Težko je, ko vidiš strah v otroških očeh.
Nam najprej zaupate, kako so vam odkrili raka? Ste imeli kakšne težave?
Zgodilo se je povsem naključno na preventivni mamografiji, na katero me je poslal ginekolog. Nisem imela težav, ki bi nakazovale na raka. V zadnjih mesecih sta sicer vztrajala neobičajna utrujenost in glavobol, a nič določenega. Moj rak je bil netipen in se ga ni zatipalo.
Od vaše bolezni je minilo že približno devet let, a gotovo se spomnite, kakšni so bili prvi občutki, ko ste izvedeli diagnozo, katere prve misli.
Prav te dni mineva devet let od takrat. Bil je šok, tega nisem pričakovala. Svet se je v trenutku postavil na glavo, vse se je spremenilo. Najprej sem kot mama pomislila na sinova, želela sem si le, da se pozdravim, saj sta bila še majhna. Vedela sem, da potrebujeta mamo vsaj do mature. To so bile moje prve misli.
Komu ste najprej zaupali, da ste zboleli?
Še v čakalnici ambulante sem poklicala moža in mu povedala. Ni mogel verjeti. Vožnje domov se sploh ne spomnim. Potem sem poklicala najboljšo prijateljico, tudi ona je kar obnemela. To so res težki trenutki. Pa starši – zanje je bilo zelo težko.
Kako so to sprejeli bližnji? Kdo vam je bil najbolj v oporo?
Zavedam se, da sem imela izjemno srečo, da me je moj mož razumel in neizmerno podpiral. Z mano je šel skozi vse faze, skupaj sva prebirala razno literaturo, knjige, znanstvene članke, bodril me je. Tudi starši, sestra, tašča, tast, preostala družina in prijatelji so mi bili v veliko oporo. Vsak se je odzval po svoje, a vsi so mi dali vedeti, da me podpirajo, kar je bil lep občutek.
Kaj pa otroka in njun strah? Koliko sta bila tedaj stara?
Sinova sta bila takrat šestletnika – nadobudna prvošolčka. Povedati njima je bilo res najtežje. Kako jima v pravem trenutku na pravi način pojasniti, za kaj gre, ne da bi ju prestrašili. Rak je težka tema, treba je bilo izbrati prave besede, a obenem biti odkrit. Ko sem po nekaj mesecih začutila, da mi gre na bolje, sem zbrala pogum in jima povedala. Takrat še nista čisto razumela, dobro pa sta vedela, da je to takšna bolezen, da bi lahko umrla, in tega sta se najbolj ustrašila. Težko je, ko vidiš strah v otroških očeh. Potem sta sčasoma videla, da napredujem, grem nazaj v službo in da sem dobro.
Omenili ste, da sta z možem prebirala veliko literature. Kje ste še črpali informacije?
Po naravi sem takšna, da mi je lažje, če razumem, za kaj gre, zato sem hotela izvedeti čim več, da bi vedela, kaj sledi, in da bi se znala orientirati. Pomagala sem si s knjigami, strokovnimi članki in spletnimi informacijami. Takoj sem se včlanila v društvo Europa Donna in Društvo onkoloških bolnikov, v obeh sem še vedno članica. Na spletnih straneh Onkološkega inštituta in v biltenih obeh društev sem našla precej koristnih informacij.
Kako ste se zdravili: s kirurško terapijo, kemoterapijo, obsevanjem?
Zdravljenje je določil zdravniški konzilij na Onkološkem inštitutu glede na ugotovljeni stadij in vrsto bolezni. Določili so operativno zdravljenje, obsevanja in hormonsko terapijo s tabletami za dobo petih let, čemur sem v celoti sledila.
Kako ste se spopadali s čustvenimi in telesnimi izzivi med zdravljenjem?
Po operaciji, to je bilo v decembru, je bilo zame najprej izziv celjenje ran, čez nekaj tednov je sledilo razgibavanje roke. Marca sem na spletni strani Europa Donna opazila, da imajo v nekem lokalu večerjo s plesom – srečanje bolnic ob dnevu žena, in sem se prijavila. To je bilo v času mojega zdravljenja, tako da me je mož po končanem obsevanju na Onkološkem inštitutu odpeljal kar na srečanje, kjer sem prvič srečala dekleta, ki so imela podobno izkušnjo. Večer je bil zelo zanimiv, takoj so me sprejele medse, bile so vesele, zabavne in obenem sočutne, saj so iz svojih izkušenj še predobro vedele, kako mi je. Danes vem, da je bila to najboljša odločitev.
Kje ste tedaj, ko je bilo najhuje, še črpali moči? Kako ste ohranjali pozitiven odnos in upanje?
Takrat sem prebirala različne zgodbe, izpovedi bolnic in bolnikov z rakom, kar mi je vlivalo pozitivno energijo. Odločila sem se, da se ne bom preveč obremenjevala, da bom vsak trenutek živela polno življenje, ne glede na to, kako dolgo bo trajalo. Tudi sicer mi je kvaliteta vedno pomenila več kot kvantiteta. Ko sem na srečanju Europe Donne videla več kot petdeset deklet, veselih, zdravih, polnih energije, mi je to dalo pogum in vero, da mi bo uspelo. In molitev, tudi to je nekaj, kamor se vedno lahko vsak zateče in najde svoj notranji mir.
Omenjate dekleta iz Europe Donne in njihovo podporo. Kaj konkretno je druženje z njimi pomenilo za vas?
Zame je bila to velika opora, predvsem zato, ker sem se lahko pogovorila s sebi enakimi. Vse so imele podobne izkušnje in pogovori z njimi so mi zelo pomagali, tudi glede stranskih učinkov zdravljenja, vključevanja v družbo, v službo in podobno. V tem času sem dobila veliko novih prijateljic in lahko potrdim, da mi je bolezen odprla nova obzorja ter ob podpori deklet iz Europe Donne prinesla tudi veliko lepega. Predvsem prve mesece in leta so bila ta dekleta, poleg moje drage družine in prijateljev, močan vir moči, veselja do življenja in upanja, saj sem se s svojimi pomisleki vedno lahko obrnila nanje in vselej dobila pravi odgovor ter topel objem.
Ste poiskali tudi kakšno psihološko pomoč?
Ne, nisem. Takrat, ko sem prišla na srečanje Europe Donne, so me dekleta povabila na izlet – tisto leto smo šle na Sicilijo. Bilo je nepozabno doživetje, vrnila sem se polna novih moči in pozitivne energije. Še vedno komaj čakam trenutkov, ko se družimo in smo skupaj v svojem svetu. To so dragocenosti, za katere nekajkrat na leto poleg družinskih obveznosti in redne, odgovorne službe, kjer sem zaposlena za polni delovnik, najdem čas.
Kakšne so vaše izkušnje z vračanjem na delo po bolniški?
Tukaj me je spet rešila Europa Donna oziroma pogovori z dekleti, ki so vsa šla skozi ta proces. Ker sem jih spoznala še v času zdravljenja, so me pravočasno opozorile, naj se poglobim vase in dobro razmislim, kaj si želim in česa ne. In kar je zelo pomembno: da brez spremembe pri sebi ne bom dosegla nobenih sprememb okoli sebe, ki so nujne, če želim naprej. Opozorile so me, naj razmislim glede službe, če potrebujem spremembo, ali glede na svoja leta, počutje in izobrazbo želim delati, ter predvsem, kaj in s kom si želim delati. Naj bom pripravljena na trenutek, ko mi bo zdravnica postavila vprašanja glede bolniške, skrajšanega delovnika ali celo upokojitve. Naj pazim, da po zdravljenju ne bom preveč hitela v službo in se izčrpala. Vse sem upoštevala. Leto dni sem delala s skrajšanim delovnikom, potem pa sem začela delati polnega. Na tem mestu moram poudariti, da imam izjemno srečo, zelo srčne in prijazne sodelavce, ki so mi omogočili premestitev, za katero sem prosila. S področja kakovosti, kjer sem preživela dobro desetletje, sem se vrnila v informatiko, ki sem jo tudi študirala.
Zagotovo takšna izkušnja vodi v določene življenjske spremembe. Katera je pri vas največja?
Zmanjšala sem svoje obremenitve, prej sem bila precej na službenih poteh, izvajala razna predavanja in podobne zadeve, ki so mi vzele veliko energije. Več časa posvetim sebi in svojim najbližjim. Tudi čas za počitek brez slabe vesti zdaj poznam.
Kako ohranjate svoje zdravje po koncu zdravljenja raka dojke?
Z redno telovadbo, zdravo hrano in dobro voljo. Sladkemu sem se precej odpovedala, prav tako nezdravi predelani hrani. Našla sem veselje v plesu, pri katerem vztrajava z možem zdaj že pet let, oba tudi rada potujeva, tako da imamo kot družina kar nekaj lepih skupnih trenutkov, ko odkrivamo svet in njegove lepote.
Kako se spoprijemate z morebitnimi strahovi v obdobjih spremljanja in preverjanja zdravja po zdravljenju?
Ja, takšni trenutki pridejo. Posebno kadar se bliža datum kontrole na Onkološkem inštitutu. Tja se ni lahko vračati in čakati izvide. Težko je tudi, kadar se zgodi, da katera izmed deklet iz Europe Donne zboli ali se poslovi. Tudi kadar za rakom zboli kdo iz mojega kroga, mi je še posebej težko, saj približno vem, kaj ga čaka.
Kaj bi rekli, kakšna je razlika med Karmen pred diagnozo in Karmen po premagani bolezni?
Zagotovo je razlika. Spoznala sem človeško minljivost, to, da je življenje eno samo – tukaj in zdaj. Morda kakšno stvar zato bolj cenim in je ne jemljem kot samoumevno. Manj sem ambiciozna, bolj premišljeno izbiram, večkrat počakam, in kar je najpomembnejše: več se smejem in manj razmišljam. Če česa
ne zmorem, sem se naučila to povedati. Zame je bilo to najtežje.
Ali imate kakšne nasvete ali sporočila za druge ženske, ki se soočajo s podobno ali enako izkušnjo?
Redno se pregledujte, hodite na preglede k zdravniku in se vključite v program Dora, živite zdravo, gibajte se in se ne obremenjujte. Če zbolite, se obrnite na Europo Donno, tam vas čakamo tiste, ki smo to pot prehodile in vam lahko damo kakšen namig, nasvet ali vas preprosto poslušamo in morda tudi nasmejemo. Življenje je tukaj in zdaj, vsak dan je treba izkoristiti. Tisti, ki imamo izkušnjo z rakom, smo na neki način nepremagljivi. Tudi to nam lahko da moč za naprej.
Pišeta: Mateja Florjančič in Karmen Kern Pipan