Povečaj pisavo
> Skupnost Europa Donna > Izpovedi bolnic > Rebeka Potočnik

Rebeka je dinamična dama. Z rakom dojk se je srečala , ko je komaj prestopila mejo tridesetih let. Je ena najbolj aktivnih članic Europe Donne. Že vrsto let deluje v upravnem odboru in v sekciji mladih bolnic, je pobudnica in tudi uspešna voditeljica sekcije za gibanje in šport, ustanoviteljica in voditeljica podružnice Europa Donna v Slovenski Bistrici z zanimivim in pestrim programom, predvsem pa je mamica enajstletni hčerkici Izaji in desetletnemu sinu Nilu ter avtorica ljubkih literarnih besedil o miški Fridi, ki jih v knjižni izdaji tudi sama ilustrira.

To je samo del aktivnosti, s katerimi se nesebično ukvaja, zato ji je bilo sredi letošnjega vročega poletja težko slediti. Preganjala sem jo po domovini in tujini in seveda iskreno upam, da ji nisem pokvarila zasluženih počitnic.

Prioritete.

Prva. V prvi vrsti sem mama, takšna kot si želim biti. Z Izajo in Nilom  veliko raziskujemo, učim ju kritičnega razmišljanja, empatije, naš prosti čas je posvečen različnim športnim aktivnostim. In ob vsem tem se energija vrača. Vedno mi je bilo veliko veselje delo z otroki. Njihova radovednost in vedoželjnost sta mi vedno predstavljala velik izziv. Zato tudi delo, ki ga v krajšem delovnem času opravljan na OŠ Pohorskega odreda Slovenska Bistrica, opravljam z veseljem.”

Druga. “Moja strast je likovna umetnost, znotraj umetnosti najdem svoj mir in nahranim svojo dušo. Zgodbe o Miški Fridi so moje avtorsko delo, tako zgodbe kot ilustracije. Prva slikanica Fridin rojstni dan je bila izdana v času diagnoze, prav zato ima Frida zame tudi terapevtski učinek.

Druga knjiga Fridine dobre misli skozi zgodbo predstavlja, kako in na kakšen način lahko otrokom pomagamo razumeti bolezen, kako spregovoriti o bolezni in se z njimi pogovarjati o bolezni. Navdih za temo druge zgodbice je izhajala predvsem iz spoznanja, da je spregovoriti o diagnozi bolezni nekaterim zelo težko, sploh pa to informacijo deliti z otroki. Menim, da lahko otroka v celovito osebnost vzgojimo samo takrat, ko smo do njega odkriti in mu skozi proces vzgoje znamo predstaviti vsa čustva, tudi strah, jezo, žalost … Kdaj in kako bo kdo spregovoril o bolezni s svojim otrokom, pa je seveda odvisno od vsakega starša posebej. Vsak starš svojega otroka najbolje pozna. Če je  knjiga v tem pogledu pomagala rešiti vsaj eno težko situacijo, je opravila svoj namen.

Tretja knjiga Frida se zaljubi, govori o ljubezni, ki je tako ali tako ni nikoli preveč. V tej slikanici je tudi 30 zgodb otrok, ki so ustvarili svojo zgodbo pod izbranim naslovom. Da pa je vse še bolj ljubeče, je moja prijateljica Nadja Stegne v ta namen napisala in uglasbila pesmico, ki jo lahko ob zgodbici tudi zapojete.

Otroci so Fridine zgodbe sprejeli, so njeni kritični poslušalci in ustvarjalci, zasnovo za nove zgodbe pa lahko najdem tudi med njimi.”

Diagnoza in zdravljenje.

“Diagnoza je bila postavljena pri mojih 31. letih. Zdravniki so se odločili za sistemsko zdravljenje, kar pomeni operacijo, šest kemoterapij in 30 obsevanj. Zaradi hormonske odvisnosti mojega karcinoma še danes prejemam hormonsko terapijo.

Bolezen je v naši družini prisotna tako po očetovi, kot tudi po mamini strani zato sem se med zdravljenjem odločila tudi za testiranje gena BRCA.

Vsaka diagnoza človeka spremeni, spremeni se tvoj sistem vrednot. Prioriteta je samo prebiti se skozi ves potek zdravljenja in ostati živ.

Ob diagnozi prideš v drug svet – poln informacij, ki so ti tuje, v svet ljudi, ki ti vsak dan priporočajo, kaj jesti in česa ne, tistih, ki jočejo, in tistih, ki so prestrašeni in ne vedo, kako bi ti pomagali …

Ti pa z vsem skupaj, kar se ti je zgodilo, ne glede na vse, ostajaš sam. Psihoterapevtska obravnava v času bolezni je za bolnika kot balzam za dušo. Vendar je je  v sistemskem procesu zdravljenja premalo. Beseda “psihoterapija« je še vedno preveč stigmatizirana.

Sam se moraš soočiti z diagnozo, sam moraš slediti in poslušati sebe. In če se nikoli nisi postavljal na prvo mesto in vedno dajal prednost vsem in vsemu, kar se dogaja v tvoji okolici, si v času diagnoze postavljen pred ogledalo v katerem moraš videti samo sebe. Iskanje krivde, vzroka, zakaj se ti je vse skupaj zgodilo, je izguba energije. Energijo pa presneto potrebuješ.”

Vezi z Europo Donno

“Europa Donna je del mojega življenja od  diagnoze naprej. V njej sem v času zdravljenja našla podporo in informacije, ki mi jih ni znal posredovati nihče drug, nove prijatelje in veliko znanja za življenje z diagnozo.

V iskanju odgovorov, kako dolgo traja slabost, kakšni so vse lahko stranski učinki zdravljenja, mi je vesolje na Onkološkem inštitutu namenilo srečati Mojco Senčar in Tanjo Španić. S tistimi, ki so podobno izkušnjo že prestali, se lahko na nek način poistovetiš. Europa Donna in v njej vse čudovite punce, so postale del mojega življenja. Izobraževanja, delavnice, srečanja, psihoterapevtske skupine …, vse to mi je pomagalo lažje razumeti in se v smeri svoje bolezni tudi izobraževati.”

Delovanje v sekcijah ED

“Štiri leta sem vodila sekcijo za mlade bolnice, nato smo ustanovili Sekcijo za gibanje in šport, katero vodim še danes. Vse premalo se zavedamo, kako lahko z lastno fizično aktivnostjo premagujemo marsikatere težave in s tem tudi zmanjšamo tveganja za morebitno ponovitev bolezni. Sama sem hitro po diagnozi začela pridobivati energijo v naravi- skozi različne aktivnosti- meditacija, joga, hoja.

V procesu različnih dejavnosti Europe Donne in njenih pestrih oblik dela, ki smo jih izvajali, sem pogrešala bolj strukturiran športni program. Tako so nastali začetki športne sekcije. Na začetku je športna sekcija štela sedem članic. Danes, tri leta po ustanovitvi, jih ima 387. V okviru športne sekcije potekajo različne vadbe, projekt Rožnati izziv, kateri vsako leto zajema različne športne discipline, supanje in veslanje po Ljubljanici. A, ne gre samo za športne aktivnosti, ki nam jih je z močno voljo in veliko entuziazma uspelo razpršiti po vsej Sloveniji – trudimo se Europo Donno in delo v njej približati vsakem bolniku.”

Prvi regionalni center ED

“Prihajam s Štajerske, mesta Slovenska Bistrica. Ob razmišljanju, kako vse programe in delo Europe Donne približati čim večjemu številu ljudi, sem stopila do župana naše občine in mu predstavila delo organizacije. Očitno sem bila dovolj prepričljiva saj je občina Slovenska Bistrica podprla ustanovitev prvega regionalni center ED izven Ljubljane. Izpostava deluje že četrto leto. Skozi leto se redno potekajo: telovadba za bolnice, predavanja, delavnice naravne kozmetike, neformalna in psihoterapevtska skupinska srečanja.

Zavedamo se, da iskanje informacij na socialnih omrežjih in mobilnost, na primer: pot do Ljubljane, za določen odstotek bolnic ne predstavlja nobene ovire, a še vedno so v naši družbi bolnice, ki jim regionalni center v domačem kraju predstavlja edini možen stik z delom našega združenja. Tako je center v Slovenski Bistrici bližje bolnicam SV dela Slovenije.”

Alternativne metode pri zdravljenju raka

“Danes je beseda »alternativa« zlorabljena, v smislu vsega tega kar trg bolniku ponuja. Kritična presoja, koliko, kaj in kdaj, je ključnega pomena. Sama podpiram in uporabljam nekatere (alternativne) oblike komplementarnega zdravljenja. Menim pa, da to ne more nadomestiti konvencionalnega  zdravljenja tovrstne bolezni. Bolezen me je spremenila. Jem veliko zelenjave in sadja, veliko se gibam. Po zaključku zdravljenja sem, in tudi danes še uporabljam nekatere komplementarne oblike zdravljenja.”

Uresničenje sanj

“Nikoli ni prepozno. Po bolezni sem uresničila svojo mladostniško željo – naučiti se deskanja na valovih. Tudi po bolezni lahko izpolnimo svoje želje in če si nekaj zelo želimo, z močno voljo vse  to tudi uresničimo. Vzamem si čas zase.  Moramo si vzeti čas zase. Se včasih izgubiti v tišini, da lahko prisluhnemo svojem vdihu in izdihu, se v tišini zavedati lepote življenja, spustiti strah in najti lepe trenutke s katerimi bomo naslikali nov dan. Samo tako bo slikarsko platno polno barv.”