Povečaj pisavo

“Diagnoza me je opogumila.”

Mojca Buh iz male vasi Osredek, ki se nahaja pod Katarino nad Ljubljano, je izvedela za diagnozo rak dojke pred skoraj 10 leti, pri 24-letih in le tri mesece po porodu prve hčerke Ane. Vse je nakazalo na mastitis, a kmalu se je izkazalo, da gre za rak dojk.
Zjutraj je še normalno podojila svojo hčerko, opoldne pa je imela levo dojko popolnoma trdo in hčerka iz nje ni hotela več piti. Najprej je pomislila, da ima mastitis, to je vnetje prsne žleze, pri kateri postane dojka rdeča, trda in boleča. Ker Mojca ni imela vročine, jo je osebni ginekolog napotil v ambulanto za bolezni dojk na Metelkovi v Ljubljani. Tam so ji zatrdili, da ni z njo nič narobe, da ima netipični mastitis. Toda hčerka še vedno ni hotela piti njenega mleka iz leve dojke, zato sta se z možem Markom odločila, da gre še enkrat v ambulanto za bolezni dojk.

»Na srečo sem tedaj naletela na dr. Erika Breclja, ki me ni hotel tolažiti v prazno kot vsi pred njim, ampak je ukrepal. Niso ga zavedla moja leta, prav tako je takoj izključil mastitis. Najprej me je poslal na ultrazvok, ki pa ni pokazal nič posebnega, in nato še na punkcijo. Tako sem l. februarja 2010 izvedela za diagnozo: rak dojk. Priznam, da sem slutila, da je z mano nekaj narobe, na raka pa vendarle nisem pomislila.«

Potem se je vse odvijalo hitro. Tako hitro, da sploh ni utegnila misliti na raka. 17. februarja 2010 so ji že odstranili celotno dojko. »Seveda sem pomislila tudi na smrt in na to, kako bosta mož in hčerka živela, ko me ne bo več …« Pa je vse črne misli hitro odgnala od sebe. Pravzaprav je bila prepričana, da bo še vse dobro in da bo popolnoma ozdravela. Marca 2010 je začela hoditi na kemoterapije. Osem jih je imela. »Morda se bo slišalo čudno, toda izguba las me je bolj pretresla kot to, da sem brez ene dojke. Mislim, da sem se šele tedaj, ko so mi v rokah ostajali šopi las in so me boleli vsi sklepi, zavedela, da imam zares raka.« Predpisali so ji še obsevanja in vse je dobro prestala: brez slabosti in bruhanja ter brez vseh težav s kožo. Sledilo je še 1 leto biološkega zdravljenja s herceptinom. Po njem pa odstranitev še druge dojke, preventivno.

Zaupa nam, da je svojega moža spoznala, kot študentka. Bila je ljubezen na prvi pogled in Mojca, tedaj Polc, doma iz vasice Ržiše, nekako 10 kilometrov iz Trojan, se je poročila septembra leta 2008, Ana pa se je rodila sredi oktobra leta 2009. »Če ne bi zbolela, bi gotovo že diplomirala,« reče, a se zaveda, da je zdaj zdravje prvo. Mož Marko, lesarski tehnik in glasbenik, ki igra pri ansamblu Razgled in je že zaposlen, ter hčerka Ana sta ji bila ves čas bolezni v veliko oporo. Prav tako Europa Donna. »Ko sem brskala po spletu, da bi izvedela, kaj vse pomenijo kratice na moji diagnozi, sem našla spletne strani Europe Donne in ugotovila, da ima tudi Sekcijo mladih bolnic. Najprej sem se povezala z Mojco Miklavčič in Tanjo Španić in od takrat naprej sta moji veliki prijateljici in zaveznici. Na srečanjih sem spoznala še veliko drugih deklet, nekatere imamo podobno zgodbo, z drugi smo našle podobno temo, … vse to nas je povezalo med seboj, v eno veliko družino.«

Leta 2016 je sprejela vlogo vodenja sekcije Mladih bolnic pri Europi Donni, katero so prej vodile Mojca Miklavčič, Tanja Španić in Rebeka Potočnik. Zaveda se, kako pomembno je, da poleg partnerja, družine, prijateljev v času zdravljenja spoznaš tudi ljudi, ki so imeli pomembno izkušnjo in z njimi deliš svoja občutja. Druženja in dogodki znotraj Europa Donne so hrana, učinkovito zdravilo k čimprejšnjemu okrevanju. In tako je bilo tudi pri Mojci. Čeprav so ji na začetku zdravljenja rekli, da verjetno ne bo mogla imeti več otrok, je zanosila po naravni poti in leta 2017 rodila še drugo hčerko. »Čeprav brez obeh dojk, je moje življenje polno. Bolezen mi je prinesla prevetritev v možganih, življenje uživam, se mu prepuščam in hkrati razmišljam s svojo glavo.«