Izkušnje, spodbude in nasveti
Diagnoza jo je pretresla, a se je po levje borila, da bi dočakala abrahama, zato od takrat ničesar ne jemlje za samoumevno, temveč kot podarjeno. V največjo oporo so ji bili soprog, nosilec in razbremenilec vsega in njen najtrdnejši steber, kot ga sama imenuje, ter danes 24-letni sin in 23-letna hči. Eno najtežjih vprašanj, ki so se pojavila ob bolezni, je bilo, kako povedati otrokoma in danes 81-letni mami, ki živi v Makedoniji in ni bila nikoli bolna, čeprav je bil rak v širši družini že prisoten. Po mamini strani sta za rakom na želodcu pred leti umrla babica in stric ter za rakom na jajčnikih sestrična.
Bilo je težje, kot priznati sami sebi, pravi, a se je potrudila in jim svojo bolezen predstavila tako pozitivno in lahkotno, kot bi šlo za gripo, da je temu za hip še sama verjela. Potek zdravljenja in boj za preživetje sta bila resnična. V Sloveniji, razen svoje družine, nima bližnjih sorodnikov, ima pa veliko zvestih prijateljev in znancev. Podpora je bila ogromna z vseh strani. Njen kolektiv je bil enkraten, delodajalci in sodelavci, prijatelji, sosedi… vsi so dali svoj maksimum. Če tega ne bi na lastni koži občutila – ne bi verjela, da je to možno.
Zdaj z optimizmom zre v prihodnost in pogumno stopa naprej. Svoje prvo in kasnejše večkratno srečanje z Onkološkim inštitutom, s sobolnicami, potekom in posledicami zdravljenja, je doživeto strnila v poseben zapis in nekaj spodbud in nasvetov v pismo namenjeno bolnicam.
Onkoološki inštitut – dom ¨drugačnih¨, tudi moj dom!
“Prvič vstopam, lepa stavba, moderna …, ne vem, kaj naj pričakujem. Pošiljajo me s hodnika na hodnik, iz ambulante v laboratorij …, glavo imam polno informacij, ki jih niti ne razumem …, strokovni izrazi, razne opcije …, stavba C, stavba H, kaos. Zdravnica mi našteva načine zdravljenja, citostatike …, nimam časa razmišljati, moram biti zbrana, skušam si zapomniti, stokrat vprašam. Moram, ni ponovitve. Čutim zmedo, ne strahu, samo kaos in zmedo.
Grem drugič. Počutim se že bolj sproščeno, domače. Bojim se prve kemoterapije. Česa vsega mi niso povedali. Tresem se.
Čas mineva, ne bojim se več kemoterapij. Vsako sredo sem “gor” na OI, počutim se domače, kljub lasulji in zabuhlemu obrazu, brez obrvi in trepalnic. Skoraj vedno srečujem iste ženske, se pogovarjamo, si izmenjujemo izkušnje in štejemo, koliko “doz” nam je še ostalo. Gledam jih, kako mi kopnijo pred očmi, kako jim telo slabi, moč peša, a ne tudi upanje. Vsi imamo ogenj v očeh – upanje. Vsako sredo se sprašujem, ali jih bom spet videla, ali bo katera manjkala.
Zdaj, ko je vse končano, mi ta rutina skorajda manjka, te sotrpinke, medicinske sestre … Čudno, česa vsega se človek navadi. Tam, v tem svetu, so ti oni najbližji, ti ponudijo tolažbo, poklonijo mil pogled, toplo besedo. Zaradi njih misliš, da se tisto najslabše zgodi samo drugim.
Na Onkološki inštitut vstopiš samo enkrat in življenje se ti postavi na glavo. Tam si najbližje smrti, ampak ne razmišljaš o njej. OI je dom strahu, dom upanja, dom ¨drugačnih¨, je tudi moj dom!”
Pismo
“Drage borke. Danes (17. junija) imam obletnico, tri leta od diagnoze: rak dojke. Pred leti sem nekaj napisala, kar je mnogim pomagalo. Zdaj bi rada delila z vami.
Imaš raka na dojki? To je moje pismo zate.
Vem kako ti je. Bila sem in še vedno sem v tvoji koži.
Te je strah? Čisto v redu, da te je strah, ne delaj se pogumne, zjoči se, ne skrivaj se, ne “šparaj” svojih najbližjih, izkoristi njihovo ljubezen. Ne sprašuj, zakaj ravno ti, nikoli ne boš dobila odgovora. Dejstvo je, da je rak tu, bori se, ni časa za samopomilovanje.
On se bo tudi boril, zelo močno bo napadal, zahrbtno in potuhnjeno. Poskušal te bo psihično zlomiti. Strah ga je pozitivnih misli, to ga ubija. Hrani ga depresija, polni ga z energijo, postaja močan, zelo močan.
Iznakazil ti bo telo, ti spremenil osebni videz …. Ne skrbi, vse to je začasno. Tisti, ki te imajo radi, te ne bodo nehali imeti radi, če si malo drugačna. Za ostale naj te ne briga. Če ti odsranijo dojko, ti bodo naredili novo, lepšo, verjemi; če ti bodo odpadli lasje, ti bodo zrastli novi, lepši, močnejši, spočiti od barvanja, likanja in fenanja.
Imaš bolečine v kosteh, mišicah? Saj nas bolijo po vsaki telovadbi, dan, dva, pa bo minilo, in spet … Vse to traja dokler poteka zdravljenje, čez nekaj mesecev bo vse minilo.
Če pa bo rak začutil, da si v depresiji, bo naredil vse, da te čim dlje zadrži v njej, ker potrebuje hrano, da bi napredoval. Pred očmi ti bo vrtel filme iz tvojega življenja. Premišljevala boš, česa vsega ti ni uspelo narediti , česa vsega nimaš časa narediti, česa vsega ne boš dočakala (maturantskega plesa, poroke, vnukov, …). Vse to boš doživljala, kot da se trenutno dogaja, s težkimi čustvi. Misliš, da ti bo rak sam povedal, da je sit ??? Halooo, stopi iz depresije, TAKOJ !!! Če ne boš, si gotova.
Beseda RAK je zastrašujoča, človek takoj vidi smrt pred očmi. Rak na dojki je najbolj ozdravljiv od vseh, že s samo odstranitvijo je velik odstotek že ozdravljen, drugo narediš sama skupaj s terapijo. Na drugi strani ti bo rak zelo pomagal, prezračil ti bo možgane, posortiral bo prijatelje. Pozitivno boš presenečena nad tistimi, ki so stali vedno v ozadju, in razočarana nad nekaterimi, ki so bili v prvih vrstah. Še svoje najbližje boš razvrstila po lestvici od 1 do 5.
Naučila se boš reči NE vsakemu in vedno, ko bo potrebno, brez slabe vesti, in nihče ti ne bo zameril. Nehala se boš sekirati za nepomembne stvari, še smešno se ti bo vse skupaj zdelo.
Zaradi raka se boš znebila stresa, spremenile se bodo prioritete, ne bo te skrbelo, kaj si bodo mislili drugi, tudi zaporedje stvari se bo spremenilo. Neverjetno! Počutila se boš pomirjeno in razbremenjeno kljub raku. Čudno, a resnično. Ne pozabi, govorim iz izkušenj.
Z druge strani pa te bodo bombardirali z nasveti in primeri (pazi, to te lahko vrže v depresijo), kot na primer: ¨Poznam eno …, preden je umrla so ji odstranili obe dojki, zelo je trpela, …¨ STOP! TAKOJ! Naj ti ne bo nerodno tovrstnih pripovedi pri priči ustaviti. To ubija psiho in hrani raka. Moj zdravnik pravi, da v svoji karieri ni imel dveh enakih primerov (pa je pred upokojitvijo).
Nasvete poslušaj, vsi so dobronamerni, tudi če se ti bodo zdeli pretirani. Poslušaj lastno telo, samo to ti bo povedalo, kaj mu ustreza in kaj ne. Predvsem pa vedi, kar je za nekoga dobro, zate mogoče ni, in obratno.
In komentarji? O, moj bog, o njih bi lahko napisala knjigo.
Najbolj moteč je naš makedonski: ¨Hajde, hajde, saj bo, nisi ne prva ne zadnja¨. To ni gripa, ljudje moji, tudi če si ena od številnih, ne pomeni, da si manj pomembna. Si POMEMBNA in ceni se. Vedno bodo primeri bolnic, ki bodo na slabšem kot ti, in mlajših kot ti, a predvsem ti si pomembna! To ni sebičnost ali samopomilovanje, to je dejstvo!
Naj te ne presenetijo reakcije določenih ljudi, najpogosteje so to znanci, ki ne bodo vedli, kako naj se obnašajo v tvoji bližini. Nekateri se ne bodo hoteli odmaknit od tebe, drugi se bodo vedli kot bi bili na pogrebu, samo še sveče jim bodo manjkale (Bog, oprosti mi). Tretji ne bodo vedli, kako naj pristopijo k tebi in kaj naj ti rečejo, lahko, da se bodo skrivali in se te izogibali. So tudi takšni, ki mislijo, da se rak prenaša po zraku, kaj šele z dotikom. Haha. Vse jih razumem, nekaterim olajšam neprijetni občutek, z nekaterimi pa se niti ne ubadam.
Druži se s tistimi, s katerimi se želiš, svobodno se pogovarjaj o svoji bolezni, ti bo olajšalo dušo, delaj tisto kar te sprosti, hodi ven, moli, smej se, uživaj v drobnih sproščujočih trenutkih, uživaj s svojimi najbližji. Uživaj maksimalno! Saj ni konec sveta, je samo še ena ovira na poti, ena od mnogih, ni pa zadnja.
Ko bo konec zdravljenja, ko se boš ozrla nazaj, boš vidla za sabo celo ¨vojsko¨. Ni pomembna številčnost, pomembno je zavedanje, da je močna. Boj je končan in samo pogumno naprej. Saj bodo še nove ovire v življenju, ti pa boš vedela, kako se je treba boriti.
In vi, njeni najbližji? Objemite jo in stisnite močno. Ni vedno tako pogumna in močna kot se zdi. Pogumna je zaradi vas, a včasih tudi prestrašena. Joče ponoči ali piše kot jaz. Boji se, da vas bo izgubila. S temo pridejo zle sile, pridejo strahovi, demoni, ponoči si sam v duši.
Povejte ji, da jo imate radi, takšno kot je, bodite z njo, vi ste njena moč, ne je zabasati z nasveti, ne je kregat, če joče, samo objemite jo, močno.
piše: Danica Zorko, Europa Donna