Telo ima neverjetno sposobnost celjenja, če mu daš priložnost
Kot arhitektka ste profesionalno vpeti v proces iskanja ravnotežja, estetike, natančnosti in seveda je pri tem delu potrebnega tudi ogromno načrtovanja. Vas te lastnosti spremljajo tudi v zasebnem življenju?
Da, del mene, mojega življenja in vsega, kar počnem, je načrtovanje. Ampak tudi če načrtuješ, gredo stvari po svoje, in tako kot gredo stvari po svoje pri projektih, se tudi v življenju ne izide vedno tako, kot bi si želel. A vedno se najde nova pot. To ni vedno nekaj slabega. Če si odprt, da se stvari odvijejo, lahko nastane nekaj še bolj kreativnega, še lepšega. Tako si razlagam tudi svojo izkušnjo.
Vaša zgodba se z najtežjo preizkušnjo ne začne pri diagnozi raka dojk, temveč pri izgubi tretjega otroka.
Moje življenje se je obrnilo na glavo v letu, ko so se drug za drugim začeli vrstiti grozljivi dogodki, ki jim ni bilo videti konca. Stara sem bila 38 let, z možem sva pričakovala tretjega otroka. Na koncu drugega trimesečja so ugotovili, da otrok nima dovolj amnijske tekočine, plodovnice – redek pojav, ki ni bil povezan niti z mojimi leti niti z nobenim drugim dejavnikom. Rekli so, da ne bo preživel. Morala sem sprejeti odločitev: ali donosim otroka, ki bo umrl že med nosečnostjo ali takoj po porodu, ker se brez amnijske tekočine ne bodo razvila pljuča in morda še kaj drugega, ali pa nosečnost prekinem in mu jaz, ki sem mu dala življenje, to tudi vzamem. Tega dolgo nisem prebolela. Po porodu sem bila v hudi stiski. Moje telo ni razumelo, da otroka ni več. Hormoni so kazali, kot da sem še vedno noseča. Tudi splav se ni izšel najbolje, saj sem krvavela skoraj štiri mesece po dogodku.
Ste si po tej izkušnji poiskali psihološko pomoč?
Ne, in to je bila napaka. Nisem je poiskala in sem vse skupaj nekam potisnila. Ko si je telo opomoglo, sem se odločila, da poskusim znova zanositi, a sem prej želela opraviti pregled pri svoji ginekologinji. Dan pred pregledom, za katerega sem upala, da bo dan, ko bom dobila zeleno luč, da spet poskusim z zanositvijo, sem si med prhanjem zatipala bulico. Bila je izjemno majhna – kot droben grah. Prav to, da sem se leta in leta samopregledovala, spremljala in poznala svoje telo, mi je dalo možnost, da sem takoj vedela, da nekaj ni prav in da mora nekdo, ki se na to spozna, to preveriti. Tudi zdravnik, ki me je operiral, je rekel, da se lahko zahvalim sama sebi, da sem to pravočasno odkrila in prepoznala, saj bi marsikdo takšno spremembo spregledal.
Kaj je sledilo obisku ginekologinje?
Torej, dan po tem, ko sem bulico zatipala, sem bila naročena na pregled. Ginekologinja mi je sicer rekla, da je verjetno hormonsko povezano, vendar me je vseeno poslala naprej, na Metelkovo, kjer so mi naredili punkcijo in ugotovili, da nekaj ni v redu. Potem je šlo vse zelo hitro. Vsi so me jemali zelo resno – šokirana sem bila, kako hitro je vse skupaj steklo. Rekli so, da se pri takšni diagnozi in glede na to, da sem še tako mlada, ne čaka. Končno sem bila nekje »na vrsti«, ker sem bila tako mlada, sem si mislila. Običajno je nasprotno. Takrat so bile ravno jesenske počitnice, ki smo jih že imeli načrtovane, in so mi rekli, da bi lahko počakala, ampak nisem mogla. Od postavitve diagnoze do operacije so minili trije tedni. Operaciji je sledil cikel kemoterapij in 45 obsevanj, vse skupaj je trajalo nekaj več kot osem mesecev.
Ste ob postavitvi diagnoze podporo poiskali pri soprogu, družini, prijateljih, v širšem krogu ljudi ali ste poskušali težo bolezni nositi sami?
Povedala sem soprogu in še nekaj izbranim ljudem. Nisem bila pripravljena povedati vsem, še za svoje najbližje nisem našla pravih besed. Sem precej introvertirana oseba, nisem želela vprašanj. Potrebovala sem čas, v resnici leta, da sem to sprejela. Tudi sicer sem bolj naravnana na to, da lahko vse sama uredim. Blazno me moti, če mi kdo daje nasvete ali pametuje o stvareh, ki jih niti ne razume, ne pozna ali jih ni doživel. Tako kot tega ne maram v poklicu, ne maram tega niti v zasebnosti. Zato sem se odločila, da bom to zadržala zase.
Ob postavitvi diagnoze raka dojk sta bila otroka stara pet in sedem let. Kako ste novico povedali njima?
Prvič sta bila še tako majhna, da prav na dolgo o tem, kaj se dogaja in se bo zgodilo, nisva razlagala. Na kratko sva jima predstavila, da so me napadle hudobne celice in da moram hoditi k zdravniku, da me pozdravijo. Povedala sva jima tudi, da se bom včasih slabše počutila, da ne bom vedno dobre volje in da ne bom vedno prisotna, a da bom te zlobne celice premagala, ker mene ne bodo imele v šahu.
Povedali ste, da imate v vaši družini posebno poimenovanje za raka, in sicer je rak zmaj.
Da, zmaj, kot nekaj, proti čemur se bojuješ. Verjetno sem bila tudi jaz večkrat zmaj v njihovih očeh. Pravzaprav je nastalo iz heca oziroma igre. V vrtcu je hčerka naredila oziroma narisala karte oziroma sličice in iz njih napovedovala prihodnost. V igri si vedno izvlekel tri karte in jaz sem vedno izvlekla zmaja.
Spomnim pa se tudi karte, na kateri je pisalo »Nekdo ti bo pomagal«. Tako smo prišli do tega poimenovanja.
Eden od strahov verjetno večine bolnic in bolnikov je strah pred ponovitvijo bolezni, pri vas pa se je uresničil. Kdaj ste dobili diagnozo rak jajčnikov?
Po petih letih … Mislila sem, da imam vnetje mehurja, ki se ni hotelo pozdraviti. Bilo je naključje, ki mi je rešilo življenje – drugič. Zahvala gre moji ginekologinji, ki se je odzvala z vso resnostjo. »Nekaj je na jajčniku, verjetno cista,« je rekla, »ampak pri meni je treba vse vzeti resno.« Operacija je pokazala, da je spet rak. »Ste srečnica, ki jo je dvakrat zadelastrela,« so mi rekli. Rak ni bil povezan s prvim, testi niso pokazali mutacij. Ampak jaz se nisem počutila srečno. Bilo je huje kot prvič. Tokrat sem vedela, kaj me čaka – operacije, zdravljenje, leta negotovosti.
Kako je potekalo drugo zdravljenje?
Drugič je bilo vse težje tudi zato, ker sta bili dve operaciji. Najprej operacija jajčnikov, vendar sem prosila, če lahko odstranijo samo jajčnik, na katerem so zaznali spremembe – nisem želela, da bi mi odstranili oba. Takrat sem bila tudi v programu za zanositev po kemoterapiji pri dr. Borštnar, ker sem si še vedno želela zanositi. Po tednu ali dveh je sledila druga, največja ginekološka operacija – histerektomija, pri kateri so odstranili jajčnike, maternico, del materničnega vratu, okrog 15 bezgavk iz vsake noge in trebušno mreno. To je zelo težka operacija, ki zahteva tako izično in psihično veliko časa za okrevanje in predvsem sprejetje tega, kar prinaša – čez noč si v menopavzi. Tu ni naravnega prehoda, ki včasih traja osem do deset let in se postopoma srečuješ s simptomi. Čez noč se počutiš, kot da si star 70 let – samo da nisi.
Ne samo šok ob ponovitvi bolezni, soočiti ste se morali s tem, da zanositev ne bo več mogoča, s ponovnim zdravljenjem in ne nazadnje vsemi posledicami, ki pridejo z menopavzo
Kako velik in invaziven poseg v žensko telo je to, si nisem mogla niti predstavljati. Histerektomija je izjemno nasilna in kruta izkušnja ter hud poseg v žensko telo, a nujna za preživetje. Potem pa še kemoterapija in izguba las. Izgubiš vse, kar je ženskega. Velik zalogaj za predelati. A telo ima neverjetno sposobnost celjenja, če mu daš priložnost. Počasi se zaceli, se obnovi. Psihični vidik pa je druga zgodba – pogosto je težje obvladljiv kot izične brazgotine.
Pošalili ste se, da ste kot star model avtomobila, v katerega morate ves čas ogromno vlagati. S čim ste si oziroma si še vedno lajšate posledice bolezni in zdravljenja?
Z ročno limfno drenažo, po mojem deset obiskov na leto, ki ti pripadajo na napotnico, zagotovo ni dovolj, potem je tu psihološka podpora in izioterapija. Menim, da mi je pomagala tudi ajurvedska medicina, začela sem meditirati, kar mi je bilo prej povsem tuje. Res, postala sem zelo draga za vzdrževanje. Z navadno bolniško je to nemogoče pokriti. Poskušaš najrazličnejše stvari in ohraniš tiste, ki ti vsaj malo pomagajo. Tiste, pri katerih začutiš, da je vsaj za pikico bolje. Potem iščeš naprej, dodaš še kaj novega … in to lahko traja leta. Danes, po skoraj štirih letih od zadnje operacije in treh letih od konca zdravljenja, lahko rečem, da sem nekje na 80 odstotkih tistega, kar sem sipredstavljala, da lahko dosežem.
Ste se ob vseh preizkušnjah spraševali, zakaj se vse to dogaja prav vam?
Normalno je, da se to sprašuješ. Ker imaš občutek, da moraš najti krivca. To so potem te zgodbe, v katere nikoli nisem zares verjela, niti danes ne verjamem … In ne, nisem hvaležna za raka. Hvaležna sem za čas, ki sem si ga izborila. Po letih terapij in dela na sebi sem dojela, da je bolezen boleče vstajenje – priložnost, da se vrneš k svoji prvinski naravi. Dolgo sem verjela, da ne smem čutiti jeze, žalosti, nestrinjanja. Da moram biti vedno močna, mirna, razumna, prijazna. Zatirala sem vse, kar ni »lepo«. In izgubila sebe. Danes vem, da so vsa čustva v redu. Da bolečina ni znak šibkosti. Najprej sem si dovolila žalovati – za izgubljenim otrokom, za zdravjem, ženskostjo, razdrto poslovno potjo, sanjami o prihodnosti. Potem sem se začela spreminjati. Učila sem se postavljati meje, poslušati sebe. In ugotovila, da tisti, ki te res imajo radi, ostanejo.
Pred nami so praznični decembrski dnevi, ki jim sledi skok v novo leto. Kakšni so vaši načrti za zadnji mesec v letu in kaj bi želeli sporočiti našim bralkam ob vstopu v leto 2026?
December bom razdelila med sneg, biro in dom. Po dolgih letih spet pripravljam novoletno zabavo kot nekoč, ko sta bila otroka še majhna, in to me veseli bolj, kot bi si mislila. Bralkam želim položiti na srce, naj bodo v novem letu nežnejše do sebe. Naj si dovolijo dati to, kar jih osrečuje – brez slabe vesti. Ker prav tam, v tistem drobnem občutku miru, živi radost življenja.
Sprašuje: NINA VIDRIH
Foto: FULVIO GRISONI
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna decembra 2025.