O sistemskem zdravljenju raka je na seminarjih Europe Donne predavala in odgovarjala na vprašanja bolnic dr. Simona Borštnar. Njena predavanja z njenim dovoljenjem objavljamo na naši spletni strani.
Hormonsko zdravljenje
Hormonsko zdravljenje raka dojk je način zdravljenja, ki temelji na znižanju nivoja ženskih hormonov oziroma zasedbi hormonskih receptorjev, na katere se vežejo spolni hormoni.
Izraz hormonsko zdravljenje večkrat zavaja. Pri raku dojke to pomeni na nek način „odvzem hormonov” in ne dodajanja, kar je značilno za druge vrste hormonskega zdravljenja (npr. hormonsko nadomestno zdravljenje žensk v menopavzi). S hormonskimi zdravili zdravimo bolnice s prisotnimi hormonskimi receptorji v tumorskih celicah. O hormonsko pozitivnih tumorjih in s tem o hormonski odvisnosti govorimo, če je v tumorjih vsaj 1 % celic s hormonskimi receptorji. Hormonsko odvisne tumorje ima okrog tri četrtine vseh bolnic z rakom dojk.
Po kirurškem zdravljenju zgodnjega raka dojk, se hormonsko zdravljenje priporoča kot tako imenovano dopolnilno (adjuvantno) sistemsko zdravljenje. V dopolnilnem zdravljenju bolnic v premenopavzi onkologi praviloma predpišejo tamoksifen. Po trenutnih priporočilih tako zdravljenje traja pet do deset let. Pri mladih premenopavznih ženskah je včasih priporočljiva tudi prekinitev delovanja jajčnikov z zdravili, ki jih prejmejo v obliki podkožnih injekcij enkrat mesečno, kar se imenuje medikamentozna ovarijska ablacija. Pri bolnicah z velikim tveganjem ponovitve bolezni se včasih onkolog odloči tudi za kombinacijo medikamentozne ovarijske ablacije in zaviralca aromataze, vendar pa ta kombinacija lahko povzroči razvoj več neželenih učinkov.
Pri pomenopavznih ženskah pa je kot dopolnilno hormonsko zdravljenje na izbiro tamoksifen ali eden izmed zaviralcev aromataz. Ker jajčniki nimajo več hormonske aktivnosti, zaviranje delovanja ali odstranitev jajčnikov ni potrebna. Tamoksifen ali zaviralce aromataz dajemo lahko pri pomenopavznih bolnicah zaporedno, pet do deset let. O najprimernejšem izboru vrste in zaporedja hormonskih zdravil se bo onkolog odločil glede na značilnosti tumorja, morebitne pridružene bolezni in tudi glede na želje bolnice.
Zelo pomembno in učinkovito pa je tudi pri zdravljenju razsejane bolezni. Za razsejano bolezen lahko zdravimo zaporedno z več različnimi hormonskimi zdravili. Ko se bolezen ne odziva več na eno vrsto hormonskega zdravljenja, so ponovno možne zazdravitve z drugo ali tretjo vrsto hormonskega zdravljenja, npr. s fulvestrantom in nato s progestini. Hormonski terapiji z zaviralcem aromataze, ko ta sam ni več učinkovit, lahko dodamo tarčno zdravilo everolimus (Afinitor). Tudi to zdravilo je v obliki tablet.
Splošni neželeni učinki hormonske terapije so: vročinski oblivi, potenje, zmanjšana želja po spolnosti, razdražljivost, depresija, motnje koncentracije, porast telesne teže, suha nožnica in bolečine med spolnim odnosom. Tamoksifen lahko poveča tveganje za tvorjenje strdkov v krvnih žilah ter zadebelitev sluznice maternice in nekoliko poveča tveganje za raka telesa maternice. Zaviralci aromataz pa povzročijo sklepne bolečine in izgubo mineralne kostne gostote.
Citostatsko zdravljenje
Delovanje večine običajnih citostatikov temelji na preprečevanju rasti in delitve celic in s tem uničenje rakastih celic. Citostatsko zdravljenje pa ni usmerjeno zdravljenje. Deluje na rakave celice, prizadene pa tudi normalne, predvsem hitro deleče se celice organizma. To ima pogosto za posledico takojšnje in/ali pozne neželene učinke zdravljenja.
Citostatike uporabljamo v dopolnilnem zdravljenju in v zdravljenju razsejane bolezni.
V dopolnilnem zdravljenju se onkolog določi za eno od citostatskih shem, ki jih bolnica prejme v obliki infuzij na tri tedne štiri-do osemkrat (najpogosteje šestkrat).
V zdravljenju razsejane bolezni bolniki prejmejo različne citostatike bodisi samostojno kot monoterapijo ali v kombinaciji dveh, redkeje treh citostatikov. Prejemajo jih, dokler se zasevki zmanjšujejo ali vsaj stagnirajo oz. do razvoja motečih neželenih učinkov. Ko določena vrsta citostatikov ne deluje več, uporabimo drugo vrsto.
Najpogostejši zgodnji neželeni učinki so: slabost, okvara sluznic, izguba las, zavora delovanja kostnega mozga, bruhanje, utrujenost, bolečine v mišicah, nevrosenzorične motnje, izguba menstruacije. Kasnejši neželeni učinki pa so lahko: neplodnost, okvara srca, motnje spomina, koncentracije in zelo redko okvara ledvic.
Biološko zdravljenje
Biološka (tarčna) zdravila se v veliki meri razlikujejo od klasičnih citostatikov. Oblikovana so tako, da specifično delujejo določene lastnosti (tarče), ki jih imajo izključno rakaste celice. S tem je možnost poškodbe zdravih celic manjša..
Najpogosteje uporabljeno biološko zdravilo pri zdravljenju raka dojk je monoklonsko protitelo trastuzumab (Herceptin), s katerim zdravijo bolnice, katerih rakaste celice imajo na membrani prekomerno izraženo beljakovino HER-2, ki je receptor za rasne dejavnike. HER-2 je izražen pri petini bolnic z rakom dojk.
V dopolnilnem zdravljenju HER2 pozitivnega raka se trastuzumab daje v obliki infuzije v žilo ali v obliki podkožne injekcije enkrat na tri tedne eno leto, prve tri aplikacije običajno v kombinaciji citostatiki.
V prvem zdravljenju razsejanega HER2 pozitivnega raka trastuzumab bolnice prejemajo v kombinaciji s citostatiki in še drugim anti-HER2 zdravilom pertuzumabom. Po dobrem odgovoru na tako kombinirani zdravljenje lahko bolnice prejemajo vzdrževalne odmerke trastuzumaba (z ali brez pertuzumaba) več let. Če bolezen ponovno napreduje, se zdravljenje z anti-HER2 zdravilom nadaljuje, vendar pa se mu ponovno doda tudi citostatik. Trastuzumab v tem primeru lahko zamenjamo z lapatinibom v obliki tablet.
Tudi zdravljenje s trastuzumabom ima lahko neželene učinke: povišano temperaturo z mrzlico in redko bolj izražene alergijske reakcije, lahko vpliva tudi na delovanje srčne mišice.