Dovolim si sanjati
Draga Vesna, kako se počutite?
Počutim se odlično. Upam, da to ni pretežka beseda. Seveda ni vedno tako. Takšno stanje se kaj hitro spremeni, zato ga še bolj cenim. Vmes so tudi padci. A naučila sem se, da poskušam biti sonce tudi takrat, ko nebo prekrijejo temni oblaki. Trudim se najti ravnovesje prijetnega z bolečino in utrujenostjo. Telo mi sporoči, kdaj se moram ustaviti. Hvaležna sem za vsak dan, ko se dobro naspim in zbudim v lepo jutro. Skratka, dobro mi je.
Vam je bilo letošnje poletje naklonjeno?
Že to, da sem ga preživela aktivno, izpolnjeno v vseh pogledih, je blagoslov. Najpomembnejše, zdravje mi še služi. Bilo je kar pestro poletje, le prehitro je minilo. Veliko sonca, morja, druženja, obiski koncertov, opere, pa plavanje, veslanje in še kaj bi se našlo. Zagotovo mi je najdragocenejše druženje z vnukom, ki mi da največ energije in seveda tudi vzame. (Nasmeh.) Vedno me zna nasmejati, animirati. Z njim se zlahka prelevim v otroka.
Ste tudi kaj zaplesali?
O ja, to pa. Plešem vsak čas skozi življenje, plešem svoje sanje, če se izrazim metaforično. Ples me izpolnjuje, navdihuje in pomaga pri moji telesni in mentalni kondiciji. Veliko mi da tudi druženje z mojimi plesnimi navdušenci, ki mi vlivajo veliko pozitivne energije, saj me spodbujajo, da ohranjam voljo tudi takrat, ko je telo utrujeno in ne zmore. Razumejo me. Spomladi sem se udeležila plesnega festivala na Tenerifu. En sam ples in zabava na plesnem parketu. Bila sem skeptična. Prav vsi so me hrabrili, z učiteljem načelu, kot se je izrazil: »Vesna, z nami greš in pika.« Nepozabna izkušnja. Oh, še to bi rada povedala, da sem 65. rojstni dan praznovala na plesnem vikendu v Crikvenici, kjer so me presenetili s torto in najbolj ganljivim prizorom. Vse plesalke in tudi plesalce je učiteljica odela v roza majčke v podporo, saj je bil to ravno čas, ko se mi je bolezen ponovila in sem bila povsem na tleh. Vsa dvorana je jokala z mano. Smeh in solze obenem.
O čem trenutno največ premišljujete?
Oh, kar težko vprašanje. Veliko misli se mi mota po glavi. O skrbi za zdravje, o občasnih strahovih pred prihodnostjo, kaj vse me še čaka, do kdaj bom zmogla, do kdaj mi bo dano biti neodvisna. Obenem pa seveda o novih izzivih, projektih, ki so pred mano. Misli kar letijo na vsa področja. Že po naravi sem nemirnega duha. Še zvečer, ko ležem k počitku, se moje misli poigravajo z vsemi mogočimi temami, predvsem pa o tem, da bi mi zdravje še dolgo služilo, da bi lahko uresničila vsa svoja hotenja, želje, ki jih ni malo.
Vas je ponovitev bolezni pred dvema letoma in pol pozvala, da se zdaj kaj bolj postavljate na prvo mesto?
Nepričakovana ponovitev bolezni me je dodobra prizemljila in vznemirila. Še huje kot prvič. Takrat se podajaš na neznano pot. Drugič že vse veš, kaj te čaka. Solze so kar tekle. Ni jih bilo mogoče ustaviti. Vprašala sem se, ali je to zdaj konec. Bom zmogla še enkrat iti čez vso to kalvarijo? Bo spet tako hudo? Zelo sem hvaležna svojemu onkologu, domačim, prijateljicam, da so me spodbujali, da bomo skupaj premagali še to prepreko, in podala sem se spet v boj – v boj za zmago. In, ja, zagotovo sem na prvem mestu. Zdaj sem jaz dirigentka kreiranja mojega vsakdana.
Bolezen rak jajčnikov ste poimenovali »rakun« …
(Nasmeh.) Še sama ne vem, zakaj. Nekako se mi je zdelo, da se ne sliši tako strašno, kot je beseda rak. Težko mi je šla z jezika. Nisem pričakovala, da bo ta vsiljivec, »rakun«, tako zelo spremenil mojo usodo in me venomer opozarjal, da se je naselil vame kot nebodigatreba podnajemnik. Prav zaradi njega sem vse dojela drugače, ne samo slabše, tudi boljše, drugače, polno upanja in želje po življenju. »Rakun« ima menda velike klešče, ki te zgrabijo, jaz pa jih z vso močjo razklenem in »rakuna« pošljem daleč po Savi na odprto morje, kjer naj kraljuje s svojimi »rakuni«.
Kako pa vam je pomagala psihoterapija?
Na začetku zdravljenja sem bila precej negotova, kako se spoprijeti z nastalo situacijo. Iskala sem vse mogoče alternative in se na pobudo svojih donnic odločila za obisk psihoterapevta. Nisem bila pripravljena, težko se mi je bilo izpovedati. Nisem dolgo zdržala. Odločila sem se svojo zgodbo deliti z javnostjo. Pomagalo mi je, da sem se odprla, in takrat je z mene padlo kar veliko breme. Potem je šlo življenje svojo pot vse do ponovitve, ko so postali strahovi premočni. Čeprav navzven delujem povsem suvereno, me moj notranji obiskovalec stalno gloda. Zato sem se na priporočilo onkologa odločila za obisk psihologinje, ob kateri se počutim varno, prijetno, razume me. Predvsem mi pomaga premagovati strah in skrbi pred prihodnostjo in vsakokratnimi kontrolami.
Kaj počnete oziroma storite, ko pride slab, otožen dan? Kako ga odgan jate?
Naj bo še tako hudo, vedno najdem nekaj, kar me pripravi, da ne obupam. Radost najdem v drobnih stvareh. Največja motivacija mi je delo, druženje s prešernimi ljudmi. In ja, misli, mantre mi pomagajo, da se osredotočim na prijetnejše stvari. Že sam sprehod med mojimi rožicami mi daje zagon. Včasih se zatečem v svoj prostor, vzamem v branje dobre knjige, da preusmerim misli, ali pa preprosto strmim in meditiram. Ko se zberem, pokličem koga, ki me je voljan poslušati, in mu brez slabe vesti potožim, da nisem v najboljši koži. Imeti rad in biti ljubljen je največ, kar lahko damo in dobimo v danem trenutku. To pomaga. Tudi zdravnik je lahko dober motivator. Meni je.
Nam zaupate, kdo vam je med zdravljenjem najbolj stal ob strani?
Najbolj seveda domači, nanje se vedno lahko zanesem. Prijateljice, ki si vedno vzamejo čas. Med okrevanjem spoznaš, kdo so pravi prijatelji, ki dobro vedo, kako se je primerno odzvati in priskočiti na pomoč, ko to najbolj potrebujem. Tukaj je gotovo zelo pomembno Združenje Europa Donna Slovenija s članicami, ki so mi bile res v veliko pomoč z nasveti, kako se spoprijeti s premagovanjem ovir, ki jih prinaša diagnoza rak. Združenje mi daje varnost, znanje in čustveno blažilo. Z mnogimi članicami smo se spoprijateljile. To prijateljstvo ostaja, saj se še predobro zavedamo, da smo na istem vlaku. Tukaj so še skupine za samopomoč Krško in Trbovlje pri DOB Slovenije, ki se jim zelo rada priključim, z njimi delim svojo zgodbo življenja in pozorno poslušam njihove.
Tudi sami ste aktivna prostovoljka, osveščate o prebolevanju raka, delate na infotočki, organizirate dogodke v domačih Radečah. Zakaj vam je to pomembno?
Prostovoljstvo je temeljna vrednota vsake skupnosti in družbe. Meni je blizu že od nekdaj. V času mojega okrevanja se je še bolj poglobilo. Vse, kar počnem, počnem z veliko srčnosti. Imam empatijo do sočloveka, ker mi je mar. Prostovoljstvo nas povezuje. Prijazna beseda, nežen objem je tisto, kar vsi potrebujemo. Moj moto je delati dobro za ljudi, se medsebojno podpirati, biti v pomoč drug drugemu, deliti veselje pa tudi žalost. Kako osrečujoče mi je pomagati ljudem, ki se znajdejo v stiski, jih seznaniti, kako se spoprijeti z boleznijo, in jih seveda osveščati o skrbi za lastno zdravje, jih spodbujati k udeležbi v preventivnih programih. Dejavna sem v več nevladnih organizacijah, v katere so vključene ranljive skupine. Obenem želim postaviti temelje za naslednje generacije, ki bi nadaljevale mojo pot. Delo na infotočki na Onkološkem inštitutu me izpopolnjuje, bogati, ko s svojimi izkušnjami in na svojstven način pomagam predvsem na novo obolelim, jim lajšam skrbi in pomagam prebroditi najtežje obdobje soočenja z boleznijo. Negotovost pred izidi zdravljenja je najtežja, kar sama še kako občutim in mi je bila zato omenjena pomoč v veliko uteho. Dogodkov z namenom osveščanja o ginekoloških rakih in rakih rodil se je v Radečah zvrstilo že veliko. Zavedam se, da osveščanja ni nikoli preveč. Tudi letos bomo pripravili dva dogodka, in sicer se bomo 19. septembra ob 18. uri v športni dvorani posvetili svetovnemu dnevu ginekološke onkologije World GO Day z nagovorom in krajšim spremljevalnim programom, v nadaljevanju pa v okviru priprav na nam že dobro poznan rožnati oktober, mednarodni mesec osveščanja o raku dojk, izvedli prijateljsko rokometno tekmo Vsi za roza Radeče, ki jo naš Rokometni klub Radeče Papir Nova posveča mamam, ženam, prijateljicam, hčeram, babicam, sosedam … Vabljeni, da pridete navijat za vse vrste zmag!
Oktobra boste praznovali 67. rojstni dan. Načrtujete kaj posebnega?
Res je, srčno upam, da ga bom praznovala v svojem stilu. Najprej seveda z družino ob tortici, zatem pa s plesnimi koraki. Pa še kaj se bo našlo. Zelo rada potujem, najbrž bom kam odletela … A ne delam načrtov na dolgi rok, bolj sproti. Želje so, upanje ostaja. Dovolim si sanjati, radost je v tem, da nikoli ne neham sanjati. Kar mi še ni uspelo, bi si želela izpolniti.
V kaj najbolj verjamete?
Bom preveč samovšečna, če rečem, da vase?! Jaz imam taktirko v rokah za svoje korake na poti skozi življenje. Jaz sem tista, ki odloča. A včasih ne gre, sem nemočna. Zato še predobro verjamem in zaupam v medicino, ki me je rešila najhujšega.
Sprašuje: MELITA MERŠOL
Foto: LEON VIDIC
Intervju je bil objavljen v Novicah Europa Donna septembra 2025.