Predstavnica Združenja Europa Donna Slovenija Darja Molan je v uvodu na kratko predstavila projekt Povratek na delo, v okviru katerega v letošnjem letu pripravljajo tri okrogle mize, kjer problematiko vračanja bolnic na delovno mesto po dolgotrajnem bolniškem staležu predstavljajo s treh vidikov. Na prvi okrogli mizi smo predstavili problematiko z vidika žensk, ki se vračajo na delo po zdravljenju raka dojk in rakov rodil. Na današnji okrogli mizi smo predstavili pomemben vidik delodajalcev. Na tretji okrogli mizi bo predstavljen še vidik odločevalcev. Namen projekta je ženske in delodajalce seznaniti z možnostmi in pravicami v postopku vračanja na delovno mesto, ki omogočajo lažji prehod iz dolgotrajnega bolniškega staleža in hkrati opozoriti odločevalce na pomanjkljivosti postopkov v praksi.
»V več letih delovanja na svetovalnem telefonu smo ugotovili, da gre za večplastno problematiko, ki poleg bolnic v veliki meri zadeva tudi delodajalce in zakonodajalce. Vračanje na delo po dolgotrajnem bolniškem staležu ni stresno le za ženske, temveč tudi za delodajalce, kar vpliva na ohranitev delovnega mesta bolnic. Dolgotrajni postopki, pomanjkanje komunikacije, ne vedoč, kdaj se bodo delavke vrnile na delovno mesto in kakšne bodo njihove omejitve, so le peščica vprašanj, ki se porajajo delodajalcem. Njihova naloga je skrbeti za uspešne delovne procese, zato se jim ob dolgotrajnih postopkih vračanja delavk na delo večkrat porajajo vprašanja ali jim bodo sploh še lahko nudili zaposlitev. V nekaterih primerih so potrebne prilagoditve delovnih mest, ki jih delodajalci znotraj svojih procesov na prvi pogled ne morejo ponuditi, hkrati ne poznajo vseh spodbud, ki so na voljo za ohranjanje delovnih mest, kot so financiranje prilagoditve delovnih mest in finančne spodbude v obliki zmanjšanja stroškov plače in nadomestila plač«.
mag. Klara Krajčič, pravna svetovalka v kadrovski službi, Krah Group Slovenija (Resistec, Athos, Metaltec) je kot predstavnica delodajalcev razložila, kako vpliva odsotnosti delavca zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža na delovno organizacijo. “Ločiti je potrebno delovna mesta z več zaposlenimi in tista, kjer je na delovnem mestu zaposlen samo en delavec. Ker ne poznamo delavčevega zdravstvenega stanja, delodajalci ne vemo, koliko časa bo odsoten, zato težko zaposlimo nove delavce za nadomeščanje. Pri tem je potrebno izpostaviti, da se moramo delodajalci prvenstveno prilagoditi trgu in zahtevam kupcev ter se boriti za delo na trgu. V gospodarstvu ne gre za zagotovljeno delo, hkrati je tudi veliko bolj na udaru zaradi razmer na trgu, posegov v gospodarsko delovanje. V procesu vračanja na delo se delodajalci soočamo z odločbami, ki narekujejo omejitve pri delavcih, ki dejansko pomenijo popolno nezmožnost dela. Takrat se znajdemo na točki, kjer lahko delavca, dokler ne dobimo odločbe ZPIZ, pošljemo le na čakanje. V primerih nemožnosti zagotoviti prilagoditve delovnega mesta je proces reševanja komisije predolg in hkrati nima večje teže, v smislu preprečevanja tožb. Posledično je podjetje tisto, ki krije stroške dolgotrajnih postopkov. Delodajalcem bi vračanje na delo olajšalo sistemsko urejeno vključevanje medicine dela takoj na začetku postopkov. Smiselna bi bila tudi pomoč delodajalcem iz strani posebne službe, kjer bi lahko bili deležni vseh informacij na enem mestu.”
V nadaljevanju je asist. Dani Mirnik, dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa, iz Centra za medicino dela, ZVD d.o.o., spregovoril o vključevanju specialistov medicine dela, prometa in športa v proces vračanja bolnika na delo po dolgotrajni bolniški, ter povezovanju z delodajalcem in osebnim zdravnikom. “Trenutno se medicina dela v proces vračanja na delo po dolgotrajnem bolniškem staležu vključuje sorazmerno pozno. Ponavadi podjetja pošiljajo zaposlene na t.i. ciljane preglede po tem, ko imenovani zdravnik določi, da se oseba lahko za poln ali skrajšan delovni čas vrne na delo. Takrat specialisti medicine dela poskušamo najti ustrezna delovna mesta oz. naloge, ki jih zaposleni oz. zaposlena v tistem trenutku glede na zdravstveno stanje lahko opravlja. Idealno bi bilo, da bi se začeli specialisti medicine v proces zgodnjega vračanja na delo vključevati že v sklopu medicinske rehabilitacije. Na tak način bi se že zgodaj po nastanku bolezni oz. spremenjenega zdravstvenega stanja pripravil okvirni načrt poklicne rehabilitacije oz. časovnice vračanja na delo. Zaposleni in delodajalci bi se na tak način lažje organizirali, lažje, hitrejše in bolj racionalno bi bilo tudi vodenje bolniškega staleža in potencialnega invalidskega upokojevanja. Glavne ovire so zakonodajne in organizacijske. Večina bolnikov niti ne potrebuje kompleksne terciarne obravnave kot poteka na primer na URI Soča.”
Boris Kramžar, dr. med., specialist medicine dela, prometa in športa; predsednik Invalidske komisije I. stopnje in vodja Službe za izvedenstvo I. stopnje, ZPIZ OE Celje je v nadaljevanju pojasnil možnosti sodelovanje delodajalca v postopkih vračanja na delo: “Delodajalci imajo v okviru postopka ocene invalidnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) možnost aktivne vloge pri reševanju zaposlitve zavarovanca, za katerega je predvidena invalidnost in obstaja preostala delovna zmožnost. V ospredju je predvsem poklicna rehabilitacija, katere priprava in predlog se izvaja v postopku pred oceno invalidnosti in je delodajalec aktivno vključen v iskanje ustrezne rešitve zaposlitve delavca s priznanimi trajnimi omejitvami delovne zmožnosti. Po oceni invalidnosti pa ima delodajalec možnost uveljavljanja sofinanciranja ZPIZ za ohranitev zaposlitve delovnega invalida v smislu usposabljanja ter prilagoditve delovnih prostorov in delovnih sredstev. A na splošno delodajalci izkazujejo majhen interes za vključevanje v postopke ocenjevanja invalidnosti, tako pred nastankom invalidnosti, kot tudi za možnosti sofinanciranja ZPIZ po nastanku invalidnosti. Obstajajo redke izjeme delodajalcev, ki že ob uvedbi postopka za oceno invalidnosti predlagajo rešitev glede bodoče zaposlitve invalida in izkoristijo možnosti, ki jih ponuja ZPIZ. Te izjeme temeljijo na dobrem in korektnem sodelovanju delodajalca z izvajalcem medicine dela in pristojno osebo za varnost pri delu. Delodajalci izpostavljajo dolgotrajne postopke a roki za podajo mnenja invalidske komisije po uvedbi postopka za oceno invalidnosti (uvedba pomeni popolno medicinsko in delovno dokumentacijo) in nato za izdajo odločbe so zakonsko določeni. V praksi obstaja vtis, da so roki za oceno invalidnosti (pre)dolgi, vendar je potrebno upoštevati, da so vloge za oceno invalidnosti večkrat nepopolne z vidika popolnosti medicinske dokumentacije in tudi delovne dokumentacije. Pred oceno invalidnosti mora izvedenski organ natančno opredeliti funkcioniranje zavarovanca z vidika delovne zmožnosti in dejanske obremenitve in obremenjenosti na njegovem delovnem mestu, tudi ob upoštevanju poklica. Popolna medicinska dokumentacija in kvalitetno ter objektivno izpolnjena delovna dokumentacija prispeva k »pohitritvi« postopka ocene invalidnosti.«
Aleksandra Kuhar, področna sekretarka na oddelku za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, iz Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada RS, je predstavila širok nabor spodbud pri ohranjanje delovnih mest invalidov in za nove zaposlitve invalidov ter razložila, zakaj je vseeno dobro, da nekateri delodajalci v okviru kvotnega sistema raje plačujejo prispevek za neizpolnjevanje kvote, kot da bi zaposlovali osebe s statusom invalida. »Delodajalec ima pravico do enakih spodbud ne glede na to, ali gre za krajšo ali daljšo odsotnost že zaposlene osebe, ne glede tudi na to, ali gre za invalida, ki se prvič zaposli, ali je že bil zaposlen. Določen segment delodajalcev zagotovo izbere možnost plačila prispevka ali nadomestne izpolnitve kvote, določen pa zaposli celotno število invalidov, ki bi jih kot zavezanec za kvoto moral zaposliti. Če bi vsi delodajalci izpolnili kvotno obveznost z zaposlitvijo invalida ali nadomestno izpolnitvijo kvote, se ne bi zbirala sredstva iz naslova prispevka, ki se porabijo izključno za vzpodbude in bi ta sredstva moral zagotoviti i iz proračuna, tako pa se delodajalci medsebojno financirajo«.
Sogovorniki so se strinjali, da je rešitev v sistemski ureditvi zgodnje poklicne rehabilitacije, v obliki povezovanja izvajalca medicine dela z osebnim zdravnikom ter nato usklajeno delovanje imenovanega zdravnika ZZZS in izvedenca ZPIZ glede invalidnosti in preostale delovne zmožnosti, ki bo zagotavljala dostop vsem bolnikom. Velik doprinos bi bile tudi finančne spodbude ter aktivna vključenost tako delodajalcev kot delavcev, v programe vračanja na delo. Motivacija enih in drugih se je v pilotnih projektih pokazala kot ključen faktor za uspešno vračanje v delovni proces.
Posnetek okrogle mize si lahko ogledate TUKAJ.