Povečaj pisavo

Upoštevanje sebe je postal njen novi način življenja 

»Rak je posledica dosedanjega življenja in hkrati zadnje opozorilo, ne pomeni smrti, seveda pa ga je treba resno jemati. Zato sama pravim, da se lahko iz te bolezni veliko naučimo, saj je meni prinesel samo dobre stvari.« 
Polona je po zgodbi, ki jo ima v svojem življenju za sabo, postala svetovalka bolnikom z rakom, predvsem v pristopu do zdravljenja. »Ne gre za to, kako naj se zdravijo, ampak za to, s kakšnim zavedanjem naj stopijo v zdravljenje.« Pravi, da človeku diagnoza spodnese tla pod nogami in takrat res rabi oporo, ta pa ne pride vedno, za tiste pa je tukaj ona. 

Pri treh letih je Polona Klarič zbolela za Wilmsonovim tumorjem, zaradi česar so ji odstranili levo ledvico, kasneje se je pri šestih letih bolezen pojavila na pljučih, pri 33 se ji je prvič pojavil rak na dojki in nato po drugem porodu spet še pri 36 letih. Številki 3 in 6 jo tako spremljata pri pojavu njenih bolezni, kar kot zanimivost opaža tudi sama. V otroštvu je imela pri prvi bolezni kemoterapijo, pri drugi pa obsevanje in kemoterapijo. Ko se je rak dojk prvič pojavil se je odločila za alternativna zdravljenja, drugič pa se je odločila še za kirurško odstranitev.

Redni pregledi

Počasi je začela opažati, da se nekaj pripravlja v njenem telesu. »Najprej so mi leta 2003 odkrili benigni fibroadenom na levi dojki, nato leta 2005 na desni dojki mikrokalcinacije. Vsi ti pregledi so mi šli kar malo na živce,« odkrito priznava. Ko je bila že prvič mamica, je nastopil trenutek, ko jo je zdravnica med pregledom poslala na magnetno resonanco, predvideva, da je nekaj zatipala, a ji tega ni želela povedati. Sama si je rekla, da na to ne bo hodila, oziroma, da bo poklicala in če dobi telefonsko zvezo, potem je dobro da gre. Zvezo je dobila in se nato po dodatnem odvzemu tkiva prejela diagnozo rak dojk.

Alternativna ali uradna medicina

»Že pri 33, ko sem zbolela, sem odhitela na onkološki inštitut in se želela čim prej naročiti na operacijo.. Malo sem vse skupaj želela pomesti pod preprogo. Potem pa sem prišla domov, se usedla na kavč in dojela, da gre za neko globlje ozadje. Vedno sem govorila, da ima vsaka stvar svoj izvor. Nisem verjela, da je lahko rak sam sebi vzrok.« Še danes verjame, da je bil rak posledica njenega življenja do tiste točke, takrat pa se je zavedala, da če želi ostati zdrava, mora priti do vzrokov in očistiti dejansko ozadje bolezni. »Prvič sem se vprašala, kaj bi jaz zares rada. Prvič sem se vprašala, kdo sem jaz.«

Kot otrok je šla pri obeh obolenjih čez vse korake, ki so jih predlagali zdravniki. Pri zdravljenju raka dojk pa je izbrala svojo pot in se prvič prepustila samo alternativnim metodam. »Za 42 dni sem šla na post, šla sem na energetska zdravljenja in terapij. Vse je slonelo predvsem na poglabljanju vase, na transpersonalnih terapijah, na tem, kaj mi ni všeč, kaj ni urejeno v mojem življenju. Nisem se toliko ukvarjala z rakom, bolj z ozadjem.« Ko se je leto dni po drugem porodu rak ponovil, se je odločila za operacijo in kirurško odstranitev. »Na šamanski delavnici sem se zavedla, da je je operacija tudi ena izmed rešitev. Združili sta se alternativna in uradna medicina, ugotovila sem, da gresta na ta način obe z roko v roki.«

Drugih terapij, kot so kemoterapija ter biološko in hormonsko zdravljenje ni sprejela. »Še naprej sem hodila na šamanske delavnice transpersonalno kognitivne terapije, poglabljala sem se vase in čim bolj živela iz sebe, sledila sebi. Zdaj pravim, da sem zdrava. Spremenila sem pogled nase, svoj pogled na svet. Za svoje življenje sem postala odgovorna jaz. To pomeni, da ni nihče drug kriv za to, kar se mi dogaja. Tudi za raka dojke ni nihče drug kriv. Verjamem, da drugačen, zdrav odnos do sebe, prinese tudi drugačne, zdrave posledice.”

Polona vidi težavo v tem, da vsi živimo tako, da ugajamo drugim in ne tako, da bi poslušali sebe. »Mislim, da iz tega pride bolezen. Če pa poslušaš sebe in slediš svojim vzgibom in daš sebe na prvo mesto, s tem prevzameš tudi odgovornost za svoje življenje. Kaj boš dal drugim, če najprej ne poskrbiš sam zase. To ni egoizem, to je avtentičnost. Egoizem je le opazka drugih, ki so presenečeni nad tem, da jim je nekdo rekel ne. V resnici je ta oseba avtentična, saj zna poslušati sebe in se zna postaviti zase.«

Spremembe na vsakdanji ravni

Poleg vseh alternativnih in komplementarnih zdravljenj, ki se jih je posluževala v času svojega zdravljenja, je spremenila tudi stvari v svojem vsakdanu. Ko je dobila diagnozo, je najprej začela s prehranskim postom, v tem času se ji je počasi zamerilo tudi meso, ki ga je začela izločevati iz prehrane. Dve leti ni jedla sladkorja, dolgo ni jedla mlečnih izdelkov in predelanih ogljikovih hidratov, zdaj pa je vse te jedi počasi začela vračati v prehrani. »Zaradi potrebe telesa, predvsem po železu, sem počasi v prehrano začela vračati meso. Poskrbim pa, da je vedno dovolj vitaminov, sadja, zelenjave, da če pojem nekaj sladkega, da pojem tudi vitamine,« o prehrani pove Polona. Postala je tudi nekoliko bolj aktivna, čeprav priznava, da je šport še vedno zelo rekreativen, a da ga je na letni ravni zdaj več. Pomembna pa se ji zdi tudi sprememb v načinu čustvovanja in mišljenja.  »Pomembno se mi zdi, da človek svojih čustev ne zadržuje v sebi, ampak, da pove, kaj ga muči, da svoja čustva izrazi, se zjoka, se razjeziti, da gredo ta čustva ven iz telesa. Prav tako je pomembno, kako človek gleda nase, kaj si misli o sebi.«

Kako so drugi sprejeli njene odločitve?

Priznava, da svojih bližnjih ni pretirano vpletala v svoje odločitve o poteku zdravljenja. »Podajali so svoje predloge, a se nisem odzivala in sem se držala svojih stvari. Seveda je bila podpora, zanimanje za napredek, ampak sem se v nekem trenutku vseeno počutila samo. Takrat sem se zavedla, da ne glede na to, koliko ljudi je ob meni, sem jaz tista, ki dela korake za svoje zdravje.«  Poudarja, da ima vsak posameznik svojo realnost, predvsem svojci imajo tudi svoje strahove, zato je logično, da je njim včasih še težje, ker bi radi pomagali, ampak v resnici namesto obolelega ne morejo storiti prav ničesar. »Le oseba, ki je zbolela, lahko tudi ozdravi. Tega ne more storiti nihče namesto nje.. Svojci pa s svojim pogledom in s svojimi strahovi lahko nehote negativno vplivajo na celoten proces.«

Še zadnja misel

»Pogovor same s sabo, spoštevanje sebe je postal način mojega življenja. Vedno, ko kaj ni v redu, ko mi česa ne uspe sama razrešit – kljub temu, da sem zdaj sama terapevtka TCT –  še vedno hodim na transpersonalne kognitivne terapije. Življenje je pač gibljivo, sestavljeno iz vzponov in padcev.Pomembno pa je, kako se mi sami odzivamo nanje. In če pri tem potrebujemo pomoč, si jo le pogumno poiščimo. Za nas gre, za naše zdravje.«