Med rednim samopregledovanjem je zatipala bulico
Špela je ena tistih deklet, ki se redno, vsak mesec, samopregledujejo, in tako je zatipala bulico, a je najprej pomislila na hormonske spremembe in jo tri tedne le opazovala. Bulica je ostala enaka ves čas, ni se povečala, niti pomanjšala, a Špela je vseeno šla na samoplačniški ultrazvok, kjer ji niso potrdili, da je rakava, a tudi ne, da je vse v redu. Takoj naslednji dan je odšla še na punkcijo na Onkološki inštitut in v petih dneh so prišli rezultati. Punkcija je Špeli pokazala, da ima raka dojke, bil je šok. Za prav vse. Najbolj za Špelo. Veliko je jokala, a že prvi teden po punkciji je začela s kemoterapijami. Imela jih je osem ciklusov na dva tedna in z njimi so se začeli svetlejši dnevi. Vedela je, da ji kemoterapije pomagajo, ni več jokala, začela se je smejati.
Špelin dedek je tudi zbolel za rakom dojk
Med zdravljenjem je opravila še genetsko testiranje; odkrili so, da ima okvarjen gen BRCA 2, ki se v njeni družini prenaša preko moških. Za rakom dojk je zbolel tudi njen dedek, po 60. letu starosti. Ste vedeli, da v Sloveniji vsako leto zboli za rakom dojk 15 moških?
Kemoterapije je prenašala zelo dobro. Ni bilo veliko stranskih učinkov, zato je življenje med kemoterapijami potekalo skoraj tako kot pred boleznijo. Pred zdravljenjem jo je bilo ravno tega najbolj strah: da ne bo mogla ničesar početi zaradi kemoterapij, da ne bo mogla ven, na sprehod, s prijatelji na kavo. Po kemoterapijah je imela operacijo, obojestransko mastektomijo z vstavitvijo ekspanderjev in odstranitev vseh bezgavk na levi strani, med njimi sta bili dve pozitivni, zato je sledilo še obsevanje.
Po kemoterapiji »v žilo« še oralna kemoterapija
»Žal, kemoterapija ni tako ‘prijela’, kot smo vsi upali in si želeli.« Za trojno negativnega raka dojk je namreč pomembno, da po kemoterapiji med histološkim pregledom izrezanega tkiva ne najdejo več rakavih celic, ravno zato so kemoterapije pred operacijo, me pouči Špela, ki ima potek zdravljenja v mezincu. Ker popolnega odgovora na kemoterapijo ni bilo, je po obsevanju sledilo še osem ciklusov oralne kemoterapije, ki jo je končala septembra 2019. »Oralna kemoterapija – jemlješ tablete dva tedna dvakrat na dan, potem je en teden premora.« Oralna kemoterapija je bila za Špelo na začetku hujša, kar zadeva stranske učinke, kot kemoterapija v žilo. »Med intravenozno kemoterapijo sem bila super, brez slabosti. Več ciklusov kot je bilo za menoj, bolj sem sicer čutila utrujenost, a le nekaj dni, potem je bilo spet dobro in sem lahko hodila naokoli. Pri oralni kemoterapiji pa sem imela prvi mesec težave, bolela me je glava, videla sem čudno, zato si nisem upala voziti avta. Ob naporu me je bolelo v prsnem košu. A se je z naslednjim ciklusom izboljšalo in po dveh ciklusih sem začela tudi delati.«
Diagnoza jo je doletela en mesec pred začetkom prve zaposlitve
Špela bi po diplomi morala nastopiti službo z opravljanjem zdravniškega pripravništva v UKC Ljubljana, vendar je diagnozo prejela par dni pred zdravniškim pregledom pred zaposlitvijo. »Začetka službe sem se zelo veselila, zato sem med zdravljenjem komaj čakala in prepričevala onkologinjo, da mi odobri začetek pripravništva. Ker sem se dobro počutila, sva se odločili, da lahko začnem delati že med oralno kemoterapijo.« Odločila se je, da takoj začne delati za polni delovni čas, na medicini dela pa so ji postavili omejitev, da ne sme opravljati nočnega dela. »Ni bilo naporno, saj v svojem delu res uživam. Med delom tudi lažje odmislim težave in ne razmišljam o svoji bolezni.«
Zaradi izobrazbe več informacij, včasih je to prednost, drugič slabost
»Po eni strani je moja služba in s tem več znanja o raku dojk prednost, ker bolj razumem, kaj se dogaja, kako bo potekalo celotno zdravljenje. Po drugi strani več veš in več raziskuješ, predvsem o novih zdravilih, ki prihajajo, a še niso na trgu, poznaš statistiko, prognozo, in to ni dobro. K sreči mi je fant prepovedal brskanje in raziskovanje, ker sem začela postajati zelo slabe volje.«
Opora z vseh strani
Fant je bil Špeli ves čas v oporo. Ko je prejela diagnozo, sta bila skupaj šele eno leto, a nikoli ni nič rekel, preprosto je bil ob njej in vedno je našel kakšen kompliment, čeprav je bila brez las in ni nikoli nosila lasulje. Zanj je bila vedno lepa. Vse sta delala skupaj, gledala dobre filme, se sprehajala in se veliko smejala … In v času zdravljenja sta se zaročila. Oba igrata v pihalnem orkestru, in ko so igrali na ladjici po Ljubljanici, jo je na palubi zaročil. Ob strani so ji ves čas stali tudi starši. Mami je bila z njo na vseh pregledih, ji pomagala pri vsakdanjih stvareh in jo s svojo pozitivnostjo držala pokonci, oče je z njo hodil na sprehode, brat jo je profesionalno fotografiral, ko je bila brez las. V veliko podporo so ji bili tudi prijatelji, še posebno prijateljica, ki ji je bila na voljo vsak dan in je s Špelo hodila tudi na terapije.
Kar naenkrat sem imela več časa
Pred diagnozo je Špela diplomirala in zaradi učenja ni imela veliko časa za vsakodnevne stvari in konjičke. Diagnoza ji je prinesla več časa, ki ga je porabila za druženje z družino in prijatelji, nove konjičke, izlete in šport. »Zaradi diagnoze se zdaj tudi manj ukvarjam z nepomembnimi stvarmi in vsakodnevnimi skrbmi. Bolj cenim vsak trenutek, več hodim v hribe, mislim, da imam zdaj največ kondicije v življenju. Imam globlje odnose z ljudmi in moji prijatelji pravijo, da si znam vzeti čas za kavo in klepet z njimi. Imam veliko lepih trenutkov, a pridejo tudi slabi dnevi, ko me je strah in se zjočem.« Najtežje obdobje za Špelo je bilo po operaciji, ko je izvedela, da kemoterapija ni pokončala vseh celic, in zdaj, ko je končala zdravljenje, ko je brez varne mreže – zdravljenja, in je prepuščena sama sebi. »Po končanem zdravljenju je strah pred ponovitvijo bolezni zelo močan. Zame je pomembno, da znam z njim živeti in me ne ohromi.« Ni se branila niti strokovne pomoči psihologinje na onkološkem inštitutu. Ta ji je bila ponujena po genskem svetovanju. Ni bilo nujno potrebno, a se je zanjo vseeno odločila. Psihologinja ji je pokazala tehnike sproščanja, dihanja in kako se odzvati v trenutku tesnobe.
Strmi v prihodnost pred seboj
Špela ima zelo rada otroke in želja po otrocih je še vedno močna, vendar z malo strahu, da ne bi po njej podedovali gena BRCA. Želi si še naprej uživati v delu zdravnice – diagnoza je dodala kanček pozitivnega – saj laže razume stisko in se odkrito pogovarja s pacienti ter se zaveda, kako pomemben je dober odnos med zdravnikom in pacientom. Tudi po zaslugi Špeline onkologinje Simone Borštnar, ki je odlična zdravnica. Najbolj pa si želi, »da bi bila zdrava in srečna v krogu svoje družine in da bi znala ceniti vsak dan, ki nam je podarjen«.
piše: Mojca Buh, Europa Donna