“Ne, ne bom umrla.”
Vera v ozdravitev je močnejša od strahu
Vida Babšek, doma iz Brezij pri Poljčanah, se svojega srečanja z boleznijo pred devetimi leti pri triinštiridesetih ne spominja rada, a ne zgolj zato, ker je bilo zdravljenje naporno in boleče, temveč tudi zato, ker ji ginekolog niti ob prvem niti ob drugem obisku ni verjel, da zatrdlina in bolečina v dojki nista nekaj običajnega. Skoraj neverjetno, koliko mladih onkoloških bolnic ima podobno izkušnjo, ker jih bodisi osebni zdravniki bodisi ginekologi preprosto odslovijo s pojasnilom, da so premlade, da bi bilo lahko kaj narobe. Prisluhnimo njeni življenjski zgodbi.
Srečno odraščanje v harmonični družini
Vida pripoveduje: “Moje otroštvo je bilo lepo. Domača hiša v rojstni vasi Globoko ob Dravinji (med Poljčanami in Makolami), v kateri sem živela skupaj s staro mamo, staršema, sestrama in bratoma, je bila vedno polna. Bila sem drugi otrok. Imeli smo kmetijo in se z njo tudi preživljali. Starša sta delala doma, tudi otroci smo pridno pomagali, kljub temu smo še imeli čas za norčije, zanje sem bila velikokrat pobudnica. Lepi spomini me vežejo tudi na poletne počitnice, ki sem jih preživljala pri drugi stari mami, kjer sva z bratrancem pretaknila vse kotičke okoliških haloških bregov. Spominjam se novoletnih praznikov, ki sem jih nekajkrat praznovala skupaj z bratranci, teto in stricem v Mariboru, kjer sem videla prvi ognjemet. Fotografije, ki so skrbno zložene v albumu, me spominjajo na strica, ki je prihajal na obiske v rojstno Globoko in z vsakim obiskom so nastajale nove.
Tudi, ko smo odrasli in si ustvarili svoje družine, smo ostali povezani, tako po moji kot po moževi strani, srečujemo se na praznovanjih, piknikih, izletih, pohodih in se imamo lepo.”
Vidina družinica
Leta 1994 sta se z možem razveselila ljubke drobcene deklice Katarine. Prva tri leta je živela mlada družinica na domačiji v Globokem, nato so se preselili v novozgrajeno hišo v Brezje pri Poljčanah, od koder izvira moževa družina. Bilo je lepo in tudi naporno, ker sta bili s hčerko večino časa sami, saj je mož, zaradi službe, prihajal domov le ob vikendih. Vida je poleg službovanja na takratni Kmetijski šoli na Ptuju še študirala ob delu na Fakulteti za organizacijske vede in hkrati na Pedagoški in se nekajkrat na teden vozila v Ljubljano na predavanja, vaje in izpite. Za varstvo Katarine so med tem poskrbeli njena starša, brata, sestri, svakinja in tudi moževe sestre. Prepričana je, da bi jo z veseljem popazila tudi moževa starša, a sta žal oba že leta 1995 umrla, oče marca za rakom na želodcu in avgusta še mama za rakom na dojki.
Leta 2000 se je tričlanski družinici pridružil še sin Gašper, krepak, velik deček. Med porodniškim dopusrom je naredila Vida še zadnje izpite in diplomirala. Po izteku porodniške, ko bi se morala vrniti v prvotno službo, pa ni bilo več dela zanjo, saj se je vpis izjemno zmanjšal. Zaposlitev je poiskala na Srednji kovinarski šoli v Zrečah, kjer je poučevala v gospodinjskih in gostinskih programih. Po treh šolskih letih se je ponovno vrnila na Ptuj, kjer je kot učiteljica strokovnih modulov zaposlena še danes. Na Šoli za ekonomijo, turizem in kmetijstvo poučuje bodoče gastronome hotelirje. Svoje delo rada opravlja.
V tem času sta otroka odrasla, se izšolala in postala samostojna; Katarina je zaposlena v Termah Olimia kot wellnes organizator, Gašper pa kot serviser ogrevalnih naprav za ogrevanje z biomaso.
Rak
Z rakom so se v širši Vidini družini srečevali še preden je zbolela sama. Poleg moževih staršev je za rakom na grlu umrl tudi oče Vidine mame. Sama se je spoprijela s karcinomom desne dojke, ko je dopolnila 43 let. O svoji izkušnji pripoveduje:
“Leto pred postavljeno diagnozo sem bila pri svojem ginekologu, saj sem v desni dojki otipala zatrdlino in čutila bolečino ter bila utrujena, vendar sem počutje pripisovala službi in obveznostim. Priznani ginekolog mariborske porodnišnice me ni obravnaval resno, odpravil me je z besedami, da sem premlada, da bi bilo lahko kaj narobe. Zatrdlina in bolečina pa sta ostali in me begali. S ponovnim pregledom sem odlašala in se tolažila, da je vse v redu. Žal ni bilo, na dojki se je pojavila vdolbinica in oblika dojke se je spremenila. Ponovno sem šla h ginekologu, ki je zopet trdil, da je vse v redu, a mi le napisal napotnico za mamografijo s pripombo, da mi naj bo in da se bo na ginekologiji osmešil. Na vrsto za mamografijo sem prišla v štirinajstih dneh. Mamografijo sem imela 17. februarja 2012, zadnji šolski dan pred zimskimi počitnicami. Po opravljeni mamografiji mi je zdravnica povedala, da je stanje resno. Še isti dan so mi naredili punkcijo in mi potrdili diagnozo. Med čakanjem na punkcijo, sem poklicala sestro, ki je bila takrat v službi na sosednjem oddelku. Nemudoma je prišla, me tolažila in mi med celotnim zdravljenjem stala ob strani. V bolnico je prišla tudi hčerka, ki je ravno končala s poukom, saj sva bili dogovorjeni, da greva skupaj domov. Med tem sem poklicala še moža, ki je bil na službeni poti in mu povedala, da sem v bolnici. Njegove prve besede so bile: »Si imela prometno nesrečo?« Nato sva s hčerko odšli domov, kjer naju je pričakal sin in me vprašal, če me spet boli glava. Povedala sem mu, da imam raka. Naslednje vprašanje je bilo: »Ali boš umrla?«, odgovorila sem: »Ne bom.« Doma sem poklicala starše, brata in sestro ter jim povedala, da imam raka. Obvestila sem jih tudi v službo.
V desetih dneh sem opravila vse potrebne preiskave in bila operirana na torakalni kirurgiji v UKC Maribor. Namesto, da bi se po počitnicah, ki smo jih preživeli na smučanju, vrnila med dijake, sem pristala na operacijski mizi, kjer je bila opravljena mastektomija desne dojke.”
Šok
“Ko sem izvedela za diagnozo, sem doživela velik šok, besed zdravnice sploh nisem slišala, odmevala mi je zgolj beseda RAK. Na srečo je bila z menoj moja sestra, ki je poslušala zdravnico in me držala pokonci. Bila sem zmedena, prestrašena in naenkrat sem se soočila z mislijo na smrt. Dan pred operacijo sem dobila pozitivno moč, upanje, vero in začutila, da bom zmogla in premagala bolezen. Soočila sem se z boleznijo in jo sprejela. Kljub temu so bili padci, posebej v tistih dneh, ko so me spremljale hude bolečine, bruhanje in fizična nemoč. Zelo me je prizadelo, ko so mi po drugi kemoterapiji začeli izpadati lasje. Na srečo sem sprejela lasuljo, ki mi jo je pomagal izbrati mož in me spremljal na britje izpadajočih las. Ker je bil mož zaradi službenih obveznocti večji del časa zdoma, je pustil dotedanjo zaposlitev, da je lahko bil ob meni, vendar nas je to finančno prizadelo. Kmalu zatem je dobil službo v bližini domačega doma.
Moja bolezen je prizadela vse moje bližnje, ki so mi pomagali vsak na svoj način, še posebej starši. Tudi sodelavci, s katerimi sem si bila bližje, so me večkrat poklicali in me obiskali.”
Zdravljenje
“Zdravljenje se je začelo z operacijo, ki je na srečo potekala brez večjih zapletov. Sledila sta dva cikla po štiri kemoterapije. Načrtovane so bile na tri tedne, vendar se je v drugem ciklu ta razmak med posameznimi kemoterapijami zamaknil, zaradi prenizkih levkocitov. Vsaka me je izmučila z bruhanjem in slabim počutjem, ki je trajalo še nekaj dni. V tem času sem potrebovala pomoč pri gospodinjskih opravilih, saj mi je že kuhanje predstavljalo veliko breme. Za pranje, likanje in čiščenje sta poskrbela hčerka in mož, za prehrano pa so poskrbeli ožji sorodniki. Nekaj dni po kemoterapiji se je stanje izboljšalo in takrat sem skušala živeti čim bolj »normalno« –gospodinjska opravila, druženje ob kavi, delo na vrtu, sprehodi,,… Vsaka naslednja kemoterapija me je bolj izčrpala in potrebovala sem več časa, da sem si opomogla. Spremljale so me tudi driske in zaprtja ter bolečine v mišicah. Po končanih kemoterapijah je sledilo še 28 obsevanj, katere sem prenašala brez težav, utrudila me je le vožnja na Onkološki inštitut v Ljubljano. Zdravljenje se je zaključilo z rehabilitacijo na Dobrni, kjer sem se fizično in psihično okrepila, harmonska zdravila pa sem jemala še pet let.
Želela sem si rekonstrukcijo dojke, vendar ni uspela, niti z lastnim tkivom niti z silikonskim vsadkom.”
Vstop v Europo Donno
“Med zdravljenjem so mi prišle v roke Novice ED, kjer je bila objavljena pristopna izjava, ki sem jo izpolnila in poslala. Začela sem spremljati spletno stran in prebirati stare izvode. Pred štirimi leti sem začela obiskovati predavanja in telovadbo v Slovenski Bistrici. Udeleževala sem se pohodov po Sloveniji in bila leta 2019 tudi na seminarju v Portorožu, ki me je navdušil. Na teh srečanjih sva se spoznali z Rebeko Potočnik, ki vodi podružnico ED Štajerska. Europa Donna ima veliko in dragoceno poslanstvo: ozavešča, razbija tabuje, bolnicam daje informacije, nasvete, podporo in jih vključuje v razne aktivnosti”
Prostočasne dejavnosti
“Rada hodim, najpogosteje se odpravim na bližnji Boč in Donačko goro ali samo na sprehod v gozd. Zadnji dve leti hodim skupaj z možem, hčerko, sestro, bratom, svakinjo ali s planinskim društvom pa tudi v višje gore. Z veseljem vrtnarim, kuham, pečem, berem, rada pa imam tudi tišino.
Veliko prostega časa sem pred korono namenila Društvu kmetic Studenice, kjer sem predsednica že deset let.”
Zmaga
Vida je zaupala moči pozitivnega mišljenja, ovrgla dvome in strahove, verjela v ozdravitev in premagala bolezen, predvsem pa ni dovolila, da bi jo odslovili brez argumentov in prepotrebnih in pravočasnih zdravniških pregledov. To svetuje vsem mladim ženskam (in moškim), ki začutijo, da je v telesu nekaj narobe.
Piše: Danica Zorko, foto: osebni arhiv