Med crkljanjem začutila zatrdlino
Sara uživa materinstvo in v družini se radi crkljajo, ni pa si mislila, da si bo ravno med crkljanjem z otroki zatipala zatrdlino v levi dojki. »Takoj sem poklicala osebno zdravnico, ker moj ginekolog ni delal. Popoldan sem imela takoj pri njej pregled, vendar mi je zatrdila, da je verjetno zamašena kakšna žleza.« A Sari ni dalo miru, zato je prosila za napotnico ultrazvoka dojk, ki ga je še isti dan opravila v službi. Vendar ji zdravnik ni znal povedati, kaj je, zato jo je pod nujno poslal še na mamografijo in punkcijo.
»Naslednji dan sem se odpravila v Splošno bolnišnico Celje. Mamografije mi niso delali, ker so rekli, da sem premlada in so me gladko zavrnili. Sledila je punkcija in 10-dnevno čakanje na izvid.« Dnevi čakanja so bili dolgi, mučni, mislil so tavale sem in tja. Prišel je 10. dan in obisk zdravnice. »Že v čakalnici sem imela slab občutek, in me le-ta ni varal. Ko mi je zdravnica povedala, da imam raka, sem se samo sesedla na stol in jokala… Šokiralo me je in po glavi so mi rojila samo vprašanja zakaj jaz?«.
Ob diagnozi sta bila Jakob in Nika stara samo 2,5 let in 11 mesecev, zato ni imela časa za jok. Hitro se je sprijaznila z resnico, diagnozo, ki jo je prejela in nič več ni jokala. Ob diagnozi pomislimo na smrt, a ko je Sara pregnala solze in se odločila, da bo postavila sebe in zdravljenje na prvo mesto, ni pomislila niti enkrat na smrt, imela je le en cilj – preživeti.
Lase sem si sama postrigla na kratko
Naslednji dam je sledil pregled na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, ker so še enkrat naredili punkcijo in mamografijo. Na podlagi izvidov so se odloči za 6 ciklusov kemoterapij in šele nato za operacijo. »Kemoterapije sem imela na 3 tedne in že 14 dni po prvi so mi začeli izpadati lasje. Že pred tem sem si lase postrigla sama na kratko, ker nisem prenesla, da mi izpada las po las. Doma sem imela lasuljo, ki je niti enkrat nisem nosila. Zdelo se mi je, da vsi gledajo vame in vedo, da imam lasuljo, zato sem raje nosila rutko. Kemoterapije sem prenašala zelo dobro, brez kakršnihkoli slabosti, utrujenosti,« se spominja Sara.
Po petih mesecih kemoterapij je sledila operacija – odstranitev cele dojke in vstavitev ekspandra, katere so vsake 3 tedne polnili in po šestih mesecih je sledila ponovna operacija za menjavo silikona.
Težko obdobje za moža in sprejemanje moje diagnoze okolice
Vsak na svoj način sprejme diagnozo, in povsem isto je tudi pri bližnjih in okolici. Za Sarinega moža je bilo to težko obdobje. Dva mala otroka in žena z diagnozo. Potreboval je tudi sam oporo, a je ni prejel, še več – slišal je le besede, ni edina na svetu, ki ima raka. In tako je prekinil stike s svojo družino, starši, ki jih je takrat najbolj potreboval. »Mene to ni bolelo, ker sem rabila podporo samo od njega, otrok in svojih staršev, ki sta me ves čas bodrila in mi res stala ob strani, za kar sem jima neskončno hvaležna. Tudi prijatelji so bili zelo šokirani ko sem jim sporočila novico, vendar sem bila sama tako pozitivna in močna, da nihče od njih ni mogel verjeti, kako sem lahko tako močna.«
Glasba in hribi so strast cele družine
Sara od daleč oddaja pozitivno energijo, in kaj hitro se njenega smeha in dobre volje nalezeš tudi sam. Zelo rada hodi v hribe in tako čas preživi s svojima dvema sončkoma kot poimenuje otroka. V času bolniške je začela šivati, ni pa dneva, ko ne bi v hiši se pelo in igralo. »Kot otrok sem tudi pela pri dveh ansamblih, kar se sedaj tudi odraža na mojima otrokoma.
Družina, prijatelji … v bolezni se karte odprejo
Na vprašanje, kaj je z diagnozo izgubila, me hitro prekine in pove: »Diagnoza mi ni vzela ničesar, spoznala sem samo to kdo so pravi prijatelji in kdo je prava družina in mi ni žal. Ob sebi imam ljudi ki me spoštujejo in so me sprejeli takšno kot sem. Za ostale se pa ne sekiram več tako kot sem se pred boleznijo.«
Saro je bolezen naučila postati pozitivna oseba, ki gleda na vsak trenutek v življenju in ga živi. »Zelo rada pomagam tudi drugim ljudem in mi ni težko govoriti o svoji bolezni in svoji izkušnji, saj šele ko prideš do takšne točke v življenju spoznaš, kaj pomeni biti zdrav in kaj pomeni imeti ob sebi družino in prijatelje.«
Predavanja, na katerih se veliko naučiš
Sara se je v združenje Europa Donna Slovenija vključila čisto naključno. »Na spletu sem brala o združenju in sem se včlanila, da bi spoznala nove ljudi in bi z njimi sodelovala, se pogovarjala o izkušnjah.« Izkušnje in zgodbe drugih ji veliko pomenijo. Rada se druži in pogovarja, na predavanjih pa spoznava nove stvari. »Sicer nam je covid malo preprečil druženja ampak se je društvo Europa Donna lepo povezalo preko Zooma in imamo razna srečanja in predavanja. Zelo rada sodelujem, saj sem odprta oseba in rada poslušam in delim nasvete kako se pozitivno spopasti z boleznijo. V prihodnosti bi tudi rada še bolj se povezala, šla na kakšno izobraževanje in pomagala soborkam, ki se spopadajo z boleznijo.
piše: Mojca Buh