O tem, da se ne bom pozdravila, nisem razmišljala.
Leta 2012 ste, lahko bi rekli, da v najlepših letih, zboleli za rakom materničnega vratu. Kateri so bili prvi simptomi?
V tistem letu sem veliko svojega časa namenila pisanju magistrske naloge, leto prej mi je umrl oče in izgubila sem nekaj kilogramov, kar sem pripisovala preobremenjenosti. Jeseni sem zakrvavela pri spolnem odnosu. Vedela sem, da to ne pomeni nič dobrega, a sem se prepričevala, da morda ne bo hujšega, saj sem bila že več let vključena v program Zora.
Ste vendar takoj obiskali zdravnika?
Takoj, ko je bilo mogoče, sem se naročila pri svojem ginekologu Aleksandru Merlu. Potolažil me je, da ni nič hudega. Opravil je biopsijo in me čez nekaj dni poklical, naj se oglasim na Ginekološki kliniki v Ljubljani, kjer bom obravnavana na konziliju. Ker nikoli nisem imela resnejših težav z zdravjem, se mi ni niti sanjalo, kaj je to konzilij, sem se pa, pred obravnavo tam, nekako odklopila od sebe, da zaradi negotovosti ne bi čutila smrtnega strahu.
Kaj je bila vaša prva misel ob diagnozi?
Spomnim se, da sem ležala na ginekološki mizi, prišlo je šest zdravnikov. Eden od njih me je vprašal, kje sem hodila tako dolgo. To me je tako presenetilo, da nisem mogla odgovoriti. Danes bi se odzvala drugače. Povedali so mi, da je tumor večji od štirih centimetrov in da se bodo odločali med obsevanjem in kemoterapijo ali odstranitvijo rodil, na koncu se je zgodilo vse našteto. Odšli so in znašla sem se na hodniku, v preveliki halji, usedla sem se na tla in začela glasno jokati. Edina misel, ki mi je hodila po glavi, je bila kemoterapija, ves čas sem ponavljala besedi »moji lasje«. Pristopila je medicinska sestra, me odpeljala v prazno bolniško sobo in stisnila k sebi. Danes vem, da ni izguba las nič v primerjavi s posledicami, ki mi jih je pustilo zdravljenje.
Kakšna je bila vaša izkušnja s tem? Ste imeli na voljo dovolj informacij, kaj se med zdravljenjem sploh dogaja, kaj lahko pričakujete, oziroma kje ste dobivali informacije?
Zdravljenje se je začelo z danes na jutri, najprej odstranitev bezgavk, sledilo je obsevanje s kemoterapijo, brahiradioterapija in čez štiri mesece še odstranitev rodil. Onkologinja Marija Snežna Paulin Košir mi je rekla, da sta strah in negotovost največja sovražnika, in mi svetovala, naj vprašam vse, kar me zanima, naj si vse napišem na listek, in ko pridem do onkologa, vprašam. Tega nasveta se še danes držim in zaradi njega mi je mnogokrat prihranjeno obremenjevanje
vnaprej. Moja onkologinja Barbara Šegedin in pozneje tudi ginekolog Matija Barbič sta bila v tistem času moja angela varuha. Vedno sta mi bila na voljo, me opogumljala in zaradi njiju je bilo vse lažje. V procesu zdravljenja sem se prepustila zdravnikom, jim v celoti zaupala, o tem, da se ne bom pozdravila, in o negativnih posledicah agresivnega zdravljenja sploh nisem razmišljala. Če bi bila takrat bolje seznanjena z njimi, bi k zdravljenju pristopila drugače.
Kako dolgo je trajalo zdravljenje, kaj vam je bilo najtežje?
Potekalo je od februarja –prvo operacijo sem imela na 36. rojstni dan – do avgusta, ko so mi odstranili rodila in tudi ostanke tumorja. Najtežje mi je bilo na brahiradioterapiji in takrat, ko so me po štirih mesecih poklicali, da bo potrebna še operacija, saj sem si po zdravljenju že opomogla in življenje se je vračalo v ustaljene tirnice. Operacija me je spet postavila na začetek, na dno. Zame najhujša je bila telesna nemoč, nezmožnost opravljati stvari, ki so sicer same po sebi umevne.
Kaj pa življenje po zdravljenju?
Zdravljenje raka je ena zgodba, vsakdanje življenje druga. Danes, dvanajst let pozneje, lahko rečem, da je kakovost življenja zaradi posledic terapij slabša, kot je bila v aktivnem procesu zdravljenja. Glava ima 48 let, telo ji ne zmore slediti in usklajevanje tega je največji izziv. Davek, ki ga plačujem, je visok. Ena od stvari, ki mi dajejo največ volje, moči in energije, so potovanja z motorjem z možem. To je zame užitek in me zaradi neposrednega stika z naravo sprošča.
Najbrž človek po tako težki izkušnji v življenju marsikaj spremeni. Za katero spremembo pri sebi bi rekli, da je bila najbolj očitna?
Vsaka preizkušnja, tudi bolezen, človeka zagotovo spremeni, ker drugače ne bi mogel preživeti. Nisem močnejša, nisem boljša, sem drugačna. Najbolj očitna sprememba je, da pazim, kam usmerjam energijo in pozornost. Spoznala sem tudi, da je najpomembnejša stvar na svetu moj notranji mir.
Ob takšnih diagnozah je nedvomno zelo pomembno, da lahko posameznik poišče podporo. Na koga ste se vi najbolj zanesli?
Brez partnerja, ki je zdaj moj mož, najbrž ne bi preživela. Teden dni sva bila skupaj, ko sva izvedela za diagnozo, ki naju je dobesedno vrgla ob tla, in potem sva se skupaj korak za korakom pobirala. Drug drugemu sva poskušala biti čim bolj v oporo, ker tudi bližnjim v takšnih trenutkih ni lahko.
Kakšno podporo lahko ženske dobijo v okviru Europe Donne? Kako je združenje pomagalo vam?
To je organizacija, ki združuje vse, ki smo del življenja preživele, ga živimo na podoben način. Le kdor je imel takšno izkušnjo, lahko razume drugega, ki bije podobno bitko, in zato smo lahko druga drugi svetilnik. Europa Donna skrbi za nas z najrazličnejšimi predavanji, telovadbo, druženji, sofinancira limfne drenaže, nas obvešča o novostih – skratka, je moja prijateljica, ki me usmeri, kadar se znajdem pred kakšno težavo.
Ne glede na vse je preventiva tista, ki je ne bi smeli zanemarjati: tako s pregledi kot cepljenjem proti okužbam s humanimi papilomavirusi (HPV).
Prva preventiva je osveščanje o vzrokih in to, da se naučimo biti prijazni do svojega telesa. Seveda je dobrodošlo preprečevanje možnosti nastanka bolezni s cepljenjem. Živimo v času, ko nas veliko ob tej besedi pomisli na obdobje covida-19. Moje zdravstvene težave so se po tretjem cepljenju proti covidu-19 bistveno poslabšale in na Onkološkem inštitutu so mi rekli, da mogoče to ni bilo najbolje zame. Kljub vsemu menim, da je cepljenje proti okužbi s HPV učinkovito, in če bi imela v preteklosti to možnost, bi se zanjo zagotovo odločila. Ni nujno, da se mi rak potem ne bi zgodil, a verjetnost bi bila izjemno majhna.
Kaj bi iz svoje izkušnje svetovali vsem in sporočili tistim ženskam, ki se znajdejo v podobnem položaju, kot ste se sami?
Svetovala bi jim, da se redno udeležujejo pregledov in so pozorne na vsako, še tako minimalno spremembo ter se nanjo odzovejo takoj. Pred zdravljenjem naj se dobro seznanijo z negativnimi posledicami. Obkrožijo naj se z ljudmi, ki realno gledajo na svet in niso toksično pozitivni.
Pišeta: Mateja Florjančič in Jožica Hribar Vučko.