Moja zlata medalja je življenje.
Kako bi se predstavili našim bralkam?
Sem zelo preprosta, z bogatimi izkušnjami iz vrhunskega športa, od materinstva do ločitve in izkušnje z rakom. Sem povsem običajna mama samohranilka dveh nadobudnežev, ki ji vsak dan odleti in je rada tudi za kakšne neumnosti. Živim. Življenje jemljem drugače kot pred boleznijo. Bolezen te spremeni, predvsem v pogledu na življenje.
Kakšna je razlika med vrhunskim športom in življenjem?
Šport je zelo enoličen. Poznaš samo rutino, vsak dan delaš iste stvari, živiš v mehurčku. Potuješ, se seliš, vendar ne vidiš veliko, razen hotela in stadiona. Medtem ko je življenje zdaj veliko bolj svobodno. Diham, živim. In ta svoboda mi veliko pomeni; če sem doma, se lahko zmenim za kavo, lahko grem hodit, na izlet z otrokoma.
Kako so vas vaše štiri olimpijade pripravile na peto?
V prvi vrsti sem se naučila, da nikoli ne smeš odnehati. Za rezultat je vedno potreben trud. Pri športnih olimpijadah sem štiriletno obdobje garala za eno tekmo na olimpijskih igrah, ki se lahko uresniči po tvojih željah ali pa tudi ne. In če se ne, greš ponovno v boj za naslednja štiri leta. Takrat sem se vedno osredotočala na stoparico, ki je bila moja usmeritev. Pri bolezni tega ni in to je največja sprememba, sprijazniti se s tem, da ni usmeritve. Pri bolezni sem si skušala narediti podobno. Peto olimpijado sem si predstavljala kot šport, ko sem dobila diagnozo, sem na startu, cilj je življenje. Onkolog je bil moj trener, njegovim navodilom sem sledila do potankosti. Če pa sem imela pomisleke, sem vedno vprašala, to je naša pravica. Šport te pripravi, da ne odnehaš, naučiš se živeti s tem. Vedela sem, da brez vztrajnosti ni uspeha in da bo peta olimpijada najbolj naporna. A zlata medalja tu je življenje.
Ste zmagali?
Še vedno sem v tekmi, še vedno tečem, sem v procesu zdravljenja in še nekaj časa bom. Ko me vprašajo, rečem, da sem zdrava. Ampak pomembno je živeti življenje tukaj in zdaj in verjeti v to, da je vse v redu. Sem na dobri poti, da bom še nekaj časa tukaj. Ko enkrat občutiš, da je življenje minljivo, živiš drugače, bolj pristno. Na Onkološki inštitut ne grem z odporom, to je zame ustanova, kjer zdravijo ljudi. Zato grem z veseljem tja, čeprav vem, da me kakšen dan čakajo stranski učinki. Ampak vzamem to v zakup. Psihološko se pripravim in potem je lažje. S pozitivno naravnanostjo je lažje prenašati tudi stranske učinke.
Kakšna je bila pot od prvega suma do diagnoze?
Najtežje je bilo takrat, ko nisem vedela, kaj se z mano dogaja. Po ločitvi, ko sem ostala sama z dvema majhnima otrokoma, s krediti, sem morala vzdržati. Takrat sem se izčrpala do konca. V glavi sem imela, da moram imeti veliko kondicije, da bom zdržala, res sem veliko migala in se fizično izčrpavala, psihično pa sem bila že tako sesuta od stresa. Zadnje obdobje sem se res že slabo počutila, potem sem obležala. Vedela sem, da nekaj ni v redu, nisem pa pomislila na diagnozo rak. Do trenutka, ko sem začutila bulico, takrat se je začelo odvijati. Ko sem izvedela za diagnozo, sem imela veliko srečo, da sem bila ravno z otrokoma in starši na smučanju v tujini, z ljudmi, ki so mi blizu, v najbolj varnem okolju, da sem predelala. V tistih dneh sem nekako odsmučala. Dereš se, jokaš, seveda, a sem veliko lažje predelala, kot če bi bila doma. To je bil najtežji del, do trenutka, ko ti povejo, kam gre tvoja pot. Če je še bolj težko, je to trenutek, ko se oddahneš, ker veš, kaj te čaka. Takrat vse zmoreš, ker je tu nagon za preživetje.
Kako ste sprejeli diagnozo? Kaj je bilo za vas najtežje, ko ste slišali besedo rak?
Beseda rak nam gre vsem zelo težko z jezika. Ko je imela moja stara mama raka dojk, sem videla, da normalno živi naprej, kuha, dela na polju. Če je to to, ni konec sveta. Težava te bolezni je, da je res sistemska, zdravljenje je dolgotrajen proces, ne veš, kam te pelje, s tem se moraš naučiti živeti. In ko že misliš, da si na konju, ko si že na koncu, se šele zaveš, kaj to pomeni. Ves čas so novi izzivi, skozi katere se moraš sčasoma pregristi. Ne gre v eni noči, ampak ves čas po malem. To je proces. Preživetveni nagon popusti, vračaš se na delo, nisi več isti, a nimaš kaj pokazati. To, da nimam dojke, ni bistveno, a sprijazniti se s tem, da nikoli ne bo več, kot je bilo, je izziv.
Kako ste povedali otrokoma?
Ko sem na smučanju dobila telefonski klic, sta bili zraven mami in hči. Hčerka je vedela, da sem hodila k zdravniku, in me je vprašala, ali imam raka, ali bo umrla. Vprašanje me je presenetilo, ampak otroku moraš dati odgovor, realen in konkreten. In sem ji rekla, Maša, stara mama ima tudi raka, in kadar prideš na obisk, ti skuha mlečni zdrob, ti naredi zajtrk, in je bila zadovoljna z odgovorom. Sin se takrat niti ni zavedel toliko, ampak mi je dal drugo lekcijo. Ko sem šla na operacijo, si je predstavljal raka kot žival in vprašal, ali so mi ga dali ven. Potem sem si tudi sama tako predstavljala; če so odstranili tumor, ga nimaš več. Zelo odkriti smo bili ves čas, z vsem sta bila seznanjena, vedela sta, kaj sledi, da bom brez las, da bom utrujena. In tako sta si nekako ustvarjala svojo zgodbo. Zdi se mi, da je šlo lepo skozi. Zelo odkrito smo se pogovarjali, tudi ko sta prišla na obisk, sem govorila o tem, zame je bila to tudi terapija.
Kako je bolezen vplivala na odnose z drugimi ljudmi?
Zbolela sem ravno v času korone, zato nisem bila veliko v stiku z ljudmi. Z najboljšima prijateljicama, Špelo in Matejo,
smo bile ves čas na zvezi. Bili sta moj prvi filter, za vse informacije iz bolnišnice, od zdravnikov. Reševali sta me in mi bili v oporo. Družinski prijatelji se zanimajo, potem ko vidijo, da sprejemaš in funkcioniraš, so pomirjeni. Na začetku je pa res, da kdo ne ve, kako bi pristopil, kako bi se odzval. Pridejo novi ljudje s podobno izkušnjo in postanejo prijatelji. Kakšni tudi gredo. Pa ne zato, ker ne bi bili v redu. Način razmišljanja se spremeni, z njimi lahko grem na kavo, ampak če ni nobene vsebine, lahko ta čas bolje izkoristim. Sebe postaviš na prvo mesto, odnos do okolice se spremeni, odločitev, komu namenjam čas in zakaj, je veliko bolj premišljena.
Ste poiskali tudi psihološko pomoč, ko je bila stiska huda?
S psihologom sem delala že pri športu, kasneje tudi s psihoterapevtko, tako da mi je bilo to poznano. Tudi po ločitvi
sem poiskala pomoč. Ravno po operaciji, ko sem izgubila staro mamo in dobrega prijatelja, ki sta umrla v enem tednu, sem bila na najnižji točki. Takrat me je še enkrat sesulo, začela sem se spraševati, ali sem naslednja. Poklicala sem prijateljico in jo vprašala, ali misli, da potrebujem pomoč. Odgovorila mi je, da če mislim, da jo potrebujem, potem jo. Začela sem redno hoditi na oddelek za psihoonkologijo na Onkološkem inštitutu. Tam predelujem stvari, ki so se nabrale zaradi bolezni in življenja.
Med zdravljenjem ste napisali knjigo Peta olimpijada. Kako vam je pisanje pomagalo?
Pisanje je bila moja najboljša terapija. Že med športom so me naučili, da je treba stvari zapisati. Papir ima svojo moč in tako lahko odložiš nekatere stvari. Nisem pa pričakovala, da bo nastala knjiga. Pisala sem v prvi vrsti zase. Podoživljala sem svoje življenje in marsikateri dogodek videla v drugačni luči. Zdaj lažje živim in diham, knjiga me je osvobodila. To je moja knjiga, podarila sem jo v prvi vrsti sebi. To je moja avtobiografija, moje življenje.
Kako ste se spopadali s stranskimi učinki zdravljenja?
S stranskimi učinki sem se spoprijemala predvsem pri športu. V času kemoterapije sem veliko prehodila. Vse sem si pisala. Po prvi kemoterapiji sem počivala, potem sem ugotovila, da sem bolje, imam manj stranskih učinkov, če sem šla po kemoterapiji takoj hodit. To je bil čas korone, otroci so bili doma, šola na daljavo, nikamor jih ni bilo treba voziti, veliko smo bili zunaj, na sprehodih. Podprla sem se z ajurvedo, začela vaditi jogo, predvsem pa se ukvarjala s športom. Tisto, kar zmoreš, gibanje in narava. Mene je to zdravilo, čim več sem bila v naravi, gozdu, hribih. In družba prijateljev, kjer si res ti lahko ti.
Vaše zdravljenje je potekalo sočasno z zdravljenjem vaše stare mame.
Moja stara mama je zbolela, ko sem bila aktivna v športu, in sem jo vozila v Ljubljano na Onkološki inštitut. Ko sem jo peljala na operacijo, sva jokali. Sestra, ki naju je videla, me je potolažila, rekoč, ko si enkrat tukaj, si na varnem. Ko sem sama prišla v to situacijo, sem vedela, da sem v dobrih rokah. S staro mamo sem doživela celoten proces in je bila v redu. Potem se ji je bolezen ponovila. Ko sem zbolela jaz, je bila ona ravno v fazi zdravljenja. Ko so bile občine zaprte, naju je oče skupaj vozil na kemoterapijo. Dala mi je močno oporo, ker sem videla, da ni konec sveta. Da življenje še vedno teče naprej. Vseeno pa me je zelo pretreslo, ko se je poslovila. Zavedanje minljivosti se te dotakne. Ko se zaveš tega, je po svoje lažje in po svoje težje.
Kdaj ste se srečali z Europo Donno? Ste se povezali z bolnicami s podobno izkušnjo?
Ko sem zbolela, sem začela malo raziskovati, se včlanila v sekcijo mladih bolnic in se začela povezovati. Spoznala sem krasne punce in se vključila tudi v aktivnosti programa Roza. Vse to ti veliko da, tu si med enakimi, s podobno izkušnjo, ni tabu tem. Spoznala sem, da sem dobro, dokler sem samostojna, skrbim za otroke. Nisi pa več enak, bolj si utrujen, zmožnosti so manjše. Eno izmed težjih obdobij je zdaj, ko sprejemam stranske učinke, telo se spreminja. Si druga oseba, spremeni se delovanje telesa, stvari, na katere sploh ne pomisliš, ampak to je zdaj moja nova realnost. S tem je treba živeti, to je treba sprejeti. To so stvari, ki se jih ne moraš pogovarjati s prijateljicami, ki tega niso izkusile.
Ste po tej izkušnji spremenili pogled na življenje? Kakšno je življenje po bolezni?
Bolj se zavedam, kaj življenje sploh je, bolj sem hvaležna. Majhne stvari so mi zdaj zelo dragocene, ker res niso vse stvari samoumevne. Odpada ves balast, ki ga ne potrebujem. Za ljudi, ki mi dosti pomenijo, si najdem čas. Veseli me tudi, da se zavedam življenja in minljivosti.
Pišeta: Polona Marinček in Tadeja Brankovič