»Moj mož je bil nogometaš in tako sem bila v šport vpeta dan za dnem, na koncu sem ugotovila, da tudi jaz nekaj potrebujem,« je o svojih začetkih športne aktivnosti spregovorila gospa Stanka. Takrat je svojo športno plat odkrila v priljubljeni aerobiki, v kateri je pridobila tudi vse licence za vaditeljico, z njo pa se je ukvarjala vse do pojava bolezni. »Po bolezni in vseh terapijah, sem ugotovila, da je moje telo zelo drugačno in da ne zmorem več, da je zame prevelik napor, saj je zelo energična in dinamična. Pojavile so se težave z rodili, srečala sem se z inkontinenco …,« priznava Stanka, ki je tako med zdravljenja aerobiko zamenjala s pred štirinajstimi leti zelo priljubljenim pilatesom; ta ji je zelo ustrezal, z njim pa se aktivno ukvarja še danes. »Potrebovala sem nekaj mirnega in nekaj, kjer čutiš samega sebe.« Med zdravljenjem bolezni je tako ugotovila, da so za njo zelo pomembni vdihi, ki posamezniku zagotovijo tudi poglobljene izdihe. Čutila je, kot da je lahko z vsakim izdihom svoje težave, strahove, jezo, krivdo in vse, kar se ji je dogajalo v telesu, poslala stran.
Čas po operaciji
Po samem posegu je imela, tako kot večina bolnic, težave z gibljivostjo roke. Takrat je ugotovila, da mora vztrajati, čeprav jo je bolelo, saj si je želela, da bi z roko lahko zmogla vse stvari, ki jih je počela pred boleznijo. Lažje vaje je začela izvajati že v bolnišnici po posvetu s fizioterapevtko, nadaljevala pa je tudi kasneje doma. »Zaprt prostor me je zelo utesnjeval, zato sem šla ven, a sem se začela izogibati vasi, saj so mi ljudje, ki so me poznali, dajali občutek, da od sebe zahtevam preveč; začela sem iskati brezpotja v gozdu, kjer sem našla svoj mir,« se spominja svojih prvih stikov z gibanjem v času zdravljenja bolezni in same rehabilitacije. Vseeno pa tudi njej ni bilo vedno lahko. Večkrat je razmišljala, ali naj se vrne k svojim skupinam vadečih, saj se ni počutila dovolj močne. Vseeno je jeseni po bolezni prevzela skupino seniork, ki so ji na nek način vrnile energijo. »Gre za posebno vrsto žensk, ki imajo drugačno energijo, one so v svojem življenju že nekaj ustvarile, so umirjene in to mirnost sem začutila takrat, ko sem prišla do njih po bolezni. Dihale smo skupaj in ko sem bila v tem stanju svoje depresije, sem živela za ti dve uri tedensko. To je bilo zame neke vrste terapija in takrat sem se res počutila krasno.« Ravno zato se zdaj, štirinajst let po bolezni, strinja s tem, da morajo iti bolnice stran od okvirja domačih sten, tudi takrat, ko mislijo, da ne morejo. Stanka verjame v to, da zunaj vidiš druge obraze in vsak izmed njih ti nekaj da. »Velikokrat sem našla tudi nasmeh, ki ga drugače doma nisem; čeprav so mi vsi stali ob strani, sem šele zunaj dobila občutek, da diham, da me nekdo razume. Saj so me doma tudi razumeli, a zunaj srečaš neko tretjo osebo, na katero nisi čustveno navezan tako kot na otroke in partnerja, zato ti ti ljudje dajo drugačno energijo.«
Spopadanje z depresijo
Tako kot številne druge bolnice, se je tudi Stanka po diagnozi raka dojk soočala s hudo depresijo. »Približno tri mesece nisem ne spala, ne jedla, veliko sem jokala in obtoževala vse po vrsti. Vsi so bili krivi, samo sama ne. Takrat je bilo res hudo,« razkriva in dodaja, da se njenega stanja zdravnica na rednih pregledih ni prepoznala, so pa to zaznali njeni domači. Prav njen mož je na enem izmed pregledov opozoril, da je v težkem položaju, in šele nato se je Stanka odpravila na pogovor k psihoonkologu in se pridružila tudi eni izmed skupin podpore, ki jo je obiskovala tudi kasneje, ko je že čutila, da je z njo boljše. »Naučila sem se sprejeti svoja čustva, ki jih marsikatera ženska, ki je v oklepu te bolezni, ne pozna. Zaveda se, da se nekaj dogaja, a ne ve točno, kaj. Vse to je potrebno poimenovati in dati ven iz sebe. Tega sem se sama naučila v skupini.« V zadnjih treh letih je spoznala tudi tehniko čustvenega sproščanja EFT, s pomočjo katere je ustvarila svojo energetsko pot, se z njo umirila in svoja čustva dobesedno predihala.
Novo življenje
Podobno kot samo gibanje in pilates ji je tudi bolezen omogočila nek nov vpogled vase. »Bolezen mi je dala to, da znam ljudi postaviti na tista mesta, ki jim v mojem življenju pripadajo. Ugotovila sem, da nekateri prijatelji to niso in da imam zdaj ob sebi druge, drugačne ljudi. Hkrati drugače gledam tudi na svoje telo.«
Vse od konca rehabilitacije njena bolezen miruje. Čeprav priznava, da je v prvih letih na preglede hodila z nekim strahom, je zdaj svojo miselnost spremenila. Verjame, da ne more biti nič narobe, sama sebi govori, da je čudovita in da zmore. »Ko grem proti Onkološkemu inštitutu imam občutek, kot da nekaj potiskam pred sabo in počutim se močno. Čez vse preglede grem tako, kot če bi šla k svojemu zdravniku zaradi angine, bolezni ne sprejemam več z bremenom,« pogumno dodaja Stanka, ki si je postavila drugačne prioritete pri delu, prijateljih in obveznostih doma. Po letu 2015, ko se je upokojila, pa je ugotovila, da ima zdaj predvsem več časa, ki ga lahko nameni sebi in dejansko živi zase.
Aktivnosti znotraj Europe Donne
Že vse od svoje bolezni na različne načine sodeluje tudi z združenjem Europa Donna, ki se mu je priključila, saj je čutila, da lahko skozi izlete in druge aktivnosti veliko pridobi. »Imela sem možnost videti različne ženske s podobno zgodbo kot je bila moja, saj nehote vedno iščeš neke primerjave. V njih sem našla potrditev, da sem na dobri poti, saj sem videla, koliko energije imajo ženske in da ni vse samo slabo, ampak da se da tudi s to diagnozo kvalitetno živeti.«
Stanka se zdaj zaveda, da diagnoza raka ne pomeni tudi konca. » Samo dovoliti si moraš živeti in se ne utapljati v vsem tem strahu, tega sem se naučila s pomočjo Europe Donne,« pogovor še zaključuje Stanka, ki se znotraj združenja udeležuje predvsem številnih pohodov in izletov, ob tem pa z rahlim obžalovanjem dodaja, da bi se jim pridružila še večkrat, a ji tega čas žal ne dopušča.
piše: Katja Kaja Mejač, Media24