Nikoli nisem niti pomislil na to, da bi odšel
Gospod Simon, bi nam lahko na kratko povedali nekaj o svoji ženi, kakšna je bila kot oseba?
Moja žena je bila ženska z ogromnim srcem, predana svoji družini in poklicu, ambiciozna odvetnica z ugledno odvetniško pisarno v Kopru. Presunilo nas je, koliko ljudi se je zbralo ob njenem zadnjem slovesu. Tedaj se je resnično pokazalo, kaj je pomenila družini, prijateljem in celemu mestu. Od nje se je prišlo poslovit od 1500 do 2000 ljudi.
Kako bi opisali vajin odnos, preden je zbolela?
Imela sva normalen odnos z vzponi in padci. Skupaj sva bila skoraj štirideset let. Življenje prinese dobro in slabo, treba je biti pripravljen na kompromise in dogovarjanje. Začela sva iz ničle in pred sabo sva vedno imela neki motiv, cilj, ki naju je gnal naprej. Prišle so nepredvidljive stvari, ki se jim je bilo treba prilagajati, ni bilo vedno lahko, a življenjske odločitve sva vedno sprejemala skupaj.
Kdaj sta izvedela za diagnozo in kako sta jo sprejela?
Imela je polip na maternici in njen ginekolog ga je spremljal. V začetku aprila 2019 se je na pregledu izkazalo, da je tako velik, da bi ga bilo treba odstraniti. Konec meseca je imela operacijo v postojnski bolnišnici za ženske bolezni. Ker je njena mama pred 50 leti prebolela raka maternice, je Dolores vedno živela s strahom, da se bo to zgodilo tudi njej. Zato je njen ginekolog polip poslal na biopsijo in izvidi so bili pozitivni. Desetega maja zjutraj naju je poklical, naj prideva k njemu v Postojno. Imel je slabo novico.
To je bil zagotovo šok …
Seveda, šok. Domov sva se vozila v tišini. Naslednji dan je začela analizirati življenje in premlevati odločitve, ki bi lahko bile krive za bolezen. Rekel sem ji, naj se neha spraševati, kaj je naredila narobe, ker je zagotovo vsako odločitev sprejela z najboljšimi nameni zase, za družino in za vse, ki smo povezani z njo. Da pa je treba narediti vse, da bolezen premagamo.
Kako je ta vplivala na vaš vsakdan in dinamiko v družini?
Na srečo imam svoje podjetje in sem se lahko prilagajal ženi. Vsem, s katerimi delam, sem pojasnil, da je, glede na bolezen, ki jo premaguje, ona na prvem mestu. Presenečen sem bil nad razumevanjem vseh, na katere je to vplivalo. Izkazalo se je, da ljudje tega premorejo več, kot se včasih zdi.
Sledilo je zdravljenje, kako je potekalo?
Vse je steklo izredno hitro. Potem ko sva bila 10. maja pri ginekologu v Postojni, je bila 13. maja ob devetih zjutraj že na Onkološkem inštitutu pri dr. Sebastjanu Merlu, ki jo je v začetku junija tudi operiral, imela pa je smolo, da je šlo za zelo agresivnega raka. Od trenutka, ko je bil odstranjen polip, do operacije je napadel tri četrtine maternice. Po posegu je šla takoj na konzilij, konec julija so se začele kemoterapije. Njen onkolog je bil dr. Erik Škof in bi se mu ob tej priložnosti zahvalil za ves trud, ki ga je z ekipo vložil v njeno zdravljenje. Dobila je osem kemoterapij, na vse sem jo peljal jaz. Po njih so sledile še dodatne, vseh je bilo 25. Takrat smo se organizirali, vozili smo jo jaz, sin ali prijatelji. Nikoli ni šla sama oziroma s prevozi, ki so na voljo za bolnike, kajti dejstvo je, da je v takšnih trenutkih pomembno, da je ob bolniku nekdo, ki ga pozna in mu je iskreno mar. Konec leta 2019 so izvidi pokazali, da je zdrava, hodila je le na kontrole. Leta 2022 se je vse ponovilo.
Sta se z boleznijo borila zgolj z uradno ali tudi s pomočjo alternativne medicine?
Ob uradni medicini sva takoj iskala tudi alternativno pomoč in prepričan sem, da ji je ta olajšala boj, ji omilila bolečine in podaljšala življenje. Ko se človek znajde v taki situaciji, je pripravljen poskusiti vse. Meni osebno se zdi pomembno, da zjutraj, ko vstanem in se pogledam v ogledalo, nimam slabe vesti, ker vem, da sem naredil vse, kar sem lahko, da bi ji bilo lažje, da bi ji podaljšal življenje. Prav tako sta lahko pomirjena sin in tašča.
Kje ste črpali moč, da ste bili v oporo bolni ženi in močni še zase?
Ogromno moči nam je dala vera. Meni so zelo pomagali pogovori. Ona o bolezni ni rada govorila, sam sem imel krog šestih ljudi, ki sem jim povedal, kaj se dogaja. Zato, da je bilo meni lažje, da sem lahko pomagal njej.
Bolezen vendar ni sramota in imeti v takih situacijah ljudi okoli sebe je neprecenljivo.
Tako je, govoril sem ji, da saj ni kupila bolezni. Ta ni izbira, ni nekaj, česar bi se moral človek sramovati. Je dejstvo, ki te doleti. Ona pa je imela občutek, da nas, da mene z njo bremeni. Ko je drugič zbolela, mi je večkrat predlagala ločitev. Da naj jo pustim, naj uživam, ker si to zaslužim. Zato sem jo, ker nisem vedel, kako drugače naj ji dokažem, da nameravam ostati, še enkrat zaprosil. Na 35. obletnico sva se 28. maja 2023 v cerkvi znova poročila. Nikoli nisem niti pomislil na to, da bi odšel.
Kako ste doživeli njen odhod? Ste se imeli priložnost posloviti?
Slovo, kadarkoli pride, pride prehitro. To je dejstvo. Ko sem kot otrok zaradi kapi hitro izgubil očeta in imel občutek, da mi ga je nekdo ukradel, mi je marsikdo rekel, da bi se, če bi bil oče bolan, na slovo lahko pripravil. Štiri leta in pol sem imel bolno ženo, a na to ne moreš nikoli biti čisto pripravljen. Preprosto vedno verjameš, da bo še en dan. Zadnjih 16 dni življenja je bila v bolnišnici in s sinom sva vedela, da odhaja. Vsak dan, ko sva lahko šla k njej, sva sprejela kot dar, da je z nama, da se lahko pogovarjava z njo, da se lahko zahvaliva za vse, kar je naredila za nas, se opravičiva za vse, kar sva naredila narobe. Tudi ona, ki sicer ni bila čustvena oseba, je v zadnjih dneh pokazala neizmerno veliko čustev in hvaležnosti. Imela sva se priložnost posloviti, je pa res, da nisva bila ob njej, ko je zaspala. Odšla je 14. januarja, na nedeljo. Iz bolnišnice so me klicali ravno, ko smo bili pri maši. Še preden sem pogledal, sem vedel, kdo je in kaj mi bodo povedali.
Dnevi, tedni, ki so sledili, so bili nedvomno težki.
Prvi teden je veliko dogajanja in ljudi, potem se vse umiri in človek je sam. Po njenem slovesu sem bil tri mesece pri sinu, ko sem prišel domov, so bili dnevi težki. Počutil sem se obupno. Lahko se je zaposliti, a ko stopiš čez prag, ostanejo le spomini. Točno sem videl vse: kje je sedela, kje je ležala. Čeprav sem vedno rad kuhal, sem imel odpor stopiti za štedilnik, kajti vsakič znova sem se spomnil, kako sem ji pripravljal kosilo, večerjo, jo spraševal, kaj bi jedla … A to so stvari, čez katere je treba iti. Tako ali drugače.
Kako so izgubo sprejeli drugi družinski člani?
S sinom in taščo smo zelo dobro poznali zadeve in smo se zavedali, da se njena nit izteka. Težje je bilo z njenim bratom, ki se je pogosto spraševal, kaj bi lahko bilo storjeno drugače. Sam o odločitvah zdravnikov nisem nikoli dvomil, dobro sem vedel, da s strokovnega vidika ni bila storjena nobena napaka. Imela je smolo, da je šlo za zelo agresivnega raka. Ko se ji je ponovil, je dr. Škof predlagal imunoterapijo, zaradi nje je živela še leto in sedem mesecev. Mi je pa tašča enkrat dejala, da je njena bolečina največja, ker se poslavlja od otroka. A nemogoče je reči, čigava bolečina je največja. Seveda ji je bilo težko, ker je izgubila hčerko, a prav tako težko je bilo sinu, ki je izgubil mamo, in meni, ki sem izgubil ženo. Dejstvo je, da smo trpeli vsi.
Žalovanje je individualen proces, pri vsakem poteka drugače. Kako je bilo oziroma je še pri vas? Kaj vam je bilo, vam je še zdaj v vsaj malo tolažbe?
Sem človek, ki mora stvari dati iz sebe. Ko so se te nabrale, sem si zavrtel izbrano glasbo in ob poslušanju jokal. S solzami je iz mene odtekala bolečina. Hodil sem k psihoterapevtki, ki jo je obiskovala že žena, in njena pomoč mi je prišla zelo prav, saj je nevtralna oseba, ki zna pomagati, svetovati, priporočati, kaj prebrati … Doma imam njen kotiček. Tam je Dolorisina slika, 24 ur na dan gori elektronska sveča, večkrat se ustavim ob njej, se pogovarjam z njo, tudi ko grem na pokopališče, ji povem, kaj se je zgodilo dobrega, kaj me mori, in vem, da me spremlja, da me vidi, da je z nami. Verjamem v posmrtno življenje. Žena je bila po smrti lepa, z rahlim nasmehom na obrazu, kar pomeni, da je zaspala spokojna, pomirjena, da tam, kjer je, ne trpi, in vem, da sem dobil še enega angela varuha.
Odločili ste se še za en velik korak, selitev.
Res je, ne živim več v najini hiši. Stanovanje, v katero sem se preselil, sva si ogledovala že skupaj. Stopnice v hiši so ji že prej povzročale težave, zato sva se odločila, da jo bova prodala in vzela v najem stanovanje. Tri dni preden se je poslovila, mi je rekla, da moram narediti tako, kot sva se menila. S selitvijo sem ji v bistvu izpolnil zadnjo željo.
Se je po vsej tej izkušnji vaš pogled na življenje kaj spremenil?
Se je. Prepričan sem, da je bil odločilni dejavnik pri njeni bolezni stres. Tako je bila predana svojemu delu, da smo prišli do trenutka, ko si v nedeljo popoldne po kosilu ni mogla vzeti časa samo zase. Po njenem slovesu sem si rekel, da ne bom dovolil, da me nadvlada stres, da želim živeti, da si hočem vzeti čas zase, za ljudi, stvari, ki me veselijo. Predvsem pa to delati brez slabe vesti.
Kaj bi povedali nekomu, ki prav zdaj spremlja svojega bližnjega skozi podobno bolezen?
Naj se mu popolnoma preda in naj mu ne bo težko izpolniti vsake želje, naj se mu zdi še tako banalna ali smešna. Kajti nikoli ne veš, morda je to zadnja želja. Naj stoji ob strani in se brez izgovorov preda tistemu, ki ga najbolj potrebuje. In še, naj se tisti, ki spremljajo svoje najbližje v času bolezni in bližajočega se slovesa, dejansko pripravijo na izgubo, naj si ne zatiskajo oči, češ, da se to ne bo zgodilo. Lahko se vleče več let, a enkrat to pride. Te bolezni so zahrbtne, nepredvidljive. Ko sem Dolores 8. decembra peljal na imunoterapijo, so bili krvni izvidi vrhunski, 14. januarja je zaspala za vedno. Nočem biti pesimist in jemati upanja, a čeprav mogoče komu ne bo všeč, je tako, kot piše v Evangeliju: »Ne veste ne ure ne dneva, kdaj pride sin h gospodu.«
Po ženini smrti ste se pridružili Združenju Europa Donna Slovenija. Zakaj ste se odločili za ta korak?
Z ogromno izkušnjami, ki sem jih pridobil v času, ko sva se z ženo borila z boleznijo, sem želel nekomu pomagati. Svetovali so mi, naj se obrnem na Europo Donno, povezali so me z Darjo Rojec, vodjo podružnice Obala Kras. Navdušena je bila nad dejstvom, da se jim želi priključiti moški, sploh s takšno zgodbo, in že popoldne sem imel tečaj za prostovoljce.
Kot aktiven prostovoljec pomagate pri lokalnih aktivnostih v tamkajšnji podružnici in zagotovo slišite veliko zgodb. Je katera, ki se vas je prav posebej dotaknila?
Izredno se me je dotaknila zgodba naše predsednice Darje Rojec. Čeprav je marsikaj preživela, tudi pretrpela, ima še vedno neizmerno voljo in moč naprej peljati podružnico, organizirati dogodke in se nesebično razdajati. Drugih zgodb ne bi izpostavljal, da ne bi komu storil krivice.
Sprašuje: MATEJA FLORJANČIČ
Foto: OSEBNI ARHIV
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna septembra 2025.