Diagnoza rak je povezana s široko paleto čustvenih odzivov. Nekateri bolniki lahko takoj razumejo, kaj pomeni bolezen in zdravljenje; čustveno dojemanje nove situacije pa je dolgotrajen in postopen proces. Velikokrat je v ospredju strah: kakšne bodo posledice zdravljenja, pred bolečinami, da v borbi z boleznijo ne bi bili uspešni, da ne bi mogli več skrbeti zase, da bi bili najbližjim v breme.
Začetek zdravljenja mnogi doživijo kot olajšanje, kot aktivno borbo proti bolezni. Hkrati pa je lahko dolgotrajno zdravljenje zelo naporno in bolnika dodatno spravi v stisko.
Bolniki in bolnice so ob bolezni postavljeni pred mnoga težka vprašanja: Kako povedati doma, predvsem otrokom? Kako povedati v službi prijateljem? Ukvarjajo se z vprašanjem “zakaj jaz”, ki se sčasoma preusmeri v vprašanje “kaj sedaj”, “kaj še narediti zase”. Velikokrat je težko sprejeti spremenjeno telesno podobo, kasneje pa tudi dolgotrajnejše posledice zdravljenja in še in še.
Pomembno pa je poudariti, da zaključek zdravljenja ne pomeni konec procesa spoprijemanja z boleznijo. Po končanem zdravljenju je večini bolnikov skupen tisti strah “kaj pa če … “, ki se lahko pojavi ob vsaki spremenjeni telesni zaznavi; vsakokrat, ko zvedo za bolezen ali smrt prijateljev, znancev; ob kontrolnih pregledih ali pa npr. ob načrtovanju počitnic ali kredita. Po končanem zdravljenju je poleg ponovnega vzpostavljanja socialnih stikov ključno tudi vprašanje poklicne rehabilitacije.
Nekateri bolniki in bolnice sami poiščejo psihosocialno pomoč, druge vanjo napotijo zdravniki ali drugo zdravstveno osebje že v času bivanja v bolnišnici ali takrat, ko prihajajo na zdravljenje, lahko pa tudi leta po končanem zdravljenju. Pri tistih, kjer je stiska tako globoka, da povzroča psihiatrično motnjo, lahko lečeči zdravniki ali psihiater predpišejo tudi ustrezno psihiatrično zdravljenje z zdravili. Poleg Oddelka za psihoonkologijo se z obravnavo onkoloških bolnikov ukvarjajo tudi klinični psihologi in psihiatri v lokalnih zdravstvenih inštitucijah.
Psihoterapevtska obravnava lahko poteka individualno, lahko pa tudi v terapevtskih skupinah. Pomembno vlogo ima tudi organizirana samopomoč bolnikov z rakom, ki deluje v različnih društvih bolnikov. Ta je lahko individualna, preko telefona, osebnih stikov, elektronske pošte ali druženje v skupinah.
V okviru Europe Donne Slovenija smo bolnicam in njihovim svojcem ter prijateljem pripravili nekaj možnosti za psihosocialno podporo in pomoč v stiski.