Povečaj pisavo
> Raki rodil > Rak jajčnikov in jajcevodov

Rak jajčnikov je med pogostejšimi ginekološkimi raki. Po podatkih iz Registra raka Slovenije je leta 2016 za rakom jajčnikov na novo zbolelo 129 žensk, umrlo pa jih je 147. Zaradi nespecifičnih začetnih simptomov in s tem povezanega poznega odkrivanja, ima rak jajčnikov najvišjo smrtnost med vsemi ginekološkimi raki. ¾ bolnic z rakom jajčnikov ima bolezen odkrito v razsejanem stadiju, več kot polovica bolnic umre v petih letih po diagnozi.

Raj jajčnikov se najpogosteje pojavlja pri ženskah po menopavzi, 10 % bolnic pa je ob postavitvi diagnoze mlajših od 40. let.

Raka jajcevodov odkrijejo letno pri približno 13 ženskah. Ima podobne simptome, diagnostiko in zdravljenje kot epitelijski rak jajčnikov.

Dejavniki tveganja

Dejavniki tveganja, ki povečajo možnost žensk, da bodo zbolele za rakom jajčnikov so:

  • Starost, saj se rak pogosteje pojavlja pri starejših ženskah
  • Zgodnja prva menstruacija in pozen nastop menopavze
  • Debelost v adolescenci ali zgodnji odrasli dobi
  • Endometrioza
  • Pogosteje se pojavlja tudi pri ženskah, ki niso nikoli rodile ali so prvič rodile po 35. letu
  • Družinska obremenjenost

Izpostavljenost dejavnikom tveganja še ne pomeni, da bo oseba zagotovo zbolela, ampak le, da je verjetnost bolezni večja kot pri tisti, ki takemu dejavniku ni izpostavljena.

Manjše tveganje za pojav raka jajčnikov pa imajo ženske, ki so več let jemale oralno kontracepcijo, imele številne končane nosečnosti in dlje časa dojile.

Rak jajčnikov je v 10 % primerov genetsko pogojen. Dedne oblike so najpogosteje povezane z mutacijami genov BRCA1 in BRCA2. Več o tem si lahko preberete v zloženki Rak jajčnikov Onkološkega inštituta Ljubljana.

Simptomi in znaki

Maligni tumorji jajčnikov so običajno dolgo časa brez simptomov, ko pa se ti pojavijo, so zelo nespecifični:

  • Prebavne motnje: zaprtje, napihnjenost, spremembe apetita, občutek hitre sitosti
  • Povečan obseg trebuha (ascites), bolečine v trebuhu in spodnjem delu hrbta
  • Splošno slabo počutje in hujšanje
  • Urgentno in pogosto uriniranje
  • Neredne menstrualne krvavitve

Zaradi nespecifičnih simptomov, ki se pojavljajo pri številnih drugih manj nevarnih boleznih, je rak jajčnikov pri 75% bolnic diagnosticiran pozno, ko je že razširjen na druge organe.

Pomembno je, da obiščete zdravnika, če imate zgoraj naštete težave, ki so se pojavile na novo in trajajo dlje kot dva tedna. Učinkovitega presejalnega testa za zgodnje odkrivanje raka jajčnikov ni.

Diagnoza

Pri sumu na raka jajčnikov je pomemben pregled pri ginekologu, ki bo opravil temeljit klinični pregled in pregled z vaginalnim ultrazvokom (VUZ). Odvzel bo tudi vzorce krvi za določitev tumorskih  markerjev – CA 125. Glede na videz sprememb, ki so vidne na UZ, menopavzalnega statusa ženske in višine tumorskega markerja, ginekolog določi stopnjo tveganja za maligno bolezen in bolnico po potrebi napoti na nadaljnje preiskave v bolnišnico.

Za ocenitev razširjenosti bolezni je potrebno opraviti RTG slikanje prsnega koša, CT trebuha ali MRI medenice, po presoji zdravnika tudi ostale preiskave.

Za potrditev diagnoze raka jajčnikov je potrebna diagnostična laparoskopska operacija. Ta kirurgu z minimalno invazivnostjo omogoča pregled trebušne votline in odvzem vzorcev za histološke preiskave.

Vzorce, odvzete med operacijo, pod mikroskopom pregleda patolog, ki postavi dokončno diagnozo, določi histološko vrsto tumorja, malignost, gradus. Histološki izvid je ključen za določitev stadija bolezni, optimalno zdravljenje in napoved poteka bolezni.

Vsaka sprememba na jajčnikih še ne pomeni raka. Lahko gre le za ciste, 65% tumorjev jajčnikov pa je benignih. To pomeni da rastejo počasi, se ne širijo po telesu in se po operaciji ne ponovijo.

Maligni, rakavi tumorji, pa lahko potujejo po krvi in limfi v druge organe (metastazirajo). Za zdravljenje je poleg operacije velikokrat potrebno sistemsko zdravljenje s kemoterapijo.  Posebna kategorija pa so mejno maligni tumorji jajčnikov.

Histološke značilnosti

Histološki tipi

Rak se lahko razvije iz različnih celic, ki sestavljajo jajčnik. Glede na to jih ločimo na več histoloških vrst:

  • Epitelijski tumorji se razvijejo iz celic povrhnjice in predstavljajo več kot 90 % vseh malignih tumorjev jajčnikov. Naprej se delijo na več tipov: serozni, endometrioidni, svetlocelični in mucinozni karcinom. Pogosteje se pojavlja pri starejših ženskah in v začetnih stadijih redko povzroča težave.
  • Rak jajcevodov in primarni peritonealni karcinom (vznikne v sluznici, ki obdaja trebušno votlino) sta zelo podobna epitelijskim tumorjem jajčnikov, zato imata tudi podoben način zdravljenja.
  • Germinalni tumorji se razvijejo iz zarodnih celic in predstavljajo manj kot 2 % tumorjev jajčnika. Med njih prištevamo maligne teratome in disgerminome. Večinoma se pojavljajo v otroštvu in pri najstnicah. Težave, kot so bolečina v spodnjem delu trebuha, povzročajo že v zgodnjih stadijih bolezni, zato so odkriti bolj zgodaj.
  • Stromalni tumorji se razvijejo iz podpornega tkiva jajčnika. Ponavadi proizvajajo spolne hormone, zato povzročajo neredne vaginalne krvavitve, zgodaj v poteku bolezni pa tudi občutek nelagodja in bolečine v spodnjem delu trebuha.

Gradus

Tumorjem se določi tudi stopnja malignosti oz. gradus. Gradus 1 pomeni, da je tumor dobro diferenciran in da so rakave celice zelo podobne navadnim celicam jajčnika. Gradus 2 pomeni, da je tumor zmerno diferenciran, gradus 3 pa da je slabo diferenciran – tumorske celice niso podobne celicam jajčnika, tumor je visoko maligen.

Stadij

Tumorje glede na velikost in razširjenost bolezni po telesu delimo v 4. stadije. Nižji stadij pomeni manjši obseg bolezni in boljšo prognozo. Pri raku jajčnikov ste stadij določi po operaciji, ko kirurg pregleda trebušno votlino in odstrani prizadete organe, nato pa patolog odstranjeno tkivo pregleda pod mikroskopom.

  • stadij 1: tumor je omejen na en ali oba jajčnika
  • stadij 2: tumor se je razširil na druge strukture v medenici
  • stadij 3: dokazani zasevki na organih v trebušni votlini zunaj medenice ali v regionalnih bezgavkah
  • stadij 4: oddaljeni zasevki zunaj trebuha ali v jetrih

Naštete lastnosti tumorjev so pomembne za določanje načina zdravljenja in napoved poteka bolezni.

Zdravljenje epitelijskega raka jajčnikov in jajcevodov

Zdravljenje je odvisno od histoloških značilnosti lastnosti raka, razširjenosti in fizične zmogljivosti bolnice. Določi se za vsako bolnico posebej na konziliju, kjer sodelujejo specialisti različnih strok.

Kirurško zdravljenje

Ko je diagnoza raka potrjena se zdravljenje praviloma začne z operacijo. Kirurg poskuša popolnoma odstraniti vse tumorske spremembe v trebušni votlini, kar izboljša prognozo. Pri zelo napredovalih tumorjih pa popolna odstranitev vseh zasevkov ni mogoča.

Pri zgodnjem raku jajčnikov/jajcevodov se opravi odstranitev tumorja, obeh jajčnikov z jajcevodi, maternice, medeničnih in paraaortnih bezgavk in vseh vidnih zasevkov v mali medenici.

Le izjemoma je lahko operacija manj obsežna – pri mlajših ženskah, ki si želijo imeti otroka in imajo bolezen omejeno le na en jajčnik.

Pri napredovali bolezni je standardno kirurško zdravljenje popolna odstranitev tumorja in vseh zasevkov v trebušni votlini (popolna kirurška citoredukcija). Za to je potrebno včasih odstraniti (poleg maternice, jajčnikov z jajcevodi, bezgavk, omentuma) tudi del črevesja, jeter, vranice ali peritoneja.

Taka operacija ima lahko veliko stranskih učinkov, zato lahko nekatere bolnice pred operacijo prejmejo kemoterapijo z namenom zmanjšanja obsega bolezni.

Sistemsko zdravljenje

Sistemsko zdravljenje s kemoterapijo lahko poteka kot:

  • Dopolnilna (adjuvantna) kemoterapija po zaključenem kirurškem zdravljenju, ki se priporoča večini bolnic z epitelijskim rakom jajčnikov. Običajno bolnice prejmejo 6-8 ciklusov kemoterapije s kombinacijo preparata platine in taksana.
  • Predoperativna kemoterapija (neoadjuvantna) se uporablja z namenom zmanjšanja obsega bolezni. Po 3-6 ciklusih kemoterapije sledi operacija z namenom popolne odstranitve zasevkov. Nato sledi še pooperativno sistemsko zdravljenje.
  • Paliativna kemoterapija pa se uporablja za lajšanje simptomov bolezni pri bolnicah, kjer kirurško zdravljenje ni možno.

Kemoterapija je sistemsko zdravljenje z zdravili citostatiki, ki uničujejo rakave celice, s preprečevanjem njihove delitve in rasti. Delujejo pa tudi na zdrave celice, predvsem tiste, ki se hitro delijo. Zato povzročajo različne stranske učinke, ki so s podporno terapijo dobro obvladljivi. Najpogostejši so: slabost in bruhanje, izpadanje las, utrujenost, slabokrvnost, oslabljen imunski sistem, vnetje ustne sluznice, motnje prebave … Več si lahko preberete v knjižici Rak jajčnikov Onkološkega inštituta Ljubljana.

Tarčno zdravljenje

Tarčna zdravila imajo v primerjavi s citostatiki manj stranskih učinkov, saj delujejo ciljano na tumorske celice. Pri zdravljenju napredovalega raka jajčnikov in jajcevodov se uporablja zdravilo bevacizumab, ki zavira rast novih žil tumorja. V zdravljenje se ga doda že med kemoterapijo ter kasneje kot samostojno vzdrževalno zdravljenje.

Obsevanje

Obsevanje pri zdravljenju raka jajčnikov in jajcevodov nima tako pomembne vloge. Občasno se lahko uporablja kot dopolnilo kirurgiji in sistemskemu zdravljenju. Paliativno obsevanje pa se uporablja pri razširjeni bolezni z namenom lajšanja simptomov.

Več o zdravljenju z obsevanjem si lahko preberete v zloženki Onkološkega inštituta.

Sledenje po končanem zdravljenju

Prvi dve leti po končanem zdravljenju imajo bolnice kontrolni pregled na 3-4 mesece, nato na 6 mesecev, po petih letih enkrat na leto. Ob kontrolnem pregledu ginekolog onkolog opravi natančen kliničen pregled, UZ ter kontrolo tumorskega markerja Ca 125. V primeru suma na ponovitev bolezni se opravijo različne slikovne preiskave.

Zdravljenje ponovitve bolezni je odvisno od tega koliko časa po primarnem zdravljenju se je bolezen ponovila, od mesta ponovitve, zmogljivosti bolnice … Temeljno zdravljenje predstavlja kemoterapija, v nekaterih primerih se opravi tudi ponovno operacijo z odstranitvijo zasevkov. Poleg tega pa se pri ponovitvah bolezni uporablja tudi dve tarčni zdravili: bevacizumab in olaparib. Zdravilo bevacizumab se uporablja pri ponovitvi bolezni, če ga bolnice niso prejele že v sklopu primarnega sistemskega zdravljenja. Olaparib pa se kot vzdrževalno zdravljenje po kemoterapiji uporablja pri bolnicah s ponovitvijo seroznega raka jajčnikov ali jajcevodov, ki imajo mutacijo genov BRCA 1/2. Olaparib spada v skupino PARP inhibitorjev, ki preprečijo popravljanje napak v tumorskih celicah in jih s tem uničijo.