rada kolesarim ali se preprosto sprehajam ob Savinji. Ustvarjalna plat moje duše se pokaže, ko rišem na platno z akrilnimi barvami – to me sprošča in hkrati navdihuje. Rada preživljam čas tudi na domačem vrtu, kjer vrtnarim, ali pomagam očetu v vinogradu, kar je že dolgo del naše družinske tradicije. Najraje pa sem v družbi svojih najbližjih – z družino in prijateljicami, ki me spremljajo že od otroštva. Njihova prisotnost me pomirja in osrečuje.
Prevzeli ste tudi organizacijo aktivnosti Europa Donna v savinjski regiji. Zakaj se vam zdi pomembno, da se ženske povežejo v tem združenju?
Vesela in ponosna sem, da sem lahko prevzela organizacijo aktivnosti Europa Donna v savinjski regiji. To delo mi veliko pomeni, saj verjamem, da je podpora med ženskami, ki gredo skozi podobno izkušnjo, nekaj neprecenljivega. Združenje nam daje prostor, kjer lahko spregovorimo brez zadržkov, kjer se razumemo tudi brez besed. Zame so ključni občutek pripadnosti, opora, vedenje, da nisi sam – in to, da lahko iz prve roke prejmeš informacije, ki ti v tistih najtežjih trenutkih res pomagajo. Včasih zadošča že bližina nekoga, ki ve, kako je iti skozi zdravljenje, kako se spopasti s strahovi ali kako znova zadihati po vsem. Povezovanje žensk v okviru Združenja Europa Donna Slovenija je zato zame dragoceno in srčno poslanstvo. Vsaka od nas je na svoji poti, a ko se povežemo, postanemo skupaj močnejše.
Kako pa ste se sami prvič srečali z Europo Donno?
Združenje Europa Donna Slovenija sem poznala že prej – predvsem po njihovih številnih dobrodelnih akcijah in prizadevanjih za osveščanje o raku dojk. Nikoli pa si nisem mislila, da bom tudi sama postala ena izmed članic. K vključitvi me je spodbudila osebna zdravnica, ki mi je ob pravem trenutku predlagala, naj stopim v stik z njimi. Danes sem ji za to iskreno hvaležna. Ta korak mi je odprl vrata v skupnost, kjer sem začutila pripadnost, razumevanje in moč povezovanja z ženskami s podobno izkušnjo.
Kaj štejete za svoj največji uspeh?
Za svoj največji uspeh štejem to, da sem mama. To, da sem tukaj za svoja otroka, da lahko z njima preživljam vsakdan, ju objamem, jima prisluhnem in ju spremljam na njuni poti. Poleg tega mi največ pomeni odnos z mojimi najbližjimi – družino, partnerjem, prijatelji. Ti odnosi, ta pristna bližina so zame največje bogastvo in edino, kar v resnici šteje. Ponosna sem tudi na svojo vključenost v dobrodelne dejavnosti. Če lahko s svojo izkušnjo ali prisotnostjo pomagam vsaj eni ženski, ki mora po podobni poti, potem vem, da ima vse to smisel.
V kaj verjamete?
Verjamem, da v življenju vedno najdemo pot, tudi ko se zdi, da je vse izgubljeno, in da vsaka izkušnja, tudi najtežja, prinaša priložnost za rast. In če so na tej poti s tabo tvoja družina in prijatelji, je vse toliko lažje.
Česa se najbolj veselite vsak dan sproti?
Najbolj se veselim vsakodnevnih trenutkov, ki jih preživim s svojimi najdražjimi. Ti drobni, a dragoceni trenutki, ko smo skupaj, ko delimo smeh, pogovore in preproste radosti, dajejo življenju smisel in me napolnijo z energijo.
Radi potujete oziroma ali je kakšen kraj, kamor se radi vračate?
Najraje potujem v kraje, kjer so razgledne točke, ki omogočajo občudovanje narave. Če pa je zraven tišina in mir, toliko bolje. V tem vidim odlično priložnost za umiritev misli … Meditacijo.
Prosim, dopolnite iztočnico: V mojem življenju ni prostora za …
Stvari ali dejanja, ki me ne veselijo. Čas, ki nam je namenjen, je preveč dragocen.
Kako se je vaš pogled na življenje spremenil po bolezni? Obstaja kaj, kar vam zdaj pomeni več kot prej?
Glede na to, da se vse lahko spremeni čez noč, na življenje gledam bolj zavestno in hvaležno. Naučila sem se ceniti vsak trenutek in biti prisotna v tem, kar imam. Hvaležna sem za svojo družino in pristne odnose s svojimi bližnjimi.
Kakšno sporočilo bi poslali drugim ženskam, ki se spoprijemajo z diagnozo rak?
Verjemite, da zmorete. Ne izgubite vere v življenje – tudi po bolezni je lahko polno, toplo in lepo. Vztrajajte, tudi ko se zdi, da ne gre več. Poiščite moč v sebi, pa tudi v drugih ljudeh – v družini, prijateljih in skupinah, kot je Združenje Europa Donna Slovenija.
Sprašuje: MELITA MERŠOL
Foto: OSEBNI ARHIV
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna junija 2025.