Življenje z rakom 16 let
S Petro sva se spoznali leta 2010, ko sem tudi sama zbolela za rakom dojk. Čeprav je bilo nekaj let razlike med nama, naju je povezal smeh in druženje. Vsa leta sva v stiku, in vsako leto je večji vzor, vzor za pogum, vztrajnost in predvsem ljubezen do življenja, ki ga nosi v sebi. Tudi tokrat, ko sva se srečali v njenem kraju. Ko je s težkim korakom, zaradi težav s črevnico prehodila stopnice v stanovanje, je bila nasmejana. Vrnimo se v leto 2004, ko se začne njena zgodba o raku.
Pri 30–tih zatipala bulico v desni dojki
Petra Miklič, diplomirana vzgojiteljica, zaposlena v vrtcu v Mojstrani, je septembra 2004 na desni dojki zatipala bulico, stara 30 let. Ta ni izginila, zato je obiskala zdravnico, kasneje pa tudi ginekologa. Sprva so mislili, da gre za redne mesečne spremembe pri ženskah v rodni dobi (vodno cisto, ki bo sama izginila). A bulica ni izginila, vedno bolj je rastla. Ko je aprila 2005 Petra znova obiskala ginekologa, so ji naredili punkcijo in kmalu izvedela diagnozo rak dojke.
Novica je ni pretresla, kot bi morda pričakovala. Želela je le vedeti, kaj jo čaka, kako bo potekalo zdravljenje. Maja 2005 je bila operirana. Odstranili so ji celo dojko in 15 bezgavk. Sledilo je 6 ciklusov kemoterapij, katere je zelo dobro prenašala, brez zapletov in slabosti. Zato se je včasih vprašala, če je res kaj narobe z njo. Petra se je zelo dobro počutila in stranske učinke kemoterapij sprejela pozitivno (da bo brez dlak, je v smehu sestri, ki ji je razlagala stranke učinke odgovorila, super, potem bom pa prihranila). Rak Petre je bil hormonsko odvisen, zato je dobila hormonsko terapijo, in ker je bila HER 2 pozitivna je 1 leto prejemala Herceptin (biološko zdravilo). Odstranila pa je tudi jajčnike. V tistem času je ravno študirala, imela 4 leta staro hčerko in to ji je zapolnilo čas med zdravljenjem, da ni imela časa razmišljati in raziskovati. Prva dva do tri dni je malce več počivala, nato pa se je odpravila v naravo. Petra pravi, da nima veliko prijateljev, tiste, katere ima, so njeni pravi prijatelji, ki ji priskočijo na pomoč ali klepet, ko jih potrebuje. Med boleznijo ni izgubila prijateljev, ki bi se umaknili zaradi njene bolezni, temveč so še bolj poglobili prijateljstvo.
Služba vzgojiteljice ni služba, ampak njeno življenje
Petra svoje službe ne jemlje ko službo, ampak kot njeno življenje. Uživa v delu z otroki, zato je bila najbolj vesela, ko se je lahko vrnila nazaj v službo. A žal ne za dolgo. Leta 2010 so ji po več tedenskih bolečinah odkrili metastazo na desni lopatici (metastaze v desni rami med lopaticami in v medenici v črevnici). 2012 pa metastazo na desni črevnici in križnici. A kmalu se vrne nazaj v službo za skrajšan delovni čas. Potem pa je prišel nov vihar. Leta 2014 so odkrili metastazo v glavi. Po operaciji je sledila daljša bolniška, konec leta 20215 se je vrnila v službo. Od leta 2014 metastaze mirujejo in tega je Petra najbolj vesela, kljub težavam, ki jih ima trenutno zaradi počene črevnice in ne more, kot je vajena, hoditi v hribe. A znova, kot vsakič je našla druge poti, ki jo osrečujejo in je napolnijo z dobro voljo (z avtom do čudovitega razgleda).
Ko je Petra sprejela bolezen, minljivost in z njo smrt, je zaživela brez bremen v polnosti
Po metastazah se je začela ukvarjati sama seboj, kaj ne dela prav in kaj lahko naredi sama za svoje počutje in zdravje. Prebrala je kar nekaj knjig (Veliko se mi zdi preveč, hihi). Pogreša, da bi v vsaki pisalo, da pot do uspeha ni lahka, da je potrebno veliko dela, potrpežljivosti in vztrajnosti. Nič ne pride kar čez noč in samo od sebe. Zaveda se minljivosti. Kot se vsi rodimo, tudi umremo. S sprejetjem smrti, bolezni je njeno življenje steklo. Res, da razsejani rak ni ozdravljiv, a je dobro obvladljiv. Zato Petra živi svoje življenje v polnosti. Pravi, da uživa v vsem, kar ji življenje ponuja in je trenutno najbolje.
Kmalu se je pridružila Združenju Europa Donna, zanimivi so ji bili programi združenja, predvsem izleti. V vseh letih je spoznala veliko žensk s podobno izkušnja in spletla prijateljstva. Petra rada pove svojo izkušnjo, da lahko morda kateri izmed ženska pomaga, ve pa da vsakokrat ko da iz sebe vso doživljanje, da veliko tudi sebi. Najbolj pomembno je, da sprejmemo življenje, da je rak del našega življenja.
Srečna se začne v nas samih
S Petro sva se dotaknili prejemanje terapij pred 16 leti in danes. Veliko se je spremenilo. Danes predvsem vsi hitimo. Petra sama zase pravi, da je imela velik privilegij. Ob diagnozi leta 2005 se je zelo dobro počutila, in tudi terapije prejela brez težav. Ni ji bilo pomembno, kaj piše v izvidu, ampak kako se počuti: »Nisem se obremenjevala, niti malo nisem prvič razmišljala, da moram kaj spremeniti, pride in gre, tako sem vzela. Včasih sem veliko brala, zdaj ne. Dobro je, da smo razgledan, a še bolj pomembno je poznaš sebe, svoje telo in svoje cilje. Nekje je enkrat pisalo: bodimo srečni, veseli, pojdite na sprehod in se smehljajte, ampak kdo bo šel ven in se na glas smejal sam sebi? Zdelo se mi je trapasto, da bi okrog hodila in se smejala, a sem hitro spoznala, da se lahko smejem navznoter in potem dobijo besede svoj pomen. Meni je hoja dajala energijo, nekomu da klekljanje, spet tretjemu nekaj drugega. Ni pomembno kaj, le da nas to osrečuje.«
Preprosto rada živim
Skozi pogovor sva se pogovarjali in o doživljanju bolezni in potrebi po pomoči. Petra ni imela potrebe po psihologu zaradi psihične stiske, a se je za pogovor odločila po metastazah, kjer je želela priti do zaključkov, kaj se dogaja v njej, če je morda kaj, kar je podzavestno bremeni. »Vsa čustva morajo biti; jeza, žalost, ne smemo jih potlačiti. Ampak vsak na svoj način ve, kako jih izživeti, kaj pri katerem čustvu pomaga, da se ga osvobodiš.« Petra pravi: »Nisem vedno vesela, srečna, tudi jaz padem, a ne traja dolgo, naučila sem se, da nič ne traja večno. Hitro najdem, tisto, kar mi vrne nazaj razpoloženje. Preprosto rada živim. Baterija se mi včasih hitro prazni, drsim proti dnu, a se v trenutku zavem, da to nima smisla, preskoči iskrica optimizma in baterija je spet polna. (Praznim se kot baterija, padam, padam, in čisto na koncu, preden zmanjka baterije se pojavi iskrica in se polni baterija.«) Če je bil privilegij dobro počutje ob prejemu diagnoze, je njen drugi privilegij služba, ki za njo ni služba ampak del življenja, kjer uživa. Ob diagnozi je bila hčerka Patricia stara 4 leta in si je Petra želela, samo da konča osnovno šolo, potem je prišel nov cilj, srednja šola in lansko leto, tik preden se je začela epidemija, je imela Patricia maturantki ples (zadnji), zdaj pa ima nove želje, nove cilje v svojem življenju. Slišati en dan, da jo nekdo pokliče babi.
Zelo pomemben del je bil tudi, ko se je s hčerkinim tatom in starši dogovorila, kako bo za njo poskrbljeno, če nje ne bi bilo več, preden bi hči postala samostojna. Uredila si je tudi listino – izjavo o vnaprejšnji zavrnitvi zdravstvene oskrbe. To pomeni, da ko bo prišlo do stanja, da telo ne bo več reagiralo na zdravljenje, ne želi, da bi jo umetno ohranjali pri življenju. Želi le, da se ji lajšajo bolečine, da se bo lahko dostojno poslovila. Vse to je je razbremenilo, da se je lahko posvetila novim ciljem. »Bila sem pri Slavici do njenega zadnjega diha. Bila je lepa izkušnja in čast, da sem lahko bila ob njej. Spoznala sem, kako se telo poslavlja, pa tudi delavnice na Hospic so mi ogromno dale. Smrt sem že zdavnaj sprejela in videla odhajanje ljudi. Zelo je pomembno, kako sprejmemo smrt, in kako potem odidemo. Pri tem pa je pomembno, da med zdravnikom in pacientom vladata iskrenost in zaupanje. In da živimo življenje v polnosti, ter izkoristimo kar nam ponuja.«
Piše: Mojca Buh