Raku nisem dovolila, da ima nadzor nad mano
Nekateri začnejo svoje življenje po bolezni gledati kot neko novo priložnost, začetek nekega novega štetja. Tanja, kako je rak spremenil vas?
Še pred boleznijo sem bila človek, ki se je zavedal, da je pomemben prav vsak dan. Čeprav ne morem reči, da se je moja življenjska filozofija z rakom povsem spremenila, se pa gotovo zdaj vsakega dne zavedam kvečjemu še bolj. Starša sta me vzgojila v osebo, ki se zaveda, da je življenje veliko vredno, da predvsem ni samoumevno in da ga tudi ni mogoče ustaviti. Zato je pomembno, kako živimo, kako se vedemo, kakšne stike navezujemo. Čas je največje bogastvo in ni vseeno, ali ga zapravljaš ali preživljaš. Jaz si ga želim preživljati. Ko pa poudarjam preživljanje časa, smo že pri ljudeh in odnosih. Brez težav povem, da nikakor nimam več časa odgovoriti na čisto vsako sporočilo, zapravljati časa s komerkoli. Prav tako pa nisem človek, ki bi se zapletal v svoje lastne misli in naredil tisoč krogov okoli enega in istega vprašanja. Seveda si postavljam življenjska vprašanja, jasno, a ko sem zbolela, se nisem začela oklepati vprašanj, zakaj se je to zgodilo ravno meni, se poglabljati v to, ali je bolezen krivična, in podobno. Ne. Sprejela sem dejstvo in se začela osredotočati na to, kaj lahko naredim, da se čim prej pozdravim. Znam živeti za trenutek, zavedam se ga. Seveda tu in tam obujam spomine, a z nikakršnim bremenom. Seveda razmišljam tudi o prihodnosti, tudi fantaziram in sanjarim, a na koncu je dejstvo, da živim, kot pojem v svoji pesmi Moj roman: »Je življenje kratko, a sladko / gleda ne naprej in ne nazaj / ve, da vse prehitro mine / da pomembno je le, kar je tu in zdaj / in da vsak nov dan nova stran je za roman.«
Rak je diagnoza, ki napredku medicine navkljub še vedno nosi silno težo. Ste ga tudi vi sprejeli na podoben način ali ste misli hitro usmerili v pozitivno, kot je za vas v navadi?
No, moram biti iskrena, diagnoza rak je bila resna preizkušnja mojega optimizma. Starša sta optimizem vsadila vame. A če bi me pred leti kdo vprašal, kako se bom odzvala, če bom zbolela, ne bi mogla z gotovostjo trditi, da se bom odzvala kot močna ženska, pozitivno in z optimizmom. Kajti ko ti gre vse po načrtih, ni težko biti optimističen. Ko pa sem dobila diagnozo, sem seveda najprej ostala brez besed. Šok. Jasno, da je bil šok! Tudi ko sem šla na prvi pregled na onkologijo s kupom papirjem pod roko, so bili moji koraki težki in hodila sem v tišini. Ampak ko sem tistega dne stavbo zapustila in sem stala sredi bolnišničnega parka, sem se v nekem trenutku obrnila in prešinilo me je kot strela z jasnega: »Tanja, srečna bodi in hvaležna, ker obstaja ta stavba! Srečna bodi, ker v njej delajo prav ti ljudje, ki ti znajo pomagati!« Z vso silo sem začutila, da se lahko pozdravim, da to hočem in da sem pripravljena. Pred očmi sem imela svoja otročka in izginil je ves dvom. Ni bilo več vprašanja, ali bom ozdravela, temveč jasnost zavedanja, da bom. Že na drugi pregled sem prišla nasmejana, srčno vesela že gospe, ki me je sprejela pri okencu. Tam delajo res krasni ljudje, veste. Tudi zaradi njihovega sonca je senca, ki se je v meni za kratek čas pojavila, hipoma izginila. Omenili pa ste težko besedo rak … Tudi sama se razmišljala o tem in se zato odločila, da jo moram začeti čim prej izgovarjati na glas. Imam raka. Kot da bi imela vnetje slepiča ali ledvične kamne, na primer. Vsakemu, ki sem ga srečala in me je vprašal, kako sem, sem takoj povedala, da imam raka, da se zdravim in se dobro počutim. Tudi po horoskopu sem rak, zato mi ta beseda ni tuja. (Smeh.) Je pa res, da ima ta nehoroskopski rak popolnoma drugačno težo. Ampak mu nisem dovolila, da ima nadzor nad mano. Ne bo upravljal mene, jaz bom njega. In to živalco bom povsod nosila s sabo, sem si rekla. Na nastope, na žure, na oder. Le tako bo dojel, da sem prenaporna zanj, in bo hitro obupal nad mano. (Se zasmeji). Me pa ljudje velikokrat vprašajo, kaj bi jim svetovala. Vedno odgovorim enako, in sicer da svetovati ne morem. Zavedam se, da so tipi bolezni različni, da se ljudje odzivajo na različne načine, da ima vsak svoja čustva in svoje izkušnje, zato ne morem dajati nasvetov, saj bi lahko »svetovala« tudi narobe. Če bo to, da o bolezni govorim odkrito, komu pomagalo, bom vesela, a nisem ne svetovalka ne zdravnica. Lahko le delim svojo zgodbo.
Veliko žensk odkrije bolezen s presejalnimi programi, druge zatipajo zatrdlino same in gredo k zdravniku. Kako je bilo pri vas?
Joj, ta moja zgodba je res »filmska«. Pravi čudež v resnici. In tako zelo si želim, da bi ženske redno hodile na preglede, tudi če ne zatipajo ničesar sumljivega. Ker jaz nisem zatipala ničesar. Nekega dne mi je preprosto iz bradavice desne dojke pritekla kri. Priznam, odrezalo me je. Stala sem sama sredi kopalnice, prestrašena. Vedela sem, da nekaj ni v redu, takoj sem vedela. Po mamografiji so me poklicali in mi rekli, da v desni dojki, od koder mi je pritekla kri, ni ničesar, da pa so nekaj našli v levi. Ob novici sem se sesedla, začela globoko dihati. Nezatipna oblika raka je, so mi rekli. In če bi čakala na to, da kaj zatipam, bi bilo lahko že prepozno … Res sreča v nesreči. Miki mi je rekel takrat, da mi je mami z nebes poslala angelčka. In jaz hočem verjeti v to, da me je pravočasno opozorila, da bi lahko bila še dolgo tukaj. Po prvem pregledu na onkologiji so me takoj poslali na plastiko, ker so najprej načrtovali odstranitev dojke. S tem nisem imela nobenih težav; naredimo, kar je treba narediti. Nato se je načrt zdravljenja spremenil in odločili so se, da grem najprej na kemoterapijo. Šestnajst najprej, nato ohranitvena operacija, petnajst obsevanj in še štirinajst preventivnih kemoterapij. »Moj« rak, netipni HER2 pozitivni rak dojke, je invaziven in se hitro širi, zato še danes težko verjamem, kakšno srečo sem imela, da smo ga odkrili dovolj zgodaj.
Včasih imajo svojci z boleznijo še več težav kot bolniki. Kako je bilo pri vas doma?
Mikiju sem neizmerno hvaležna, da je vse skupaj sprejel brez kakršne koli drame in panike. Vse to obdobje smo skupaj živeli mirno in sproščeno, kolikor se je le dalo. Niti nisva vsakodnevno razpravljala o bolezni. Družinsko življenje je teklo naprej. Kadar sem se počutila slabo, je Miki poskrbel za čisto vse. Bil mi je v največjo mogočo oporo in mi vseskozi dajal vedeti: »Tanja, tole bomo premagali!« Sem pa med zdravljenjem spoznala, da številne ženske nimajo takšne sreče. To, da te nekdo vozi na preglede, je s tabo, te bodri in podpira, doma pa poskrbi za vse, je bilo pri nas nekaj normalnega, a mi je jasno, da ni samoumevno. Meni je logično, da za partnerja narediš vse, a mi je bilo silno hudo, ko sem poslušala nekatere druge ženske, da jim partnerji ne le da ne pomagajo, temveč da so celo, ker niso zmogli, odnos zapustili. Nikogar ne bi želela obsojati. Si pa vseeno želim, da bi okoliščine, ko je drugemu težko, partnerja zbližale in ne ločile. Tudi zaradi bolezni sva si z Mikijem zdaj še bolj blizu. Mi je pa jasno, da bi bilo marsikaj drugače, če ne bi imela otrok. Morda bi o bolezni prej spregovorila v javnosti, morda ne bi nosila lasulje. Morda bi naokoli hodila z rutico na glavi, ne vem. A Karlo je šel ravno takrat v prvi razred in želela sem si, da je neobremenjen prvošolček. Vedela sem tudi, da se ne morem nekega dne doma pojaviti brez las. Zato sem se odločila, da bom otrokoma povedala, da bom ostala brez las, trepalnic, obrvi. Nekega dne sem ju vzela v naročje, jima povedala, da imam bolno dojko in da bom začela jemati zdravila. In ta zdravila bodo povzročila tudi, da mi izpadejo lasje. Gledala sta me s široko odprtimi očmi. In potem sem – v slogu Benignijevega filma Življenje je lepo – nadaljevala, da srčno upam in se veselim, da mi izpadejo čisto vsi lasje, ker bo to pomenilo, da zdravila delujejo. Nato sta prav navdušeno čakala, kdaj se bo to zgodilo. Ko je na glavi ostal samo še šop las, je Miki vzel z roke brivnik in me obril. Ko sta otroka prišla domov, sta videla, da sem brez las. Marina me je pogledala in rekla: »Mami, nimaš laskov.« Nimam, sem odgovorila. In si dala gor lasuljo. »Mami, imaš nove laske.« Res je, nove laske imam. Karlo pa je prišel k meni, pobožal mojo golo glavo in mi rekel: »Lepa si.« Očitno sem bila res, ker sem bila brez las všeč tudi Mikiju, ki je navdušeno komentiral, kako da sem luštkana. In ne le to, celo da imam lepo obliko glave. Sama sebi sem se zdela kot vesoljček. A če ne bi ostala brez las, nikoli ne bi izvedela, da imam lepo obliko lobanje. Tako da sem bila tudi sama sebi prav všeč. (Smeh.) Ko so nato lasje počasi začeli spet rasti in je pognal tisti prvi puhek, je Karlo spet hotel potipati. »A ti bom všeč kot kratkolaska?« sem ga vprašala. »Ti si meni že zdaj všeč,« mi je rekel. In prav zaradi tega sem se tudi med boleznijo počutila najlepša ženska na svetu. Moje srce je bilo polno. Mi je pa onkologija dala vedeti, kako boleča je bitka s samopodobo. Ko so mi prvič povedali, da bom ostala brez las, so to naredili zelo previdno. Meni je bilo vseeno, bistveno je, da se pozdravim, sem si mislila. Potem pa sem ugotovila, da so tako previdni zato, ker izguba las za številne ženske pomeni mejnik, ki ga silno težko sprejmejo. Na začetku sem bila presenečena, a sem nato poskušala razumeti. Med seboj smo si različni in nikoli zares ne vemo, kaj se dogaja v drugem. Šele ko se začneš z ljudmi pogovarjati, počasi dobivaš vtis, kaj se dogaja v njihovem življenju. Jaz sem bila vzgojena v prepričanje, da ne le da za dežjem vedno posije sonce, ampak da je dež samo vreme, in to ne nujno slabo. Da so tudi deževni dnevi zelo lepi. In potrebovala sem precej časa, da sem razumela, da na tak način ne morejo razmišljati prav vsi.
So se vaša življenjska hrepenenja po izkušnji bolezni spremenila?
(Se za nekaj trenutkov ustavi, premišljuje in v očeh se ji začnejo nabirati solze.) Na začetku bolezni sem se ujela, da sem nekega dne želela iti po otroka že zelo zgodaj, čeprav sem vedela, da uživata v vrtcu in šoli, da jima je tam lepo. Miki me je začudeno pogledal in mi poskušal dopovedati, da nikoli ne greva ponje ob dvanajsti uri. Vztrajala sem, da grem po njiju, da moram iti, da bi bili malo več skupaj. Miki me je opazoval, jaz pa kar nisem popustila: moram ponju, da bomo skupaj. »Ne gre to tako,« mi je rekel, ko je prepoznal mojo stisko. »Ni ti treba skrbeti. Pozdravila se boš!« Pomagal mi je, da sem izstopila iz panike občutka, da nam primanjkuje časa in da se moram otrok naužiti, dokler se še jih lahko. Takrat sem začela skrbno delati na tem, da mora življenje ostati enako. Da otrokoma ne smem vzeti njunega časa samo zato, ker sem bolna in ker imam občutek, da moj beži. Seveda je lepo, če kot družina skupaj preživljamo čas, a ne posesivno. Ker tako v te male otroške glavice preneseš travmo, ki ni njihova. Tega pa res nisem hotela. Moje življenje je moje, njuno je njuno. Potem pa je še naše skupno, ki teče naprej enako kot prej, le da zdaj s še bolj intenzivnimi občutki in s še veliko več hvaležnosti v mojem srcu za prav vse, kar lahko kot družina skupaj doživljamo.
Sprašuje: NIKA VISTOROPSKI
Foto: VORANC VOGEL
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna oktobra 2025.