Mnenja bolnic o Programu ROZA
Delavnica čuječnosti
“Tečaj čuječnosti sem obiskovala pred štirimi leti in še vedno se ga spominjam s toplino v srcu in prijetnimi občutki. Najprej sem se malo bala, da bo to še ena izmed podpornih skupin za ženske, ki smo prebolele raka dojk, tega pa nisem želela. Uvodni osebni pogovor z izvajalko Špelo me je prepričal, da ne bo tako. Tečaj je potekal v prijetnem okolju, kjer je bilo poskrbljeno za naše udobje. Ure so bile jasno strukturirane, kar mi je zelo ustrezalo. Špela nas je nežno vodila skozi proces razvijanja čuječnosti. Sama sem se takrat prvič resneje srečala z meditacijami in uvodni tečaj se mi je zdel odličen začetek spoznavanja sebe skozi meditacijo. Z osredotočanjem na dihanje in meditacijo »pregled telesa« sem že med tečajem začenjala bolje spati. Še danes mi oboje pomaga pri občasnih težavah s spanjem, saj se zbujam manj in hitreje zaspim nazaj. Vesela in hvaležna sem, da sem si takrat podarila omenjeni tečaj, in vsakomur ga lahko le toplo priporočim.”
Tina iz Ljubljane
“Delavnica čuječnosti mi je prišla naproti v pravem času, ko sem se zaradi napornih delavnikov res morala celostno ‘sestaviti’. Špela jo izjemno dobro vodi, izročki so narejeni z dušo, vsakodnevne domače naloge v smislu različnih vrst meditacij pa so mirile mojega duha in telo, da je življenje mirno in uspešno teklo kot še nikoli doslej. Takšne delavnice bi morala imeti vsaj štirikrat na leto, da bi me nenehno opominjale, kako malo je treba narediti za umirjen dan. Zgodnje vstajanje in meditacija, ko vsi še spijo, sta ključ do uspeha.”
Petra iz Celja
“Od diagnoze sem bila še bolj nervozna, napeta, v nekem stalnem podzavestnem strahu in tesnobi, nikakor se nisem mogla skoncentrirati in umiriti. Želela sem biti prisotna zdaj, čuječa, se znati imeti lepo in uživati v danih trenutkih brez sence diagnoze in tistega občutka: ‘kaj pa če’… Na začetku je bila delavnica kot vsaka druga, lotila sem se je z zanimanjem in vznemirjenjem. Z vajami in tedni, ki so minevali, pa je postala čuječnost
del vsakdana. Z delavnico čuječnosti sem našla tisti svoj kotiček miru. Nadvse zadovoljna sem, da sem se imela možnost udeležiti delavnice pod odličnim Špelinim mentorstvom.”
Maja iz Ljubljane
Delavnice TRE (vaje za sproščanje napetosti, stresa in travme)
“Na prvi pogled deluje izvajanje TRE smešno in malce čudno, a so me rezultati prepričali že zelo kmalu. Z izvajanjem TRE sem se naučila poslušati svoje telo in biti pozorna na določenedele telesa. TRE mi zelo ustreza in ga redno izvajam, tudi zdaj, po delavnicah. Po tresenju se počutim sproščeno in svobodno. Hvaležna sem Europi Donni, da mi je omogočila te delavnice.”
Patricija iz Kamnika pod Krimom
“Za TRE sem se pravzaprav odločila iz radovednosti; slišala in brala sem veliko o alternativnih metodah, ki omilijo posledice zdravljenja in olajšajo vsakdan, pa sem si zaželela katero od njih poskusiti tudi sama. Tečaj je bil zame prijetno druženje, priložnost, da preživim nekaj ur izven domačega okolja. Presenetili pa so me tudi rezultati. TRE mi je pomagal očistiti dušo, izginile so bolečine v mišicah, po njem imam več volje in več energije za vsakdanje aktivnosti. Vaje nekajkrat tedensko izvajam tudi še zdaj; po njih
mnogo lepše spim, se prebujam spočita in pripravljena in ni me več sram pokazati svojih čustev pred ljudmi. Toplo priporočam vsem!”
Alenka iz Ljubljane
“Po koncu zdravljenja je bilo pri meni prisotnih veliko zakrčitev po celem telesu in dejansko sem se počutila, kot bi bila v oklepu. Zaradi močnih bolečin sem bila že čisto izčrpana. O TRE sem brala že pred delavnico in tehniko poskusila izvajati tudi sama, saj sem imela občutek, da bi bilo to zame zelo primerno. Tresenje sem lahko sprožila po opisanem, vendar je bilo zame preveč boleče. Zaradi tega sem bila še toliko bolj vesela, ko sem bila sprejeta na delavnico prek Europe Donne. Tam sem pridobila vse potrebno znanje, s katerim lahko TRE izvajam vsakodnevno in na način, ki mi najbolj ustreza za sprostitev mišic.”
Tanja
Podporna skupina za žalujoče
“Kaj mi je dala skupina žalujočih, v kateri sodelujem? Predvsem grem lažje naprej v življenju; ko se v skupini pogovarjamo in podelimo bolečino in slišim tudi druge, mi je lažje, ker vem, da nisem sama. Pogovarjamo se o čustvih in tu je za to prostor, ker z drugimi o tem težko govorim. S pogovori v skupini sem se nehala spraševati ali kriviti, kaj bi lahko še več naredila za svojega bližnjega še za časa življenja.”
Slavica
“V skupino žalujočih sem se vključila nekaj mesecev po moževi smrti. Iskala sem pomoč, ker nisem več zmogla velike žalosti, ki me je hromila (in skoraj zlomila). V skupini, ki so jo sestavljali ljudje z enako izkušnjo (smrt bližnjega zaradi raka), sem se pod vodstvom
terapevtke počasi ‘pobrala’. Na začetku sem se zatekala vanjo kot v nekakšen varen prostor, kjer sem lahko ‘dala iz sebe’ vso žalost, bolečino, nemoč, grozo, kako živeti brez njega, apatijo do okolice. Poslušala sem izkušnje in občutja drugih udeležencev in se sčasoma naučila sprejemati novo danost. Srečanja nadaljujemo, kar mi veliko pomeni, saj spodbujajo veliko razmisleka o sami sebi, tako se lahko počasi sestavljam in zgubljam strah pred novo, drugačno prihodnostjo.”
Irena
“Skupini žalujočih sem se pridružil kmalu po ženini smrti. Hvala bogu za te skupine, čeprav se jim nekateri izogibajo. Ne vem, zakaj. Ljudje nočejo iti, ker se bojijo odpreti. Meni je v redu. Predvsem to, da sem med ‘svojimi’, med enakimi. To mi največ pomeni. V skupini se počutim varnega. Vem, da se mi nihče ne bo smejal ali se iz mene delal norca. Ne morem ljudem razlagati o tem, kako mi je, ker je ena taka splošna kultura med ljudmi, da to ne gre. V skupini je lažje, tu lahko povem, ker vem, da nekoga zanima. Vodja? Ne vem, kako bi bilo, če bi le nekaj momljal ali na pol poslušal … Potrebujem nekoga, ki me tudi izzove, da me nekam premakne. Potrebujem nekoga, ki me zna potegniti iz luknje, ki zna iz mene izvleči tiste moje najbolj črne misli, ki si jih sicer ne upam povedati. Mogoče bi se mi kdo od prijateljev nasmehnil in rekel: »Daj, Jan, nehaj …« Moški smo v drugačnem položaju kot ženske. V družbi žensk je normalno izražati čustva. V družbi moških pa to ne gre, zato se s prijatelji o marsičem ne morem pogovarjati. Zame je skupina neke vrste pribežališče
zame kot za človeka, kjer spol ne igra nobene vloge.”
Jan
“Hvaležna sem za izkušnjo v skupini žalujočih, ki jo vodi gospa Tatjana Romšek Poljšak. Skupina mi je dala tolažbo in védenje, da vsakdo žaluje po svoje in s tem, da je vsaka pot žalovanja prava. Tu sem dobila prostor za izražanje in začutila naklonjenost med nami vključno s psihoterapevtko. Dobronamerno priporočam vsem, ki ste še v obdobju žalovanja in ne vidite sonca na nebu, poiščite pomoč psihoterapevta, posamezno ali v skupini.”
Damjana
Psihoedukativne delavnice za bolnice v Mariboru
“S skupino za podporo bolnicam je marsikatera onkološka bolnica upala na glas povedati svoje težave in deliti, kako se bojuje s strahom in pomisleki glede poteka zdravljenja. Hvala Sanji, vodji skupine, ki svoj čas deli z nami. Lepo je bit član te skupine, saj se srečujemo prekrasne ženske, vsaka s svojo žalostno zgodbo. Smo pa tudi takšne, ki že 18 let živimo polno življenje, z eno veliko izkušnjo. Vem, da smo zmagovalke vse.”
Jelka
“Zelo sem vesela, da se je oblikovala skupina za nas onkološke bolnice na štajerskem koncu. Na teh delavnicah sem spoznala čudovite ženske, vsako s svojo zgodbo. Delavnice obiskujem, kolikor je le mogoče redno. Hvaležna sem vodji Sanji Roškar, da nas je povezala in nam pripravi vedno kaj zanimivega. Zelo prijetno se je pogovarjati in deliti izkušnje z nekom, ki je šel ali še hodi po podobni poti kot ti.”
Gabi
“Za vključitev v podporno skupino za metastatske bolnice sem se odločila iz radovednosti nekaj mesecev po diagnozi. Mislila sem, da bo v skupini veliko jokanja, vendar me je že prvo srečanje prijetno presenetilo. Toliko močnih in pozitivno naravnanih žensk nisem pričakovala. Veselim se vsakega srečanja, kjer klepetamo, si izmenjamo izkušnje in se s pomočjo terapevtke učimo živeti z diagnozo.”
Tina iz Domžal
“Skupini sem se pridružila pred tremi leti, predvsem zato, ker sem želela aktivno pripadati skupini ljudi, ki se podobno kot jaz, sooča z raznimi oblikami in stadiji bolezni, zaradi izmenjave izkušenj in lastnim strahom pred napredovanjem bolezni. Že po nekaj srečanjih sem spoznala, da me ni več strah, saj so mi članice skupine s svojo življenjsko energijo in voljo dale vedeti, da se lahko lepo živi, tudi če bolezen napreduje. Veselim se vsakega srečanja, ker se znotraj skupine počutim varno in lahko izrazim svoje težave, strahove, bojazni, ker vem, da sem slišana in razumljena. Tudi če samo poslušam prijateljice iz skupine, lahko iz vsake povedane besede najdem povezavo na svoje življenje, svoje reakcije, se spominjam lastnih občutkov ob podobni situaciji in tako bolje spoznavam sebe in lažje živim.”
Leonida iz Ljubljane
“Za udeležbo v programu Roza in v podporni skupini za bolnice z napredovalim rakom sem se odločila takoj, ko sem novembra 2019 prejela vabilo. Druženja mi veliko pomenijo, še posebno pa so zanimiva z osebami, ki imajo bolj ali manj enake težave, skrbi, poglede, mnenja, opažanja … Prek naših pogovorov in mnenj vodje skupine sem prišla do marsikaterega spoznanja. Srečanja mi postajajo vse bolj zanimiva, odpirajo se nove teme, delimo svoja opažanja in mnenja. Včasih se strinjamo, včasih ne, a s tem si samo pridobivamo nove, prepotrebne izkušnje.”
Darja
“Skupini sem se pridružila pred dvema letoma. Na začetku nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Naša mentorica Tatjana je poskrbela, da smo svoje težave in skrbi lahko brez težav delile druga z drugo. Po vsakem srečanju sem se počutila veliko bolje, razbremenila sem se in delila svoje težave, po drugi strani pa sem vedela, da nisem sama na tej poti. Občasno se iz srca nasmejemo. Spoznala sem nove prijateljice. Trenutno najbolj pogrešam
srečanja v živo, a tudi prek Zooma ni več tako težko.”
Metka
Vabimo vas, da se včlanite v Združenje Europa Donna Slovenija.