Vsaka bolečina ne pomeni bolezni, a treba ji je prisluhniti
V želji po ozaveščanju in večji odzivnosti na presejalne programe je dozorela želja po oblikovanju skupine Europe Donne v Bohinju, ki bo lahko kmalu zaobjela celotno Gorenjsko. Prisluhnimo njeni zgodbi.
Družina in rak
Ivi Lapajne, sopotnici moža Romana, ki se zdaj kot upokojenec ukvarja predvsem s kmetovanjem in 14-glavo čredo govedi na bližnjem Nemškem Rovtu, so diagnosticirali raka dojk leta 2006, ko
ji je bilo 46 let. Hči Katjuša (po končanem študiju diplomantka Filozofske fakultete) je sicer že bila polnoletna, sin Matevž (diplomant Fakultete za elektrotehniko) pa še najstnik. Z rakom se v Ivini primarni družini dotlej ni srečal še nihče, starše in brata je izgubila, preden je sama zbolela, je pa soprogu zaradi raka na dojki umrla mama, ko mu je bilo komaj 17 let, prav toliko, kot sinu Matevžu ob njeni diagnozi. Iva pravi: »Otroka, oba zaposlena, sta z nama. Katjuša se je s hčerjo Laro preselila na kmetijo, kjer sta našli svoj mir in veselje. Lara je zame preprosto del tega, kar me razveseljuje in mi daje vedeti, kako je življenje lahko čudovito. Matevž pa si doma, skupaj s partnerico Manco,
ureja stanovanje. Dobro nam gre.«
Otroštvo, študij in delo
Srečno otroštvo je preživela na Jesenicah. Kot veterinarska tehnica se je sprva zaposlila na Inštitutu za mikrobiologijo v Ljubljani in hkrati začela študij na Fakulteti za socialno delo. Ker so ji po poroki in rojstvu hčere dnevne vožnje iz Bohinja v Ljubljano vzele preveč časa, je poiskala delo bliže domu,
najprej v turistični agenciji Slovenijaturist. Ko se je družinici pridružil Matevž, je sprejela svetovalno delo v OŠ Janeza Mencingerja v Bohinjski Bistrici, po ustanovitvi novih občin pa skrb za družbene dejavnosti v občini Bohinj ter ob delu uspešno končala magistrski študij. Iva pravi: »Teče zadnje leto pred upokojitvijo in moje delo je usmerjeno v zagon pilotnega projekta Mobilni socialni servis s ciljem: dvig kakovosti pogojev za življenje.«
Odkritje bolezni
Iva pripoveduje: »Spadam med ženske, ki imajo gosto, vozličasto tkivo dojk. Temu sem namenjala več pozornosti. Na mamografiji oktobra 2005 so ugotovili opazno gmoto, verjetno benigno, in me naročili na ponovni pregled čez sedem mesecev. Še isti teden sem pri tuširanju zatipala nekaj trdega. Odločila sem se, da ne bom čakala na kontrolni pregled. Naročila sem se k svoji zdravnici v ZD, ki me je po pregledu napotila v jeseniško bolnico. Sledila sta punkcija in obvestilo z Onkološkega inštituta (OI), da vzorec ni bil tehnično dobro odvzet in naj se oglasim na OI zaradi ponovne punkcije. Moji občutki takrat? Morda strah ob zavedanju, da se v meni nekaj dogaja. Zaradi izvida so me poklicali v bolnišnico. Ob prijavi v sprejemni pisarni sem dobila v roke kartoteko in jo seveda pregledala. Vročina je zajela celo telo, v želodcu sem začutila močan krč. Na hodniku sem bila sama. Stopila sem proti odprtemu oknu in se zazrla v bližnji grič, ki se je kopal v čudovitih jesenskih barvah. Narava me vedno prevzame, bila je tako spontana, tako čista. Solze so me sprostile. Bila sem nadvse hvaležna, da se je to zgodilo meni, in ne Katjuši, Matevžu ali Romanu. Sama bom že, zmogla bom. Takrat me je poklical zdravnik: Gospa, izvid je pozitiven, v levi dojki imate raka. Že decembra ste naročeni na pregled na OI. Ko sem se vrnila k možu v čakalnico, nisem bila povsem prepričana, koga od naju je bolj strah mojih besed: raka imam. Med vožnjo domov sva malo govorila. Veliko sem premišljevala o tem, kako naprej, kako naj povem otrokoma, kakšno bo zdravljenje, je bolezen dovolj zgodaj odkrita? Oba otroka imam rada ob sebi, rada se pogovarjam z njima. Ko sta odraščala, smo se smejali, njuna povezanost je bila in je še vedno izjemna. Čakala me je težka naloga, kako na nežen način sporočiti otrokoma, da imam diagnozo rak, pa vendar, da to ni tako hudo. Danes sta odrasla, dosegata zastavljene cilje, imata pravi občutek za soljudi. Neizmerno
sem ponosna nanju! Pred dnevi sem ju vprašala, kako sta se ob tem počutila. Njuni odgovori so me
globoko ganili. Tako zelo ju imam rada!«
Zdravljenje
»Obdobje pregledov, čakanja na izvide, kemoterapije in nadaljevanja zdravljenja je bilo podobno stanju nenehnih prepihov. Ko sem zaprla eno okno, se je počasi odpiralo novo. Zdelo se je, da so na sporedu le filmi, v katerih nekdo umre zaradi raka. Literatura, ki sem jo prebirala, mi ni dala potrebnih odgovorov. Na koncu sem prebirala samo statistiko: kolikšen je odstotek preživetja. Poklicala sem primarijko Mojco Senčar. Vpijala sem vsako njeno besedo, ona ve, preživela je. To me je pomirilo. Na OI mi je kirurg dr. Kavčič predstavil možnosti. Vse je potekalo gladko in hitro. Odločila sem se za odstranitev dojke in si tako prihranila obsevanja. Med operacijo so bile varovalne
bezgavke negativne. Na pooperativnih pregledih sva se z dr. Kavčičem veliko pogovarjala o tem, kako naprej. Verjetno me čaka kemoterapija, ki mi bo »prečistila« organizem. Bilo mi je prav.
Na enem od zadnjih pregledov pa sem izvedela, da so bili v varovalnih bezgavkah mikrozasevki.
Sledila je ponovna operacija z odstranitvijo vseh bezgavk v levi pazduhi. Po tej operaciji me je prevzela internistka in me pripravila na šest kemoterapij. Vse sem prejela v rednih terminih. Upoštevala sem navodila zdravnice, veliko sem bila na zraku, skrbela sem zase. Seveda so se pojavile spremembe, povezane z boleznijo. V vsaki sem poiskala smisel za nekaj dobrega. Ko so mi začeli izpadati lasje, me je med smehom obril kar mož. Ko sem izgubila menstruacijo, mi je odleglo, saj so bile boleče in so trajale osem dni. Migrene so skoraj izginile. Če iščeš nekaj dobrega v sicer težki situaciji, to lahko najdeš. Po operacijah in kemoterapiji sem nadaljevala terapijo z nolvadexom. Po dveh letih sem se odločila za rekonstrukcijo dojke z lastnim tkivom. V letu 2011 so mi laparoskopsko odstranili oba jajčnika.«
Rekonstrukcija
»Dve leti po odstranitvi dojke sem začela razmišljati o rekonstrukciji. Onkologinja me je podprla in me naročila na konzilij za plastično kirurgijo. Ob predstavitvi operacije sem se spraševala, ali potrebujem novo operacijo ali s tem ne izzivam usode? Teden pred operacijo me je poklicala sestra.
Povedala sem ji, da v sebi nisem povsem prepričana, in sem operacijo odklonila. Kot kaže, je bila takih odgovorov vajena. Predlagala je, da me naroči pozneje in naj si vzamem čas in premislim.
Odločitev je samo moja. Danes sem ji hvaležna za njeno razumevanje. Dva dneva po sedemurni operaciji so zdravniki ugotovili, da bo potrebna nova operacija. Rekonstrukcija je potekala z lastnim tkivom iz trebušnega predela. Del, ki se ni ‘prijel’, je povzročil širitev boleče modrice. To so morali
odrezati. Po tej operaciji je šlo le še na bolje.«
Rehabilitacija
»Skupaj z zdravniki smo naredili vse, zdaj sem na vrsti sama. Čas je bil za odkrivanje mojih skritih talentov. Uživala sem na sprehodih s psičko Deo. Prvič sem spekla kruh, skuhala različne marmelade in zeliščno žganje. Zdelo se mi je, da sem podobna Pehti, na glavi slamnati klobuk in s skoraj vsakega sprehoda sem prinesla kaj naravnega (kamen za poslikavo, rože za vazo ali čaj, del lubja za okrasitev …). Posegala sem po naravni alternativi. Katjuša, Matevž, Roman in psička Dea (nežna senca) so bili vedno ob meni – in tudi zato sem zmogla. Močno sem se zavedala pravih prijateljev.«
Ohranjanje odpornosti
»Za ohranjanje odpornosti so še vedno pomembni vsakodnevni sprehodi v naravi, zdaj s škotsko ovčarko Winny. Rada imam delo na vrtu, rože, knjige, ustvarjanje, plese, glasbo … Vse, kar pridelamo doma, z veseljem pojemo. Cenim domačo hrano. Kot prostovoljka sem že vrsto let aktivna pri oblikovanju in izvajanju posebnih socialnih programov društva Invalid Bohinj. Na društveni telovadbi sem dobila zamisel in začela vadbo na stolih za ženske, ki niso zmogle aktivnejših in težjih vaj v ležečem položaju.«
Odjek Europe Donne
»Pred štirimi leti sem se priključila ED. Na kakovostnem seminarju v Portorožu sem razmišljala o tem, kako prav bi prišlo to znanje ženskam v Bohinju. Vedela sem, da je odzivnost na presejalne programe ZORA, DORA in SVIT v Bohinju pod državnim povprečjem. Tudi zato in na podlagi osebnih izkušenj in pogovorov z ženskami, ki so prebolele raka dojk, je dozorela želja po oblikovanju skupine v Bohinju. Letos septembra smo imele prvi sestanek, da smo se za skupino dogovorile in začele priprave na rožnati oktober. Pripravile smo načrt za prihodnje leto in si želimo, da nam ga upravni odbor potrdi. Z zanimivim programom in dobrim delom bomo lahko prerasli v Gorenjsko podružnico, kar si tudi želimo.«
Epilog
Ivina misel za konec: »Svoje življenje težko kar spremenimo, lahko pa mu dodamo tisto, kar nas osrečuje. Vsaka bolečina še ne pomeni ponovitve bolezni. Strah, ki se pojavi ob tem, je povsem
normalen. Pomembno pa je, da bolečini prisluhnemo in poiščemo razloge zanjo. Negativni izvidi so dobra motivacija za življenje.«