Diagnoza
Nikoli ni bila resno bolna, le migrene so jo pestile, ki jih je uspešno odpravila. Nemudoma je obiskala zdravnika ter opravila mamografijo in ultrazvok s punkcijo. Čez teden dni je bil rak dojke potrjen. Zdravljenje na Onkološkem inštitutu je steklo. Radikalni mastektomiji z odstranitvijo vseh bezgavk in takojšnji rekonstrukciji z ekspanderjem je sledilo 25 obsevanj.
Po diagnozi sta se strah in nemir naselila tudi med družinske člane. Rak je bil že pred tem v družini. Irenina mama se je spopadla z rakom na dojki leta 2001 pri svojih 59-ih in čez leto in pol še z metastazo pod pazduho (od tedaj je vse v redu), prav tako mamina sestra in brat.
Seveda se je Irena odločila za gensko testiranje na mutacijo BRCA. Na srečo so bili rezultati negativni.
Bolezen se je vrnila
Irena pove, da so bili po dveh letih prvi znaki podobni išiasu z bolečino v ledvenem delu hrbtenice. Osebna zdravnica jo je pet mesecev zdravila za išiasom, ji predpisovala vedno večje doze analgetikov in je ni pravočasno napotila na sekundarni nivo.
Ob hospitalizaciji je bilo že tako hudo, da ni mogla več stopiti na desno nogo in stati brez oporne palice. Bolečine so bile neznosne. Po temeljitih preiskavah in izvidih scintigrafije je izvedela, da ima poleg poškodovanega ledvenega vretenca počeno še eno rebro. Šele takrat je pomislila, da se je nemara rak naselil v kosti. Bila je obupana. Bo še hodila?
Metastaza raka dojke na kosteh je bila potrjena šele po operativnem posegu na ortopedskem oddelku v SB Celje. Specialist ortoped Marko Kotnik, dr. med., je odlično opravil svoje delo (z vijaki je stabiliziral hrbtenico), za kar mu je (in tudi osebju) neizmerno hvaležna. Po štirih tednih neznosnih bolečin, strahu in obupu se ji je vrnila vera v življenje, premagala je trpljenje in bila srečna, da lahko hodi. »Ne morem z besedami opisati«, pravi Irena, »kaj se je v globini moje duše zgodilo takrat. Naenkrat je veliko stvari (strah, skrbi, …) odpadlo, kot da me je trpljenje prebudilo in očistilo um. Najlažje povem to z mislijo Viktorja E. Frankla: »Trpeči človek stoji višje kakor (za delo) sposoben človek.«
Približno šest mesecev po operaciji hrbtenice je zdravniško napako takratne osebne zdravnice sporočila Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje. V ZD Celje so zdravniško napako priznali in se ji opravičili.
Operaciji je sledilo onkološko zdravljenje (deset obsevanj ledvenega dela hrbtenice, hormonska terapija z arimidexom – do odstranitve jajčnikov leta 2017 tudi z zoladexom – in vitamin D3). Več mesecev je nosila steznik in hodila s pomočjo bergel, zdraviliško zdravljenje je sledilo šele čez deset mesecev. Vsa tri leta je bila pod zdravniško kontrolo. Leta 2016 sta se ji zlomili še dve rebri. Po tem zlomov ni bilo več. Od jeseni tega leta je invalidsko upokojena.
Stranski učinki zdravil
Posledice zdravil so bile mnogotere. Zelo močne in pogoste vročinske oblive je krotila z akupunkturo. Dve leti in pol je imela težave z nespečnostjo. Trudila se je konzumirati čim manj zdravil, tudi za antidepresive se ni odločila, ampak je dve leti po drugi bolezni uživala konopljino smolo. Meni, da deluje konoplja kot naravni antidepresiv, vendar jo priporoča samo v težkih primerih. Po ovarioktomiji in posledični opustitvi zoladexa leta 2017, se je počutje bistveno izboljšalo, dobila je več energije in volje do življenja.
Kljub temu se težko spoprijema s fizičnimi omejitvami, utrujenostjo, občutkom nemoči in trajnimi posledicami (hrbtenica je slabo gibljiva, težko se prepogiba, …).
Spopad s tumorskimi markerji
Vse leto 2018 je imela živčno vojno s tumorskimi markerji, ki že od novembra 2017 konstantno rastejo (od 59 do 287), zato je imela v tem letu vrsto preiskav. Zdravniki so iskali metastaze po telesu, čeprav so bili vsi ostali izvidi v redu. To jo je psihično popolnoma izčrpalo, strah pred ponovitvijo bolezni pa paraliziral. Predvideva, da je na dvig markerjev vplival stres iz osebnega življenja, saj je rak vendar psihosomatska bolezen.
Pred boleznijo je imela par zelo stresnih let, življenje jo je preizkušalo na več področjih naenkrat. »Bila sem kot ladja na razburkanem morju«, pravi Irena »in pozabila nase. Ugotovila sem, da nisem živela svojega življenja, temveč življenje po vzorcih drugih na nezavedni ravni. Kot čustveno občutljiva oseba sem se preveč ukvarjala in skrbela za druge. To me je nevede omejevalo, kot neka čustvena odvisnost. Pravzaprav sem vedela, da moram sebe postaviti na prvo mesto, če želim ozdraveti. Ampak kako? Podedovala sem težko prtljago iz preteklosti, skozi življenje so me vodile potlačene, nerazrešene travmatske izkušnje in nezadovoljujoči odnosi.
Do odgovora sem skušala priti skozi večletni proces dela na sebi (obiskovala sem razne delavnice za opolnomočenje, skupino za ženske, psihoterapijo, metode TRE, čuječnost, kontemplativne duhovne vaje). Več kot sem vedela o »kaj« in »zakaj«, lažji je postajal »kako«. Šele potem, ko sem prišla v stik s sabo in do zaupanja vase, sem resnično lahko začela upoštevati sebe. Postala sem bolj odločna pri: »Dost’ mam!« Odločila se je, da bo markerje v prihodnje povsem ignorirala.
Uradna medicina in/ali alternativa
»Medicini ne zaupam popolnoma, spoštujem stroko, optimalna pa bi bila kombinacija obeh« pove Irena. »Pri odločitvah rada sodelujem, saj gre za moje telo. V način zdravljenja moramo verjeti, potem zdravi. Zagovarjam celostno zdravljenje človeka in ne zahodni sistem parcialnega zdravljenja telesa.
V času zdravljenja sem si najprej prečistila telo, poskrbela za vnos zdrave hrane, si pomagala s hidroterapijo, redno skrbjo za črevesno floro, redno kontrolo ph, pol leta po obeh boleznih sem opustila uživanje mesa, povečala vnos sadja, zelenjave in naravnih sokov. Tudi za postenje sem se odločila.
Moje prehranske slabosti so bile kava in sladkarije (čokolada), drugih razvad nisem imela. Sedaj se zbudim ob žitni kavi, po zajtrku pa si privoščim turško. Zmanjšala sem ogljikove hidrate in sladkarije, meso uživam enkrat tedensko, prehrani dodajam B kompleks in aplikacije B12, za kosti pa poskrbim z zadostnim vnosom kalcija, magnezija, silicija in D3.«
Drugačen vsakdan
»Diagnoza rak mi je popolnoma spremenila življenje in percepcijo. Na nek način je postala moja učiteljica. Vrtala sem v svoje globine, da bi prišla do čiste vode, če se izrazim metaforično. Iskala sem zdravje, našla sem sebe. Začutila sem sebe in svoje telo. Sočutje do sebe pa zdravi.
Kot mlada upokojenka imam več časa zase. Življenje teče bolj umirjeno, sprijaznila sem se, da določenih stvari, v katerih sem včasih uživala, ne morem več početi. V ritem dneva sem morala dodati večkratno dnevno počivanje. Po več kot treh letih bolezen ni napredovala, sedaj sem brez bolečin, počutim se zazdravljeno, bolezen puščam za sabo kot odraz moje preteklosti. Baterije si polnim v naravi, z glasbo in s sprehodi s psičko. Obogatena z težkimi in dragocenimi izkušnjami stopam v novo življenje.«
Europa Donna
Europi Donni se je Irena pridružila šele leta 2018, ko so ji začeli tumorski markerji rasti in jo je prežel strah pred ponovitvijo bolezni. Tovrstne aktivnosti in druženja so ji zelo všeč, posebej je bila navdušena nad delavnico čuječnosti, ki ji je zelo pomagala pri premagovanju strahu in pri dvigu zaupanja vase. »Vem«, pravi Irena »da smo vse na isti valovni dolžini, da v tem nisem sama, pomirijo me pozitivne zgodbe bolnic, ki so uspešno premagale bolezen«.
piše: Danica Zorko, Europa Donna