Povečaj pisavo

Alenka je kot še marsikatera druga ženska zbolela prekmalu. Leta 2017, pri svojih rosnih 42 letih. Bilo je šokantno pripoveduje, a ob pogledu na druge bolnice, je kmalu videla, da bolezen ne izbira starosti. Njena zgodba se začenja v veleblagovnici pred ogledalom. Tam je namreč zagledala luknjico in nenavaden položaj bradavice na levi dojki. Ni oklevala, takoj je obiskala svojo ginekologinjo.

Mnogih sanj si nisem izpolnila, a izpolnila sem si tiste najlepše, ustvarila sem si družino

»Že od nekdaj sem malo posebna,« začne pogovor Alenka. »Živim po načelih srca in sem vedno zadovoljna z malim. Kar je za večino ljudi nepomembno, meni pomeni vse, moj dan je sestavljen iz občutij in hrepenenj, moj svet pa se vrti počasi in nikdar se mi nikamor ne mudi.« In morda se prav zato v življenju pojavijo prepreke, pravi, ter okoliščine, ki zahtevajo odrekanje, žrtvovanje, potrpljenje in psihično ter fizično moč. »Narava me je obdarila s številnimi talenti; vendar nikoli nisem rada rinila v ospredje ali tekmovala z ljudmi, zato se ne morem pohvaliti s prav bleščečo poklicno kariero. Mno sanj si nisem izpolnila, a izpolnila sem si tiste najlepše, ustvarila sem si družino, navezano in homogeno, napolnjeno z ljubeznijo in smehom, zadovoljno tudi s skromnimi življenjskimi razmerami. Zanje in zaradi njih mi ni bilo nikoli nič pretežko ali predolgotrajno. Skupaj smo preveslali lepo število let ob delavski plači in po rojstvu hčerke ob socialni podpori, kljub stiskanju v enosobnem stanovanju, moževim težavam z zdravjem, hčerkinimi učnimi težavami (diskalkulija), bitkam s sodnimi in uradniškimi mlini ter socialni izključenosti. Vsak dan znova sem vstajala z optimizmom in se podajala v nov boj z mislijo: “Vse bo ok, saj mi vendar vsaj zdravje dobro služi!” pripoveduje Alenka.

»Potem je udarilo, kot strela z jasnega. Le pol leta po tistem, ko je raka premagal mož (odstranitev velikega dela spodnje ustnice). “Samo še tega je manjkalo.” je bil moj prvi odziv.« Prvi dnevi so bili najtežji. Alenka je imela pred seboj podobe svojega moža, sina in hčerke. »Zavedala sem se, kako zelo me imajo radi in da bi, če bi me izgubili, prej ali slej postali psihične razvaline. Ne,umreti si enostavno nisem smela privoščiti.«

Alenka je terapije prenašalo dobro, poletna vročina je ni preveč motila. Imela je šest ciklusov kemoterapij in kljub temu opravljala gospodinjska dela, hodila in kolesarila. »V veliko pomoč sta mi bila otroka; njima gre zasluga, da sem imela dovolj časa tudi za prepotrebni počitek.« Edini posledici, ki je po njenem mnenju ostali, sta zmerni limfedem v levi roki in malo težja sapa. Po kemoterapijah je sledilo obsevanje, 25 obsevanj in kot pri večini hormonska terapija. »Trenutno še prejemam dvojno hormonsko terapijo, ki jo zaenkrat prenašam dobro, malo tudi po zaslugi višje sile, ki nam je letos poslala “nordijsko” poletje.«

Pogovor z ženskami iz združenja Europa Donna ji je vedno pomagal

V najtežjih trenutkih se je zatekala na pogovor k svoji mami in soborkam iz društva Europa Donna. Začela je tudi pisati dnevnik, le nekaj dni po diagnozi. V njem opisuje svoje zaznave, občutja in zaradi tega ji je veliko lažje. »Telo mi je samo od sebe začelo dajati signale, da se želi boriti. Povečal se mi je apetit in povrnila se mi je energija, znova sem sedla na kolo. Iskala sem trenutke popolne sprostitve. Ob vodi, ki je od rojstva moj element, v umirjenih in zabavnih večerih z družino, ob dobri knjigi, posnetkih s koncertov moje najljubše glasbene skupine.« In misel na smrt, ki je bila prej prisotna, je odplava stran. »V sebi sem začela odkrivati vikinga. Takega pravega, neustrašnega, ki si želi poklicnih izzivov, ki se ne pusti teptati in ki si upa vesoljni javnosti pokazati svoj obraz! Tudi na naši družini je moja borba pustila pečat: to poletje smo skupaj doživeli več, kot kadarkoli prej.«

Sedaj je najbolj vesela dobrih novic, izvidov, ki krepijo njeno zavedanje, da ni poraženka, ampak zmagovalka. »Zmagovalka sem in prvikrat v življenju imam jasen načrt! Pokazati želim, kdo sem in kaj znam. Stopiti s časom v korak in zase ter za svoje najdražje obrniti kolo usode v pravo smer.«

Pišeta: Mojca Buh in Alenka Ban